Jedro

Lokacijsko dovoljenje je mogoče izdati samo za takšno gradnjo, ki je dovoljena na obravnavanem območju v skladu s predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 280/99-12 z dne 18.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 4.8.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi o lokacijskem dovoljenju Upravne enote M.S. z dne 24.7.1996. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ investitorju V. in C.H. odobril lokacijo za nadzidavo obstoječe dvoriščne zgradbe za pridobitev podstrešnih prostorov za stanovanjske namene, v tlorisni velikosti 11,30 m in 9,60 m in v višini nadzidka 1,40 m na zemljišču parc. št. 2354 k.o. M.S., po predloženi lokacijski dokumentaciji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnika sicer nista sodelovala v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja v upravnem postopku na prvi stopnji, vendar pa sta se zoper odločbo prvostopnega upravnega organa pravočasno pritožila in njuna pritožba ni bila zavržena kot nedovoljena, ampak je upravni organ štel, da sta pritožbo vložili osebi, ki imata pravico udeležbe v postopku. Tožena stranka je ugovore tožnikov v pritožbi obravnavala tudi po vsebini. Po presoji sodišča prve stopnje je bila tako tožnikoma dana možnost udeležbe v upravnem postopku. Argument pritožnikov, da jima bo nadzidava objekta povzročila osenčenje vrta, pa je bil tudi upoštevan že v postopku na prvi stopnji preko izjave G.F. mlajšega, ki je bila dana na zapisnik pri prvostopnem upravnem organu dne 3.11.1995. Na tej podlagi so bila dejstva oziroma okoliščine v zvezi z osenčenjem parcele tožnikov obravnavana že v prvostopenjski odločbi o lokacijskem dovoljenju in tožnika v pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa niti v tožbi nista navedla nobenih drugih dodatnih dejstev, okoliščin ali dokazov v potrditev svojega ugovora.

Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da je tožena stranka pravilno upoštevala določila 53., 2. odstavka 54. in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in pravilno ugotovila, da se predmetna lokacija po Odloku o sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev za mesto M.S. in okolico (v nadaljevanju Odlok), nahaja na območju individualne stanovanjske gradnje, kjer so dovoljene nadzidave pritličnih objektov, to je do etažnosti P+1 (17. člen Odloka), kar velja tudi za sporni objekt. Po presoji sodišča prve stopnje ugovor tožnikov proti sporni nadzidavi nima opore v nobenem zakonskem ali podzakonskem predpisu in je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in kot pritožbene ugovore ponavljata vse navedbe iz tožbe.

Prizadeti stranki V. in C.H. sta po pooblaščenem odvetniku J.K. podali odgovor na pritožbo, v katerem navajata, da je nadzidava spornega objekta dovoljena v višini, kot je to določeno z lokacijsko dokumentacijo in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi v celoti ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala že s tožbo pred sodiščem na prvi stopnji. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi izpodbijane sodbe so skladni s podatki spisa in določbami zakonov, na katere se izpodbijana sodba sklicuje. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe, na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.