Jedro

Sodišče mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti razloge, zakaj je vsak posamezni predlagani dokaz zavrnilo, tako da je mogoč preizkus o utemeljenosti zavrnitve predlaganega dokaza, kot to določa drugi odstavek 287. člena ZPP. Iz spisa izhaja, da je sodišče na obravnavi sprejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo, ni pa za posamezne predlagane dokaze razlogov zavrnitve obrazložilo niti v sodbi, čeprav je tožnik že na glavni obravnavi uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 286.b členu ZPP. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Zavrneta se primarni tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek v točki 1a), ki se glasita: "1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 9. 10. 2015, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013, je nezakonita in se razveljavi.

oz. podredno: 1a) Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 9. 10. 2015, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013, je nična.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 12. 10. 2015, ampak z vsemi pravicami iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013 še vedno traja, razen za čas od 22. 12. 2015 do 28. 3. 2016, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje pozvati nazaj na delo in jo za čas od 12. 10. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo prijaviti v vsa zavarovanja iz delovnega razmerja vključno v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, - razen za obdobje od 22. 12. 2015 do 28. 3. 2016, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje mesečno obračunati plačo oz. nadomestilo plače: - za mesec oktober 2015 v znesku 1.406,81 EUR bruto od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oz. nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 dalje do plačila; - za mesec november 2015 v znesku 1.406,81 EUR bruto od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oz. nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2015 dalje do plačila; - za mesec december 2015 v znesku 1.050,25 EUR bruto od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oz. nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2016 dalje do plačila; - za mesec januar 2016 v znesku 500,51 EUR bruto od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oz. nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila; - za mesec februar 2016 v znesku 1.406,81 EUR bruto, zmanjšano za bruto plačo prejeto pri drugem delodajalcu, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oz. nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 dalje do plačila; - za mesec marec 2016 v znesku 1.406,81 EUR bruto, zmanjšano za bruto plačo prejeto pri drugem delodajalcu, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oz. nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2016 dalje do plačila; - za čas od 28. 3. 2016 do vrnitve na delo v bruto znesku 1.406,81 EUR mesečno oz. za vsak mesec, in od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oz. nadomestilo, pri čemer plačilo mesečne plače zapade vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih pa neplačanih zneskov plače oz. nadomestila pa tožena stranka dolguje tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

2. Tožnik vlaga obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je sprejelo zaključek, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku pravočasno in iz utemeljenega razloga, torej zakonito. Sodišče v drugem odstavku točke 4 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključi, da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne za ugotovitev o odločilnih dejstev, med njimi zlasti dokazne predloge tožnika, ki so se nanašali na delo, nadzor in kršitve ostalih cestnih nadzornikov, zaposlenih pri toženi stranki. Zatrjevani ustaljeni način dela, naj bi bil namreč izkazan s skladnimi izpovedmi prič, siceršnje delo in morebitne kršitve ostalih zaposlenih pa naj ne bi bile predmet tega delovnega spora in zato za odločitev sodišča niso bistvene. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena takšna kršitev pa stranka ne ve, dokler sodišče prve stopnje odločitve ne obrazloži. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 11. 10. 2016 sprejelo dokazni sklep, v katerem je "ostale predlagane, pa neizvedene dokazne predloge, kot nepotrebno zavrnilo", pri čemer pa ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Konkretnih vsebinskih razlogov za zavrnitev več dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. Navedlo je zgolj to, da naj bi bil zatrjevani ustaljeni način dela izkazan s skladnimi izpovedmi prič, siceršnje delo in morebitne kršitve ostalih zaposlenih pa naj ne bi bile predmet tega delovnega spora in za rešitev obravnavane zadeve niso bistvene. Pred tem pa sodišče sploh konkretno ne navede za vsak posamezni po tožniku predlagan dokaz za katerega torej šteje, da naj bi se nanašal zgolj na delo in kršitve preostalih cestninskih nadzornikov, zakaj ga je zavrnilo, pri čemer je tudi bistveno, da vsi po tožniku predlagani dokazi niti niso bili predlagani glede okoliščin, kot jih zatrjuje sodišče. Dejstvo je, da je tožnik predlagal izvedbo naslednjih dokazov: a) zaslišanje prič A.A. in B.B., pri čemer je dokazni predlog substanciral in navedel, da bosta navedeni priči lahko med ostalim potrdili, kako sta C.C. in D.D. organizirala delo, o privilegiranih položajih določenih cestnih nadzornikov, da je tožnik uveljavljal ugovore glede svoje osebne ocene, ki jo je tožena stranka izpostavila tudi v izredni odpovedi, prav tako pa tudi, kako je dejansko potekalo delo cestnih nadzornikov, kako so se dejansko javljali postopki, ne glede na pravilnike in navodila, na katere se sklicuje tožena stranka. Prav tako je predlagal za zaslišanje E.E. kot A.A. in B.B., ki so še vedno zaposleni pri toženi stranki. Zaslišanju priče E.E. je tožena stranka izrecno ugovarjala in tudi ostalih prič tožnika, saj se je zavedala, da bi slednje potrdile trditve tožnika; b) da sodišče po uradni dolžnosti toženi stranki naloži, da v spis sodišča vloži poročila o delu cestninskih nadzornikov na PE F. za drugo polovico leta 2015 in poročila o notranjem in zunanjem nadzoru za vse cestne nadzornike v PE F. v letu 2014 in letu 2015, posnetke, ko so bili narejeni za tožnika; c) da sodišče po uradni dolžnosti toženi stranki naloži, da v spis predloži poročila o prodanih vinjetah za leto 2014 in 2015 za vse cestninske nadzornike iz CP F. vključno za tožnika, kar je tožnik predlagal v okviru trditve, da so se dejansko cestninski nadzorniki večkrat srečali s situacijo, ko so se namesto nadzora pripeljali vozniki brez vinjete in slednjemu CN je prodal vinjeno, niso pa postopka javili; d) da sodišče po uradni dolžnosti toženi stranki naloži, da v spis vloži predložitve iz spisov iz GPS sistemov vgrajenih v službena vozila za CP F. in CP G., saj je z njim tožnik dokazoval, da glede porabe časa za malico in javljanja ni ravnal drugače kot ostali cestni nadzorniki, e) da sodišče po uradni dolžnosti naloži, da se v spis vloži posnetke in fotografije nadzora v letu 2014 in 2015 ostalih cestnih nadzornikov iz skupine tožnika, še posebej ob dejstvu, da je tožena stranka sama v prvem pripravljalnem spisu trdila, da je tudi pri ostalih CN vršila enak nadzor kot pri tožniku in sicer tako zunanji kot notranji, sodišče pa ni dovolilo niti vprašanj priči detektivki H.H. v tej zvezi; f) da sodišče naloži toženi stranki, da v spis vloži posnetke kamer iz cestninskih postaj iz delokroga CP F. in G., ki bi izkazali način, kako se dela; g) da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži izpis klicev na klicni center I., kamor je tožnik javil postopek še dne 26. 8. 2015, kot je razvidno iz delovnega naloga in se dejansko nanaša na mesec pred očitano kršitvijo; h) da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži delovne naloge za oktober 2015 in november 2015; i) da sodišče toženi stranki naloži, da vloži tudi delovne naloge za leta 2010, 2011, 2012 in 2013, kar je tožnik ponovno substanciral v tretjem pripravljalnem spisu, ob čemer je izpostavil, da bo z njimi izkazano kontinuirano običajno delo cestnih nadzornikov; j) da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži izredno odpoved izdano J.J., saj je tožena stranka v izredni odpovedi tožniku očitala, da je sodeloval z J.J., in to za kršitve, ki so razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in naj bi šlo za skupno ravnanje tožnika in J.J.; k) da po uradni dolžnosti opravi poizvedbe pri Okrožnem in Okrajnem sodišču K. o uvedenih postopkih zoper J.J. glede ravnanj, ki so predmet tega postopka, tudi zaradi podanega ugovora prekluzije, torej prepozne izredne odpovedi in da ne obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe; l) da sodišče po uradni dolžnosti opravi poizvedbe pri ODT K. o sprejetih ukrepih zoper J.J. glede ravnanj, ki so predmet tega postopka.

Tožnik je predlagal tudi zaslišanje priče L.L., čemur je sodišče v dokaznem sklepu z dne 31. 5. 2016 ugodilo, vendar zaslišanja ni izvedlo, niti na zadnjem naroku niti v obrazložitvi sodbe pa ni navedlo, zakaj ga ni izvedlo. Tožniku je bila kršena pravica do izjave v postopku oziroma načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z določbo člena 109/2 ZDR-1 je potrebno uvesti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Iz izpovedi zaslišane priče M.M. je razvidno, da je tožena stranka že v mesecu juniju 2015 zoper tožnika in J.J. vložila kazensko ovadbo, ker naj bi obstajal sum storitve kaznivega dejanja vezanega na jemanje podkupnine in v posledici kršitev navodil, pravil in zakonodaje, ki zavezuje toženo stranko, torej popolnoma identičen očitek (tožniku in J.J.), kot je razlog za obravnavano odpoved. O ugotovitvah junija 2015 so bili obveščeni tudi na upravi tožene stranke, nato pa je bila vložena kazenska ovadba. Tako ni pravilno zatrjevanje tožene stranke, da je bila uprava s kršitvami seznanjena šele 27. 9. 2015. Tožnik tudi nikoli ni jemal podkupnine. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se do dokaznih predlogov glede pravočasnosti odpovedi ni izjasnilo. Kdaj je pričel teči rok za odpoved, je dejansko vprašanje, za kar pa je tožnik tudi predlagal izvedbo dokazov. Identične kršitve so bile zaznane pri tožniku že konec leta 2013, 2014 in 14. 6. 2015, ko je tožena stranka zoper njega podala kazensko ovadbo in je nato uprava glede na zaznano ravnanje tudi podpisala pooblastilo detektivski agenciji. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči z dnem, ko se s kršitvijo seznanijo osebe pristojne za podajo odpovedi. Kadar je podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, mora tožena stranka dokazati le, da ima kršitev delovne obveznosti znake kaznivega dejanja, za kar pa ni potrebno čakati na izvedbo kazenskega postopka. Tožena stranka je že bistveno pred dnem 28. 9. 2015 izvedela za tožniku v izredni odpovedi očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj je že maja 2015 tudi zoper tožnika vložila kazensko ovadbo. Sodišče pritrdi tožeči stranki, da v izredni odpovedi odpovedni razlog ni naveden, vendar pa nato zaključi, da naj bi bil razlog za zatrjevano nezakonitost izredne odpovedi, ker mora delodajalec le obrazložiti razloge za odpoved. Sodišče je tako ugotavljalo, ali v izredni odpovedi očitane kršitve predstavljajo upravičeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prav tako ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku dopustna le, če zato obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje ustava. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost, enako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče tudi v zadevi VII Ips 120/2014. Kot se je tožnik seznanil šele z vpogledom v poročilo PU K. z dne 7. 10. 2015, je namreč detektivska agencija z zbiranjem dokazov, ki so v predmetnem spisu kršila ne samo že izpostavljene pravice tožnika, ampak sam Zakon o detektivski dejavnosti, kar pa posledično pomeni, da sta tudi pogodba ali pooblastilo za zbiranje dokazov zaradi ugotovitve uradno pregonljivih kaznivih dejanj nezakonita in nična. Detektivska agencija je bila angažirana ravno iz razloga suma sprejemanja podkupnine, kar pa je uradno pregonljivo kaznivo dejanje, dokazov v zvezi s tem pa detektivi ne smejo zbirati. Na podlagi pridobljenih informacij naj bi "N." na sestanku povedali, da želijo angažirati tudi detektiva. Podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka ni ugotavljala okoliščin za tožnika, za kar je imel sklenjeno pogodbo. Sodišče zmotno ugotovi, da si v delovnem sporu stojita nasproti dve stranki in bi moralo sodišče navesti, zakaj je detektivsko poročilo in vse druge dokaze sprejelo, zakaj daje pravici tožene stranke kot delodajalca, da zbira informacije o detektivskem gradivu kot tudi, zakaj detektivu daje prednost pred pravicami tožnika. Sodišče pritrdi trditvi tožnika, da zanj ni bilo izkazano, da bi jemal podkupnino, zlorabil pooblastila oziroma katerikoli znak kaznivega dejanja po KZ-1 in tako ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. V nadaljevanju pa sodišče sprejme zaključek, da je podan utemeljen oziroma zakonit razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, vendar je takšen zaključek zmoten. Dejstvo je, da mora biti teža kršitve tako znatna, da opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je skrajno sredstvo, saj ima za delavca hude posledice in gre za takšno kršitev mora dokazati delodajalec. Tožena stranka bi tožnika na izpolnjevanje delovne obveznosti v skladu z določilom 89. člena ZDR-1 lahko opozorila, pa ga ni. Utemeljenost odpovedi in omajano zaupanje v tožnika ni izkazano. Če bi tožena stranka tožnika spremljala že pred septembrom 2015, je po točki 10 Navodil za skupno delo cestninskih nadzornikov bil dolžan vodja regijskega centra cestninskega nadzornika na ugotovljene nepravilnosti pri delu opozoriti in če kljub opozorilu še vedno dela narobe, mora zoper takšnega nadzornika vložiti predlog za uvedbo disciplinskega postopka. Kot je razvidno iz izpovedi priče C.C. kot prvega nadrejenega tožniku, je bil pri tem glavni razlog porušenja zaupanja v okoliščinah, da je C.C. kot dejstvo štel, da naj bi tožnik jemal ali omogočal jemati podkupnino, kar pa je tudi naslovno sodišče ovrglo. Sodba glede tega nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno oziroma nepopolno povzelo izpovedi prič. Ob navedenem pritožba navaja izpoved priče O.O., D.D., P.P. in R.R.. Drži, da so priče izpovedale, da vsak cestninski nadzornik odgovarja za svoja dejanja, kar vključuje tudi vpisovanje podatkov v delovni nalog. Vsak cestninski nadzornik je samostojen pri delu, zato tožnik ne more odgovarjati zanj, kar lahko potrdijo priče. V izredni odpovedi delodajalec tožniku ne očita, ker je po ustavitvi vozil odvzete dokumente predal J.J., očitkov pa ni mogoče širiti med postopkom. Da bi tožnik lahko dokazal običajno prakso dela cestninskih nadzornikov, bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, da v spis vloži posnetke identičnih kontrol nad drugimi cestninskimi nadzorniki. Vse očitane postopke je zaključil ravno J.J. in je bil on dolžan opraviti vpis v delovni nalog kot samostojni cestninski nadzornik. Sodišče sprejme zaključek, da je sicer postanek tožnika in J.J. v G. za malico, fotokopiranje in uporabo sanitarij utemeljen, vendar pa bi morali evidentirani podatki o delovnem nalogu ustrezati dejanskemu stanju, ker velja zlasti za čas pričetka in konca odmora za malico. Delodajalec v izredni odpovedi za očitkom glede malice nato postavlja očitek, da sta se ustavila v G., se tam zadržala 42 minut, pri čemer pa ni jasno, kaj sta delala. Dejstvo je, da je bil tožnik J.J. v podrejenem položaju, ker je večkrat tudi opisal. Vsak cestninski nadzornik je odgovoren za svoj postopek in ne odgovarja za drugega. Tožnik izpostavlja, da je iz izredne odpovedi mogoče zaključiti, da je tožena stranka izhajala iz dejstva, da naj bi bila očitana ravnanja storjena v sostorilstvu, kar predpostavlja iz civilnega vidika solidarno odgovornost, ki pa je pri delu cestninskih nadzornikov ni. Tožnik prereka zaključek sodišča, da naj bi tožnik ravnal v nasprotju z internimi akti delodajalca, ko je vodenje postopkov prepuščal sodelavcu, pri čemer v takšnih primerih naj ne bi niti ustrezno varoval postopka, saj tega ni javil na operativni center. Ni podan razlog, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od leta 1987, torej 28 let, očitana kršitev pa je bila prva, ki jo je tožena stranka obravnavala. Kršitve tako niso kvalificirane kot hude, ampak kot lažje, ki se lahko sankcionirajo z opozorilom. Tožnik tudi naj ne bi dokazal diskriminatornega ravnanja. To prereka že samo dejstvo, da je delodajalec po detektivu naročil, naj preverijo delo tožnika samo za tiste dni, ko dela skupaj z J.J., kar je diskriminatorno. Tudi priča R.R. je potrdil, da so se cestninski nadzorniki delili v t. i. več in manjvredne, pri čemer je tožnik spadal med manjvredne. Glede obrazložitve sodbe, ki se nanaša na ničnost, tožnik ponovno navaja, da gre za nezakonito pridobljene dokaze po detektivski agenciji. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Tožnik zatrjuje kršitev postopka zaradi zavrnitve dokaza in načela kontradiktornosti. Šlo je za ravnanje tožnika ob določenih dnevih v mesecu septembru 2015. Tožnik je z določenimi pričami skušal dokazati napake pri delu drugih sodelavcev oziroma, da so ti sodelavci delali drugače, kot je to od njih zahteval delodajalec. Sodišče je poleg tožnika zaslišalo še 8 prič, med njimi tudi tiste, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožnik je s 5. pripravljalno vlogo, ki jo je tožena stranka prejela 7. 9. 2016 umaknil predloge za zaslišanje določenih prič, kljub temu, da je sodišče že sprejelo sklep, da se te priče zaslišijo. Zato trditve tožnika, da je sodišče zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožena stranka ne držijo. Sodišče je pravilno zavrnilo zaslišanje priče A.A. in B.B.. A.A. in B.B. sta bila cestninska nadzornika le krajši čas, to je 6 mesecev v letu 2008. Po tem obdobju pa dela cestninskega nadzornika nista opravljala in nista bila seznanjena z delom cestninskih nadzornikov v spornem obdobju, to je septembra 2015. Nepomembno je tudi, kako so prej ali kasneje delali drugi cestninski nadzorniki. Načelo kontradiktornosti v povezavi z 287. členom ZPP določa, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ali dejstev, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Tako tožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave. Glede pravočasnosti odpovedi je sodišče pravilno izhajalo iz očitkov v tožnikovi izredni odpovedi, ki so se nanašali na kršitve dne 2. 9. 2015, 7. 9. 2015 in 24. 9. 2015, pri čemer je bila tožniku izredna odpoved vročena 12. 10. 2015, torej je pravočasna. Tožnik povsem zmotno zatrjuje, da je za presojo pravočasnosti odpovedi potrebno upoštevati kršitve tožnika v julija 2015. Tudi vse ostale navedbe tožnika, ki se nanašajo na obdobje v letih 2013, 2014 in juniju 2015 glede pravočasnosti odpovedi so povsem zgrešene in tudi nerelevantne. Glede detektivskega poročila tožnik navaja, da je le-to v nasprotju z Zakonom o detektivski dejavnosti in je zato nično. Z zbiranjem informacij in izdelavi poročila tožniku niso bile kršene nobene pravice, še najmanj pa ustavno zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožena stranka je v spis vložila pooblastilo za delo detektivske agencije, šlo je za zbiranje podatkov o izpolnjevanju obveznosti iz delovnega razmerja, upoštevaje pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da je detektiv ugotovil, da gre za dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ne pomeni, da je bilo pooblastilo dano za odkrivanje teh dejanj. Zakon o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS, št. 17/11 - ZDD-1) v 27. členu določa, da lahko detektiv zbira podatke od oseb ali iz javno dostopnih virov, pridobiva podatke iz evidenc, z osebno zaznavo in uporablja tehnična sredstva. Detektiv je pridobival podatke v skladu z 28. členom ZDD-1 od oseb, z osebno zaznavo (30. člen ZDD-1) in uporabo tehničnih sredstev (31. člen ZDD-1). Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da v pravdnem postopku veljajo drugačna pravila kot v kazenskem postopku, ker pravdni postopek ne pozna izločitve dokazov, kar je trdil tožnik. Glede dejanskega stanja in odpovednih razlogov tožnik v pritožbi najmanj nekorektno povzema izjave prič, ki so vzete iz konteksta, in jih interpretira na svoj način. Ne držijo trditve tožnika, da je ustaljen način dela pri toženi stranki, kot ga je zatrjeval tožnik in da je potekal na tak način, da so si cestninski nadzorniki izročali dokumente voznikov in na ta način določali, kdo bo vodil postopek. Tožnik je med postopkom dokazoval, da je delo potekalo drugače tudi zaradi navodil, ki mu jih je dajal sodelavec J.J.. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je bil J.J. eden od sodelavcev tožnika, ki pa ni imel posebnega pooblastila ali funkcije, zaradi katere bi ga tožnik moral upoštevati glede navodil. Tožnik je bil dolžan, v primeru, da je varoval postopek, javiti začetek in konec postopka v operativni center.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sicer podalo obširno obrazložitev sodbe na 33. straneh, kljub temu pa je utemeljen pritožbeni ugovor tožnika glede zavrnitve predlaganih dokazov. Sodišče mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti razloge, zakaj je vsak posamezni predlagani dokaz zavrnilo, tako da je mogoč preizkus o utemeljenosti zavrnitve predlaganega dokaza, kot to določa drugi odstavek 287. člena ZPP. Iz spisa izhaja, da je sodišče na obravnavi sprejelo zgolj sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo, ni pa za posamezne predlagane dokaze razlogov zavrnitve obrazložilo niti v sodbi, čeprav je tožnik že na glavni obravnavi dne 11. 10. 2016 (stran 6) uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 286.b členu ZPP. Ob navedenem je natančno navedel v 13 točkah, za katere dokaze ocenjuje, da bi jih sodišče moralo izvesti. Tožnikovi očitki so: - ker sodišče toženi stranki ni naložilo, da v spis vloži v 1. pripravljalnem spisu zahtevana poročila o delu cestnih nadzornikov za PE F. za drugo polovico leta 2015 in poročila o notranjem in zunanjem nadzoru za vse cestne nadzornike v PE F. za leto 2014 in 2015 s posnetki, kot so bili narejeni za tožnika, - zaradi zavrnitve predloga za zaslišanje prič E.E., A.A., B.B., L.L., - da toženi stranki naloži, da v spis vloži poročilo o prodanih vinjetah za leto 2014 in 2015 za vse cestninske nadzornike za PE F., vključno tožnika in predložitve izpisov iz GPS sistemov vgrajenih v službena vozila za PE F. in G., - da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži posnetke in fotografije nadzora v letu 2014 in 2015 ostalih cestninskih nadzornikov iz skupine tožnika, - da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži posnetke kamer iz cestninskih postaj iz delokroga PE F. in G., - da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži poleg ostalih izpisov klicev v operativni center, tudi izpise za klicni center I., - da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži tudi delovne naloge za cestne nadzornike iz PE F. tudi za oktober 2015 in november 2015, - da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži izpis in posnetek opravljanega nadzora cestninskih nadzornikov na Cestninski postaji F. z dne 8. 2. 2016, - da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži tudi delovne naloge za leto 2010, 2011, 2012, 2013, - zaradi zavrnitve dokaznega predloga v vlogi imenovani dokazni predlog z dne 6. 4. 2016, - da sodišče toženi stranki naloži, da v spis vloži izredno odpoved izdano J.J., - da sodišče po uradni dolžnosti opravi poizvedbe pri ODT K. o sprejetih ukrepih zoper J.J. glede ravnanj, ki so predmet tega postopka in poizvedbe pri Okrajnem sodišču K. o izvedenih postopkih zoper J.J. iz septembra 2015, - zaradi zavrnitve dokazov, navedenih v drugem odstavku 21. točke 3. pripravljalnega spisa.

Tako tožnik v pritožbi upravičeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj pavšalna zavrnitev dokaznih predlogov ne zadošča standardu obrazloženosti.

7. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne izjasnjuje glede ostalih obširnih pritožbenih navedb, saj so v tej fazi postopka brezpredmetne.

8. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku jasno obrazložiti, zakaj vsakega predlaganega dokaza ni izvedlo, pa je bil pred tem predlagan pravočasno, ob navedenem bo moralo sodišče tudi upoštevati, katere dokazne predloge je tožnik umaknil in jih zato sodišče ni bilo dolžno izvajati. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS III Ips 19/2014 z dne 9. 12. 2014. 9. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje tudi jasno opredeliti do ugovora pravočasnosti podane odpovedi tudi glede na to, da je tožnik v postopku navajal, da je tožena stranka za domnevno iste kršitve delovnih dolžnosti podala zoper tožnika in J.J. tudi kazensko ovadbo in je s tem ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Sodišče bo moralo zavzeti tudi stališče do izvajanja nadzora z detektivom, pri čemer je tožnik uveljavljal kršitve po 15., 35. in 38. členu Ustave RS in kršitev ZVOP-1 ter 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. O navedenem pravnem vprašanju je odločalo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up 472/2002 z dne 7. 10. 2004, pri čemer je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da bi bil poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi moralo v pravdnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati možnost. 11. Pritožbeno sodišče tudi opozarja, da mora sodišče dopustnost uporabe dokazov, za katere je predhodno presodilo, da so bila morebiti pridobljena s kršitvijo pravice do zasebnosti, presojati tudi z vidika EKČP in sicer pravice do poštenega postopka iz 6. člena ter pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice lahko uporaba dokazov, pridobljenih s skritim videonadzorom delavca, v delovnopravnem postopku predstavlja poseg v pravico do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, kar pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera ni vedno nedopustno. Sodišče mora pri obrazložitvi odločitve o (ne) dopustnosti izvedbe dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno pravno varovanih pravic, upoštevati tudi standarde iz 22. člena URS. Tako mora sodišče proučiti dopustnost in pravno upoštevanost navedb oziroma argumentov pravdnih strank ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene ustrezno obrazloženo opredeliti. Če je odločitev o dopustnosti izvedbe tovrstnih dokazov odvisna tudi od (dokazne ocene) dejanskih okoliščin primera, mora sodišče dokazno oceno izvesti v skladu z 8. členom ZPP oziroma vestno, skrbno in analitično sintetično, ter oceniti vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj. Pritožbeno sodišče se ob tem sklicuje tudi na odločitev ESČP v zadevi Karin Köpke proti Nemčiji (št. 420/07 z dne 5. 10. 2010).

12. Ker je ugotovilo, da je pritožba tožnika utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).