Jedro

Če gradbeni status zemljišč ni izkazan, potem jih je treba vrednotiti po katastrskih kulturah, navedenih ob podržavljenju.

Za določanje vrednosti zemljišča je bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Ker se stanje zemljišča ob podržavljenju ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, se organ pri ugotavljanju vrste rabe posameznih zemljišč ni mogel opreti na podatke, ki izhajajo iz zapisnika razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953, ne glede na to, da gre za listino, sestavljeno ob oziroma pred podržavljenjem.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Ribnica, št. 301-1/1993-415 z dne 22. 3. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ribnica (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da so denacionalizacijski upravičenci A.A., B.B., C.C. in D.D. upravičeni do odškodnine v obliki obveznic tožnika v skupnem znesku 352.413,15 DEM oziroma A.A. v znesku 194.434,84 DEM za delež do ½, B.B. in C.C. vsak v znesku 48.608,71 DEM za delež do 1/8 in D.D. v znesku 60.760,89 DEM za delež do 5/32 (1. točka izreka), da se obveznice izročijo kot odškodnina za podržavljene nepremičnine oziroma dele nepremičnin parc. št. *313, *323, *361, 993, 994, 1061, 1063, 1065, 988/1, 989, 990, 991, 992, 996, 997, 998, 999, 1000, 1020/1, 1021/1, 1058, 1059, 1060, 1062, 1064, 1066, 1074/1, ob podržavljenju vse v vl. št. 338, k.o. … (2. točka izreka), da je tožnik dolžan izročiti obveznice skrbnici za posebni primer E.E. (3. točka izreka), da bo o stroških postopka organ odločil s posebnim sklepom (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ glede določitve statusa zemljišč in posledično njihovega vrednotenja po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in podzakonskih predpisov navedel, da je ne glede na to, da oddaljenost predmetnih parcel iz listinske dokumentacije ni razvidna in da upravni organ ne razpolaga z načrti stanovanjske in komunalne graditve, mogoče zemljišča, ki so v cenitvi cenilke F.F. opredeljena pod točko A, vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča. Iz zapisnika o prvem sestanku razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953 izhaja, da so se na teh zemljiščih ob podržavljenju nahajali objekti (na parc. št. *313 - peč in skladišče za žgano opeko, na *323 - upravna stavba opekarne in na *361 - hiša, na 993, 994 - pred požarom je stala stara žaga, leta 1946 in 1947 pa je bila postavljena sušilnica za sušenje sveže opeke, pri čemer je bila ena od sušilnic postavljena na stare cementne temelje, na 1061 - strojnica, delavnica in stiskalnica, na 1061, 1063 - kozolci za sušenje opeke in skladišče za gorivo), zemljišče s parc. št. 1065 pa so uporabljali kot vrt. Ker organ ni razpolagal s pisno dokumentacijo, ki bi izkazovala izpolnitev pogojev komunalne opremljenosti, se je za ugotovitev teh dejstev oprl na izpovedi verodostojnih prič, ter na druge podatke, ki jih je pridobil iz Zgodovinskega arhiva ter pristojnih organizacij. Nadalje je organ menil, da je zemljišča s parc. št. *323 (kjer se je nahajala upravna stavba opekarne) in s parc. št. *313, *361, 993, 994, 1061, 1063 in 1065, ki ležijo neposredno za oziroma ob opekarni, treba obravnavati kot kompleks, na katerem so stali proizvodni obrati, in jih vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča, saj je izpolnjena komunalna opremljenost teh zemljišč. Iz cenitve z dne 15. 10. 2010 izhaja, da je skupna površina teh zemljišč 6878 m2, kar tako znaša 184.275,38 DEM.

2. V zvezi z vrednotenjem parc. št. 988/1, 989, 990, 991, 992, 996, 997, 998, 999, 1000, 1020/1, 1021/1, 1058, 1059, 1060, 1062, 1064, 1066, 1074/1, ki so po katastrskih podatkih opredeljena kot kmetijska zemljišča oziroma kot neplodna zemljišča, v cenitvi pa kot nezazidana stavbna zemljišča pod točko B, pa je prvostopni organ uvodoma ugotovil, da ni izkazano, da so bila ta zemljišča v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena. Iz zapisnika o prvem sestanku razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953 izhaja, da sta zemljišči parc. št. 988/1 in 989 v naravi stavbišči, uporabni za gradnjo na površini, ne pa pod površino. Zemljišča s parc. št. 990, 996, 997, 1021/1, 1058, 1059, 1060 in 1062 se v površini 2500 m2 uporabljajo kot stavbišče za kozolce za sušenje sveže opeke, ostala površina pa je bajer in pušča. Na kompleksu teh parcel stoji tudi nizka, iz opeke zidana stavba (6m x 3,5 m), ki služi za skladišče tekočega goriva. K temu kompleksu z zgoraj navedeno kakovostjo tal spadajo še zemljišča s parc. št. 991, 992, 998, 999, 1000. Zemljišče s parc. št. 1064 je v izmeri 2000 m2 primerno za skladišče za sušenje sveže opeke, ostalo je pušča. Zemljišče s parc. št. 1066 v izmeri 1078 m2 je pušča, zemljišče s parc. št. 1074/1 v izmeri 238 m2 je v naravi travnik, zemljišče s parc. št. 1020/1 pa je bilo ob podržavljenju opredeljeno kot neplodno. Zemljišči s parc. št. 988/1 in 989 se vrednoti kot odprto skladišče, prav tako se kot odprto skladišče vrednoti površina 5778 m2 parcel 990, 997, 1021/1, 1058, 1059, 1060, 1062, 991, 992, 998, 999, 1000. Ostala površina parcel 990, 996, 997, 1021/1, 1058, 1059, 1060, 1062 v izmeri 14578 m2, ki so bile ob podržavljenju opredeljene kot kmetijska zemljišča oziroma kot neplodno, se, ker organ nima podatka o preostanku površine, ki odpade na posamezne parcele, ki imajo različne kulture, vrednoti kot neplodno zemljišče glede na navedbe v zapisniku, iz katerih izhaja, da je ostala površina bajer in pušča. Zemljišče s parc. št. 1064, ki je v zemljiški knjigi vpisano kot njiva, je v izmeri 2000 m2 primerno za skladišče za sušenje sveže opeke, ostali del je pušča, torej se del v izmeri 2000 m2 vrednoti kot odprto skladišče, ostali del kot neplodno nekmetijsko zemljišče. Zemljišče s parc. št. 1066 je pušča in se vrednoti kot neplodno nekmetijsko zemljišče. Zemljišče s parc. št. 1074/1 je v naravi travnik 4 in se vrednoti kot tak. Zemljišče s parc. št. 1020/1 je bilo ob podržavljenju opredeljeno kot neplodno in se zato vrednoti kot neplodno nekmetijsko zemljišče. Cenilca F.F. in G.G. pa sta se na usklajevalnem sestanku uskladila glede vrednosti zemljišča, ki ni upoštevano v vrednosti objektov – kozolcev za sušenje opeke in skladišča za gorivo (18.084,60 DEM + 1.607, 52 DEM). Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

3. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je kot drugostopni organ zavrnilo pritožbo tožnika in pravnih naslednikov denacionalizacijskih upravičencev ter potrdilo odločbo prvostopnega organa.

4. Tožnik je vložil tožbo, ker je bilo v postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Vprašanje statusa zemljišča je vprašanje, ki ga mora z gotovostjo ugotoviti organ sam, cenilka bi na podlagi listin spisa lahko le pripravila cenitev po predpisani metodologiji. Dejstvo je, da v času podržavljenja (leta 1955) odlok, ki bi zemljišča določil kot stavbna, še ni bil sprejet, kar ugotavlja tudi toženka sama. Odlok je šele od 1957 določil meje gradbenega okoliša. Stavbni status zemljišč v času podržavljenja tako ni izkazan. Drugostopni organ se v pritožbeni odločbi tudi ni konkretno opredelil glede tožnikovih stališč v zvezi s posameznimi elementi komunalne opremljenosti. Del površine je bil vrednoten kot nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, del kot odprto skladišče, del kot neplodno nekmetijsko zemljišče, del kot zazidano stavbno zemljišče in del kot kmetijsko zemljišče. Ta cenitev je v večjem delu neutemeljena, saj bi lahko kot odprto skladišče vrednotili površine v obsegu 2000 m2, kot zazidano stavbno zemljišče v obsegu 294 m2, preostanek pa kot kmetijsko zemljišče. Površina v izmeri 6878 m2, ki predstavlja del parc. št. *313, *323, *361, 993, 994, 1061, 1063, 1065, je bila vrednotena kot nezazidano stavbno zemljišče. Za to površino niso izkazani gradbeni status in elementi komunalne opremljenosti. Organ je do te površine prišel tako, da je od 11748 m2, kolikor naj bi bila po navedbah iz cenitve cenilke F.F. z dne 15. 10. 2010 površina zazidanih in nezazidanih zemljišč, odštel površino v izmeri 1068 m2, ki je bila vrnjena v naravi, od dobljenega preostanka površine v izmeri 10690 m2 pa je odštel še površino funkcionalnih zemljišč k objektom, za katero je že bila plačana odškodnina in površino v izmeri 2048 m2, ki je že bila zajeta v vrednosti objektov. Za parcele, ki predstavljajo površino 6878 m2, ni izkazan gradbeni status ob podržavljenju. Odloka iz 1957 namreč ni mogoče šteti kot dokaz, saj je bilo podržavljenje izvedeno 1955. Prav tako ni mogoče šteti kot dokaz navedbe, da so na teh zemljiščih ob podržavljenju stali opekarniški objekti. Dejstvo je, da opekarniški kompleks ni spadal v ožje jedro Ribnice, dokaza, da bi bile te površine leta 1955 zazidljive, pa v spisu ni. Prav tako so v spisu potrdila komunalnih podjetij A. d.o.o. in B., ki ne navajajo nobenih določnih podatkov o oddaljenosti posameznih parcel iz sklopa opekarniškega kompleksa od javnega vodovodnega in nizkonapetostnega omrežja. Z zaslišanjem prič teh potrdil ni mogoče ovreči. Ta potrdila imajo dokazno moč javnih listin (sodba VS RS, I Up 1816/2008 z dne 28. 11. 2007). Za dokaz o poteku vodovodnega in električnega omrežja ni mogoče upoštevati pavšalnih navedb iz zgodovinskih virov. Res se je vodovod v Ribnici gradil od 1938 do 1941, vendar pa to ob odsotnosti konkretnih podatkov o oddaljenosti o konkretnih parcel ne more zadoščati za zaključek o izpolnjevanju teh pogojev. Enako velja za nizkonapetnostno omrežje, pri čemer je tožnik še dodal, da je bila lokomobila, s katero je v zgodnejši dobi opekarna ustvarjala in tudi distribuirala elektriko, sredi 30-let razstavljena in prodana. Iz mapne kopije pa je tudi razvidno, da so bile nekatere od obravnavanih parcel oddaljene več, kot je predpisan pogoj. Tudi če bi se postavili na stališče, da gre za izvenmestne parcele, na katerih je bilo mogoče graditi, pogoji niso bili izpolnjeni. Kriteriji za vrednotenje po omenjeni metodologiji so še strožji, kar pa v postopku sploh ni bilo ugotavljano. Tožnik meni, da bi bilo parcele treba vrednotiti po njihovi katastrski kulturi ob podržavljenju, pri čemer je še opozoril, da bi bilo za parcelo 1065, ki je bila deloma vrt, treba to rabo izkazati, da je imela urejeno namakanje in da so na njej gojili cvetje oziroma vrtnine za prodajo. Za vrednotenje parcel 988/1 in 989 kot odprto skladišče ni podlage, saj to ne izhaja iz listin in ju je zato treba vrednotiti kot njivo 4. V naslednjem sklopu so obravnavane parcele 990, 996, 997, 1020/1, 1058, 1059, 1060, 1062 (skupna površina 17099 m2) ter parcele 991, 992, 998, 999 in 1000 (skupna površina 3257 m2). Od skupne površine 20062 m2 je 5484 m2 vrednoteno kot odprto skladišče, preostanek kot neplodno nekmetijsko zemljišče. To vrednotenje tudi ni pravilno. Po podatkih spisa ni podlage za vrednotenje površine 5484 m2 kot odprto skladišče. V postopku je bilo med cenilcema F.F. in G.G. usklajeno, kolikšna površina zemljišč predstavlja zemljišča za glino (torej neplodno kmetijsko zemljišče) in je bila za to površino s predhodnimi odločbami tudi v celoti določena odškodnina. Podatkov, ki bi potrjevali, da je šlo pri parcelah, ki predstavljajo 14578 m2, za neplodno nekmetijsko zemljišče, pa v spisu ni. Neplodna nekmetijska zemljišča so po Navodilu tista, ''ki se ne uvrstijo v porušen objekt, in zemljišča v opuščenih nesaniranih površinskih kopih ali depojih, prometne površine, ipd.'' Zato bi bilo treba ta preostanek vrednotiti po Odloku. Tožnik se strinja, da se del parc. št. 1064 v izmeri 2000 m2 vrednoti kot odprto skladišče, saj je bila glede na podatke zapisnika iz 1953 takšna površina primerna za skladišče opeke (sušenje). Preostali del parcele je bil sodeč po zapisniku pušča. To pa pomeni, da tega dela organ ne bi smel vrednotiti kot neplodno nekmetijsko zemljišče, temveč kot kmetijsko. Tudi parcel 1066 in 1020/1 ni mogoče vrednotiti kot nekmetijsko neplodno zemljišče, saj iz zemljiškokatastrskih podatkov izhaja, da sta bili parceli ob podržavljenju travnik 4 in neplodno kmetijsko zemljišče. Na vrednotenje 1074/1 ter zemljišča pod kozolcem in skladišča za gorivo tožnik nima pripomb. Zanj je torej nesporni del: odškodnina za parc. št. 1074/1 v višini 231,62 DEM, za del parc. št. 1064 v izmeri 2000 m2 v višini 18.754,44 DEM (odprto skladišče), za zemljišče pod kozolcem v izmeri 270 m2 v višini 18.0804,60 DEM in za skladišče za gorivo v izmeri 24 m2 v višini 1.607,52 DEM. Predlagal je, da sodišče odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

6. Stranke z interesom pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev na tožbo v danem roku niso odgovorili.

7. Tožba je utemeljena.

8. Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen). Za ugotavljanje vrednosti posamezne vrste premoženja drugi, tretji, četrti, peti in šesti odstavek 44. člena določa uporabo tam navedenih podzakonskih predpisov, to določbo pa dopolnjuje med drugim še 85. člen ZDen, ki vsebuje pooblastila za izdajanje podzakonskih predpisov. Tako je za vrednotenje kmetijskih zemljišč treba uporabiti Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), za vrednotenje (med drugim) stavbnih zemljišč pa Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo).

9. V obravnavanem primeru je sporno vrednotenje v tej odločbi obravnavanih zemljišč. Tožnik ugovarja statusu in komunalni opremljenosti zemljišč, ki jih je organ vrednotil kot zazidana stavbna in nezazidana stavbna komunalno opremljena zemljišča (v cenitvi cenilke F.F. opredeljenih pod točko A) in posledično njihovemu vrednotenju, kot tudi vrednotenju preostalih zemljišč (v cenitvi cenilke F.F. opredeljenih pod točko B), ki jih je organ vrednotil na podlagi podatkov iz listin, ki so za tožnika sporne.

10. Sodišče se strinja s tožnikom, da se za zemljišča oziroma dele zemljišč s parc. št. *313, *323, *361, 993, 994, 1061, 1063, 1065, vse k.o. … (v cenitvi opredeljene pod točko A), ob nespornem dejstvu, da v planih stanovanjske in komunalne graditve ta zemljišča niso opredeljena kot gradbena, ne more šteti, da je izkazan gradbeni status ob njihovem podržavljenju. Kot je tožnik opozarjal že v upravnem postopku in kot ugovarja tudi sedaj v tožbi, so bila predmetna zemljišča podržavljena s sklepom Okrajne razlastitvene komisije za okraj Kočevje, št. 106/53-44 z dne 4. 5. 1955, Odlok o gradbenih okoliših v občini Ribnica pa je bil sprejet leta 1957, torej dve leti po podržavljenju. To navaja tudi sam organ, vendar pa ne glede na to obravnava navedena zemljišča kot stavbna, kar pa je v nasprotju z ustavnosodno in upravno sodno prakso (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, odločbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 373/2004, I Up 585/2004, I U 842/2005, idr.). Organ svojo odločitev sicer med drugim utemeljuje s tem, da naj bi Odlok iz leta 1957 povzemal stanje med letoma 1928 in 1957, kar pa iz samega odloka nedvomno ne izhaja, saj je že v 1. členu odloka navedeno, da se ''za gradbene namene smejo uporabiti samo zemljišča, ki ležijo v gradbenem okolišu'', v 2. členu pa, da se ''za gradbene okoliše v občini Ribnica določijo naslednja območja Ribnice''. Navedba 1928 pa predstavlja številko, s katero je označen odlok, ne pa morebitna letnica začetnega stanja, ki naj bi se povzemalo v tem odloku. Pri tem sodišče še opozarja, da če je bilo o nepremičninah, ki so bila ob podržavljenju stavbišča oziroma na katerih je na delu stal objekt, že v celoti odločeno s predhodnimi odločbami v obliki vračila v naravi in odškodnine (kar tudi ugovarja tožnik), dodatna odškodnina, ki bi presegala obseg teh podržavljenih in že vrnjenih nepremičnin, upravičencem ne pripada (2. člen ZDen).

11. Ne glede na presojo sodišča v 10. točki obrazložitve sodbe, da gradbeni status zemljišč ni izkazan (in kar posledično pomeni, da je ugotavljanje pogojev komunalne opremljenosti zemljišč nerelevantno za njihovo vrednotenje), se sodišče opredeljuje še do tožbenih ugovorov v zvezi s komunalno opremljenostjo zemljišč. Iz izpodbijane delne odločbe izhaja, da je prvostopni organ vrednotil zemljišča kot komunalno opremljena v smislu 11. člena Navodila. Ta določa, da se šteje, da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov, da so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter da so bila oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. Iz podatkov komunalnih podjetij, ki jih je organ pridobil med postopkom (podjetje A. d.o.o. in B.), izhaja, da ne razpolagajo s podatki o oddaljenosti podržavljenih parcel od javnega vodovoda oziroma javnega električnega omrežja. Organ je, ne glede na odsotnost konkretnih podatkov, štel, da so bila zemljišča komunalno opremljena (z javnim vodovodom in nizkonapetostnim električnim omrežjem), pri čemer se je oprl na druge podatke, pridobljene med postopkom, ter izpovedi prič. Obstoj vodovoda je štel za izkazanega, ker se je po podatkih Zgodovinskega arhiva vodovod gradil v občini Ribnica med letoma 1938 in 1941, po izjavah prič pa je imela Opekarna vodovod za potrebe proizvodnih procesov. Obstoj nizkonapetostnega električnega omrežja pa je štel za izkazanega, ker je bilo po podatkih B., mesto Ribnica elektrificirano leta 1934, poleg javnega električnega priključka pa je imela opekarna elektrarno, ki je proizvajala lastno električno energijo, pri čemer je bila električna napeljava izvedena v obratovalnih prostorih in v upravni stavbi opekarne, za potrebe proizvodnih procesov. Po izjavah prič naj bi električni vodi potekali v neposredni bližini parcel, ki ležijo za opekarno, poleg opekarne pa naj bi elektrarna z elektriko oskrbovala tudi ribniški trg, javno razsvetljavo, cerkev in trgovine. Tožnik ugovarja, da za obravnavane parcele podatki pristojnih organizacij ne navajajo konkretne oddaljenosti od javne infrastrukture, zaradi česar pogoji komunalne opremljenosti niso izkazani, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 1816/2006. Iz citirane sodbe izhaja, da imajo potrdila komunalnih organizacij dokazno moč javnih listin v smislu prvega odstavka 164. člena ZUP/86. Iz te sodbe tudi izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru s potrdilom komunalnega podjetja izkazano, da je bilo podržavljeno zemljišče oddaljeno od priključka za preskrbo s pitno vodo več kot 100 m, v tem upravnem sporu obravnavanem primeru pa z ustreznimi podatki pristojni komunalni organizaciji niti ne razpolagata. Že iz tega razloga sodišče meni, da se citirana sodba ne more uporabiti v tem primeru. Je bil pa kljub povedanemu zaključek organa o izkazani komunalni opremljenosti parcel glede opremljenosti z vodo vsaj preuranjen, saj ni jasno, ali je bilo možno vodovod, ki ga je opekarna imela za potrebe proizvodnih procesov, priključiti na sistem vodnega omrežja, ki je del javne komunalne infrastrukture, da bi se lahko štelo, da gre za priključek za preskrbo s pitno vodo. Tako tudi sodna praksa (npr: X Ips 383/2007, II Ips 365/2010). Glede komunalne opremljenosti predmetnih nepremičnin z elektriko pa bi sodišče glede na izvedene dokaze pritrdilo organu, da so bila obravnavana zemljišča oddaljena manj kot 200 m od nizkonapetostnega električnega omrežja, saj je podjetje B., poleg tega, da je potrdilo, da je bilo mesto Ribnica elektrificirano leta 1934, še navedlo, da glede na vse posredovane podatke menijo, da so bili objekti elektrificirani oziroma, da je bilo omrežje oddaljeno manj kot 200 m. V zvezi z oddaljenostjo obravnavanih parcel od javne dovozne poti pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da glede na mapno kopijo parcel ob podržavljenju posamezne podržavljene parcele ležijo v predpisani oddaljenosti, kar pa bi torej kazalo tudi na to, da posamezne podržavljene parcele ne ležijo v predpisani oddaljenosti in da za te ta pogoj ni izkazan. Ni pa v odločbi navedeno, katere parcele so torej tiste, ki ležijo v predpisani oddaljenosti in katere ne.

12. V zvezi z vrednotenjem zemljišč, opredeljenih pod točko A, sodišče torej zaključuje, da če njihov gradbeni status ni izkazan, potem jih je treba vrednotiti po katastrskih kulturah, navedenih ob podržavljenju, pri tem pa sodišče še opozarja (in kot je pravilno opozoril tudi že tožnik), da je treba za vrednotenje parc. št. 1065, ki je bila deloma vrt, z uporabo metodologije dokazati, da je šlo za parcelo, ki je imela urejeno namakanje in da so na njej gojili cvetje in vrtnine.

13. Sodišče se tudi strinja s tožnikom, da ni mogoče vrednotiti podržavljenih nepremičnin s parc. št. 988/1, 989, 990, 991, 992, 996, 997, 998, 999, 1000, 1020/1, 1021/1, 1058, 1059, 1060, 1062, 1064, 1066, vse k.o. …, po podatkih, ki so razvidni iz Zapisnika o o prvem sestanku razlastitvene komisije, št. 1106/53 z dne 28. 7. 1953 (v kolikor jih je organ pri vrednotenju posamezne nepremičnine uporabil), temveč je treba uporabiti podatke, ki izhajajo iz potrdil o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDen se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. Enako (torej, da se vrednost zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja) določa tudi 2. člen Odloka. Glede na navedeni določbi je torej za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih (tako tudi upravnosodna praksa glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 1090/2005). Ker se stanje zemljišča ob podržavljenju ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, se organ pri ugotavljanju vrste rabe posameznih zemljišč ni mogel opreti na podatke, ki izhajajo iz zapisnika z dne 28. 7. 1953, ne glede na to, da gre za listino, sestavljeno ob oziroma pred podržavljenjem. Organ bi torej moral ta zemljišča vrednotiti glede na podatke iz potrdil o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja. Ker tega ni storil za vse v tej točki naštete nepremičnine, je s tem kršil materialno pravo ter zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje tudi v tem delu.

14. Glede na povedano je sodišče tožbi zaradi napačne uporabe materialnega prava ter posledično zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ponovno odločiti o zadevi. Sodišče še pripominja, da je zaradi vsebinske povezanosti izreka odločbo odpravilo v celoti, kljub za tožnika nespornemu delu priznane odškodnine za parc. št. 1074/1, del parc. št. 1064, za zemljišče pod kozolcem in za skladišče za gorivo, kar pa naj organ tudi upošteva pri ponovnem odločanju.