Jedro

Kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, je tako obsežna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti oziroma jo bo bistveno hitreje, lažje ter z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo sodišče prve stopnje samo. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da pritožbena obravnava ni namenjena izvajanju oziroma ponavljanju celotnega dokaznega postopka v zvezi s pravočasno podanimi trditvami, ki so celo podkrepljene z vrsto dokazov, ki jih sodišče prve stopnje izvede, potem pa se v sodbi (brez razloga oziroma pojasnila za svoje ravnanje) ne opredeli, in to do več sklopov pravno odločilnih dejstev in izvedenih dokazov. Določbe prvega odstavka 354. člena ZPP ne gre razumeti v smislu prelaganja sojenja s prvostopenjskega na višje sodišče, saj je temeljna funkcija višjega sodišča v kontroli nad prvostopenjskim.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka, kolikor se ti nanašata na prvo toženo stranko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prve in (tedaj druge, sedaj) tretje tožene stranke zahtevala solidarno plačilo 81.728,95 EUR. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za solidarno plačilo ter sklenilo, da je dolžna tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške.

2. Proti I. in III točki izreka sodbe se, kolikor se ti nanašata na prvo toženo stranko,1 pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da ne drži, da je svojo trditev o nenamenski porabi sredstev dokazovala le s tem, da prva tožena stranka ni predložila zahtevanih listin. Podala je tudi druge trditve in dokaze, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Med drugim je predložila zaključno poročilo o izvedbi sofinanciranega projekta, ki je dobil negativno oceno s strani Znanstvenoraziskovalnega sveta ... Dalje je predložila Pogodbo št. U1-BL-F5-19/08 z 18. 3. 2008, sklenjeno med prvo toženo stranko in družbo T., d.o.o., s katero sta se ti dogovorili, da bo družba sofinancirala projekt prve tožene stranke za obdobje 36 mesecev v višini 25 %, ter aneks k omenjeni pogodbi, v katerem sta zapisali, da naj bi bile finančne obveznosti družbe T., d.o.o., do prve tožene izpolnjene v obliki delavnic, ki naj bi jih ta izvedla za prvo toženo. Ker se sodišče do vsega navedenega ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je zmotno ugotovilo dejstva, da tožeča stranka s tem, ko je zatrjevala, da zahtevane dokumentacije nima, priznava, da ne ve, kako so bila sredstva porabljena. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanja izvajanja raziskovalne dejavnosti, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka zahtevala vračilo sredstev od tožene. Pri tem se sploh ni opredelilo do navedb, da bi Pravilnik moralo uporabiti zaradi varovanja javnih sredstev in zagotavljanja njihove skrbne in namenske porabe. Nadalje je zmotno ugotovilo, da prve tožena stranka nima zahtevanih listin in je zato nepravilno uporabilo določbo 227. člena ZPP. Napačno je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala protipravnega ravnanja prvo tožene stranke in da zato ni podana njena odškodninska odgovornost. Njeno protipravno ravnanje je namreč podano že s tem, ker z zahtevanimi listinami ne razpolaga, s čimer je kršila svojo pogodbeno obveznost nadzora nad namensko porabo sredstev in vodenja obračuna porabljenih sredstev. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Prvo tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaradi varstva javnega interesa uporabiti Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti,2 ki je veljal v času,3 ko je tožeča stranka zahtevala vračilo sredstev od prvo tožene stranke. Pogodba med tožečo in prve toženo stranko je bila sklenjena 3. 6. 2008, Pravilnik pa je pričel veljati 22. 1. 2011. Ker je treba za presojo pravnih razmerij uporabiti materialnopravna pravila, ki so veljala ob nastanku takšnih razmerij, razen če novi materialni predpisi (v prehodnih določbah) izrecno ne določajo drugače, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ker se do navedb v zvezi s Pravilnikom sploh ni opredeljevalo.

6. Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali so bila sredstva, ki jih je tožeča stranka nakazala (prvotno) drugi toženi stranki za sofinanciranje projekta, porabljena namensko ali nenamensko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bila sredstva, ki jih je prejela družba T., d. o. o., porabljena nenamensko, saj je svojo trditev dokazovala s tem, da prve tožena stranka ni predložila zahtevanih listin.

7. Pritožnica pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnega dela njenega procesnega gradiva. Gre za navedbe, da je predmetni projekt dobil negativno oceno s strani Znanstvenoraziskovalnega sveta ..., saj (med drugim) ni bilo izkazano sofinanciranje projekta s strani družbe T., d. o. o. Iz zaključnega poročila o rezultatih raziskovalnega projekta, ki ga je tožeča stranka predložila kot dokaz (priloga A 14), namreč izhaja, da je omenjena družba sofinancirala predmetni projekt zgolj v vrednosti 1 EUR. Tožeča stranka je v zvezi z nenamensko porabo sredstev v postopku prve stopnje izpostavila in predložila tudi med prvo toženo stranko in družbo T., d. o. o., sklenjeno Pogodbo št. U1-BL-F5-19/08 z 18. 3. 2008 (priloga A 3), s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo družba sofinancirala projekt prvo tožene stranke za obdobje 36 mesecev v višini 25 %. Poleg tega je predložila aneks k omenjeni pogodbi (priloga A 18), ki je bil sklenjen že po koncu izvajanja projekta in v katerem sta stranki zapisali, da so finančne obveznosti družbe T., d. o. o., do prve tožene stranke izpolnjene v obliki delavnic, ki jih je navedena družba izvedla za prvo toženo stranko. Tožeča stranka je v zvezi s tem podala trditve, da prva tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o izvedbi teh delavnic, hkrati pa je kršila pogodbo o sofinanciranju projekta s 3. 6. 2008, ki jo je sklenila s tožečo stranko (priloga A 2). V tej je bilo namreč dogovorjeno, da je v primeru, da pri izvajanju projekta pride do sprememb, izvajalec (tj. tožena stranka) dolžan v roku 15 dni o teh spremembah obvestiti skrbnika pogodbe agencije (tj. tožeče stranke), sicer se šteje, da se sredstva uporabljajo nenamensko. Tožeča stranka je trdila, da je prva tožena stranka tekom izvajanja projekta nikoli ni obvestila o tem, da družba T., d. o. o., ni prispevala svojega deleža v denarju, temveč naj bi namesto tega izvedla delavnice in je zato že na podlagi tega mogoče šteti, da so bila sredstva porabljena nenamensko.

8. Prvostopenjsko sodišče je navedene dokaze sicer izvedlo (vpogledalo je listine oziroma vsaj iz dokaznega sklepa tako izhaja), vendar se v sodbi do njih glede v prejšnji točki povzetih trditev ni opredelilo niti z besedo, čeprav gre za dejstva, ki so pomembna pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tožeča stranka je namreč trditev o nenamenski porabi sredstev gradila na dveh podlagah: prvič, z zahtevo, da prva tožena stranka predloži računovodsko dokumentacijo družbe T., d. o. o., ki naj bi dokazovala, da so bila sredstva, izplačana omenjeni družbi, nenamensko porabljena, in drugič, s trditvami, da je mogoče že na podlagi domneve iz pogodbe, sklenjene med tožečo in prvo toženo stranko, šteti, da so se sredstva porabljala nenamensko. S tem, ko se sodišče prve stopnje do slednjih ni opredelilo, je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar pritožba izrecno in pravilno opozarja.

9. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov v zvezi z ugotovitvijo, da prva tožena stranka nima zahtevanih listin, kot prav tako utemeljeno opozarja pritožnica. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku štelo za dokazano, da je imela zahtevane listine prvotna druga in ne prva tožena stranka. Tožeča stranka je trdila, da je prva tožena stranka ves čas izvajanja projekta podajala zahtevke za mesečna izplačila sredstev za sofinanciranje programa, navedene mesečne zahtevke pa je tekom postopka na prvi stopnji tudi predložila (priloge A 41, A 43 – A 56 in A 58). Pri tem je trdila, da prva tožena stranka tovrstnih zahtevkov ne bi mogla podajati, če ne bi razpolagala z zahtevano dokumentacijo, saj dejansko ne bi mogla vedeti, kakšno višino sredstev zahtevati od tožeče stranke. Tudi dejstvo, ali prva tožena stranka razpolaga z zahtevano računovodsko dokumentacijo ali ne, je v konkretnem primeru odločilno, saj je od tega odvisno, ali nastopijo posledice iz 227. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je pri svoji dokazni oceni, da prva tožena stranka ne razpolaga z zahtevano dokumentacijo, sklicevalo zgolj na listine v prilogah B 18 do B 20 in izpoved tretjega toženca, medtem ko se do navedb in dokazov tožeče stranke ni opredelilo. Stranka ima pravico, da se v postopku izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se do njenih izjav, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, tudi opredeli. Ker so bile navedbe in dokazi tožeče stranke v konkretnem primeru relevantni za razjasnitev pomembnega dejstva, je sodišče s tem, ko se do njih ni opredelilo, tudi v tem delu zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pravilno izpostavlja pritožnica.

10. Zaradi obstoja absolutno bistvenih kršitev je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrača v novo sojenje. Kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, je tako obsežna, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti oziroma jo bo bistveno hitreje, lažje ter z manj stroški (načelo ekonomičnosti) odpravilo sodišče prve stopnje samo. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da pritožbena obravnava ni namenjena izvajanju oziroma ponavljanju celotnega dokaznega postopka v zvezi s pravočasno podanimi trditvami, ki so celo podkrepljene z vrsto dokazov, ki jih sodišče prve stopnje izvede, potem pa se v sodbi do njih (brez razloga oziroma pojasnila za svoje ravnanje) ne opredeli, in to do več sklopov pravno odločilnih dejstev in izvedenih dokazov. Določbe prvega odstavka 354. člena ZPP ne gre razumeti v smislu prelaganja sojenja s prvostopenjskega na višje sodišče, saj je temeljna funkcija višjega sodišča v kontroli nad prvostopenjskim.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov (ali bo potreba nova glavna obravnava ali le nova pisna sodba, je prepuščeno sodišču prve stopnje) in se opredeliti do vseh pravno odločilnih trditev, zlasti pa se bo moralo ukvarjati z vsemi pravnimi podlagami, ki jih je v podkrepitev svojih trditev ponudila tožeča stranka in so bile povzete zgoraj. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila sredstva porabljena namensko oziroma da tožeča stranka nenamenske porabe ni uspela dokazati po nobeni, niti po pogodbeni podlagi, bo moralo v nadaljevanju presoditi tudi, ali je morebiti podana protipravnost ravnanja prve tožene stranke (kršitev sklenjene pogodbe), ker slednja ne razpolaga oziroma noče predložiti zahtevane računovodske dokumentacije, ki bi jo skladno s pogodbo morala voditi. V primeru, da bo ugotovilo, da je protipravnost podana, se bo moralo ukvarjati tudi z obstojem ostalih elementov poslovne odškodninske odgovornosti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 S prvotno drugo toženo stranko je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje sklenila sodno poravnavo, proti prvotno tretji toženi stranki pa je bil tožbeni zahtevek z izpodbijano sodbo zavrnjen, vendar tožeča stranka izrecno navaja, da se pritožuje le glede prvo tožene stranke, zato je proti tretje toženi stranki odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravnomočna. 2 Uradni list RS, št. 4/2011, 72/2011, 45/2012, 96/2013, 100/2013 in 92/2014. 3 Danes velja Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti Uradni list RS, št. 52/2016, 79/2017.