Jedro

Če solastnik dejansko in proti svoji volji uporablja stvar v manjšem obsegu, kot to izhaja iz razmerja po idealnih deležih ali je sploh ne uporablja, ima pravico do dveh zahtevkov, in sicer pravico zahtevati spremembo načina uporabe stvari ali pa pravico do ustreznega nadomestila (v sodni praksi se je uveljavil izraz uporabnina), ki je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Za povračilo obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve, katerih predmet je nadomestilo za uporabo stvari (nepremičnine) se uporabljajo pravila 95. in 96. člena SPZ, ki glede plačila uporabnine razlikujejo med dobrovernim, poštenim in nedobrovernim, nepoštenim pridobiteljem.

Uporabnina je po ustaljenem stališču sodne prakse enaka znesku povprečne tržne najemnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi za plačilo uporabnine za čas od 01. 05. 2005 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine v višini 12.573,53 EUR s pripadki.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s tem da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno oprlo sodbo na določbe o neupravičeni pridobitvi (190 in 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)), da pa se je napačno sklicevalo oziroma izhajalo iz sodbe Višjega sodišča I Cp 667/2010, saj je bilo v zadevi dejansko stanje drugačno kot v obravnavani. V omenjeni zadevi je namreč šlo za nepremičnino, ki je bila v naravi stanovanjska hiša, v obravnavani zadevi pa gre za garsonjero v izmeri 29,00 m2, zato je kakršnakoli souporaba nemogoča. Solastniki imajo tako le možnost prodaje nepremičnine in delitev kupnine, prodaja pa mora biti soglasna ali o njej odloči sodišče. Tožeča stranka je toženo večkrat pozvala, da se dogovorijo o prodaji, a do dogovora zaradi tožene stranke ni prišlo. Toženca je pozvala, da se dogovorijo o razdružitvi ali pa, da se dogovorijo o uporabnini. Tožeča stranka je torej poskušala priti do ureditve razmerja, a neuspešno. Tožniki tako nimajo nobene koristi od svoje lastninske pravice, toženec pa korist ima, saj v stanovanju prebiva sam. Tožeče stranke zatrjujejo, da so prikrajšane, ker garsonjere ne oddajajo, ker jo dejansko zaseda toženec, kar pomeni, da on dejansko najema oziroma uporablja njihov solastniški delež, namesto da bi celotno garsonjero oddali in delili denar od najemnine v skladu s solastniškimi deleži. S sodbo je sodišče poseglo tudi ustavno pravico tožeče stranke do lastnine (33. člen URS), saj so tožniki lastniki, svoje lastnine pa ne morejo uporabljati niti od nje nimajo nikakršne koristi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo pravočasno odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da so pravdne stranke solastniki garsonjere, v kateri biva oziroma jo uporablja le toženec. Pritožbeno sodišče je že v svojem prejšnjem razveljavitvenem sklepu navedlo, da je materialnopravno izhodišče za presojo takšnega pravnega položaja pravdnih strank v določilu 1. odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da je solastnik upravičen imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Če torej solastnik dejansko in proti svoji volji uporablja stvar v manjšem obsegu, kot to izhaja iz razmerja po idealnih deležih ali je sploh ne uporablja, ima pravico do dveh zahtevkov, in sicer pravico zahtevati spremembo načina uporabe stvari ali pa pravico do ustreznega nadomestila (v sodni praksi se je uveljavil izraz uporabnina).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožniki niso konkretizirali svoje zahteve za souporabo. Takšen zaključek je, kot tožeča stranka pravilno opozarja v pritožbi, v nasprotju z dejansko podlago tožbe, saj tožniki nikoli niso zahtevali souporabe solastne garsonjere. To pa, po ugotovitvah samega prvostopenjskega sodišča glede na velikost garsonjere, tudi ne bi bilo mogoče. Tožniki so zahtevali od toženca plačilo ustreznega nadomestila oziroma uporabnine. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Obogatitev je v uporabi solastne nepremičnine v obsegu, ki presega delež solastnika, če za to ne plačuje ustreznega nadomestila. Enak obseg ima prikrajšanje tožnikov, ki se izkazuje v odsotnosti koristi, ki jo prinaša (so)lastninska pravica. Položaja pravdnih strank je treba izenačiti z določitvijo ustreznega nadomestila oziroma uporabnine za uporabo garsonjere v obsegu solastninskih deležev tožnikov, saj bi jim v nasprotnem primeru ostala zgoj „gola“ (so)lastninska pravica brez upravičenj, kar bi, kot v pritožbi pravilno poudarja tožeča stranka, predstavljalo poseg v njeno ustavno varovano (so)lastninsko pravico. Tožniki so zato upravičeni do uporabnine, ki je po ustaljenem stališču sodne prakse enaka znesku povprečne tržne najemnine (prim. odločbe VS RS, št. II Ips 626/2008, II Ips 589/2008, …). Iz navedenih razlogov izhaja tudi brezpredmetnost vprašanja, ki si ga je zastavilo prvostopenjsko sodišče, in sicer, „ali je sploh mogoče realizirati dohodek z oddajo v najem le solastniškega deleža“ (prim. sodbo VS RS št. II Ips 687/2007, z dne 26. 08. 2010).

Za povračilo obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve, katerih predmet je nadomestilo za uporabo stvari (nepremičnine) se uporabljajo pravila 95. in 96. člena SPZ, ki glede plačila uporabnine razlikujejo med dobrovernim, poštenim in nedobrovernim, nepoštenim pridobiteljem (prim. Plavšak – Vrenčur, Obligacijsko pravo – splošni del, str. 695). Drugi odstavek 95. člena SPZ, ki se smiselno uporablja tudi za dobrovernega nelastniškega posestnika (R. Vrenčur, v M. Juhart in dr., 2004, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 487), določa, da dobroverni lastniški posestnik oziroma pošteni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Kot izhaja iz dokaznega postopka je toženec v garsonjeri bival že pred zapustnikovo smrtjo, z njegovim soglasjem brez plačevanja kakršnegakoli nadomestila (teh trditev tožeča stranka ni prerekala). Kot je navedel toženec, ki je rojen leta 1964, biva v stanovanju že od njegove izgradnje v letu 1967, da je bil med njim in očetom dogovor o uporabi, ki velja kot pogodba, čeprav ni bil formaliziran v njeni pisni obliki in da je uporaba garsonjere kot je bila dogovorjena z pokojnim očetom, obveljala tudi po njegovi smrti, saj so se tožniki z njo strinjali. Hkrati iz tožbenih trditev izhaja, da so tožniki v letu 2005 po odvetnici zahtevali od toženca plačilo uporabnine, ta pa jim je z dopisom z dne 01. 05. 2005 odgovoril, da odklanja plačevanje uporabnine in delitev garsonjere. Tožniki niso podali nikakršne trditve, da so nasprotovali toženčevi uporabi garsonjere tudi pred letom 2005. Če je toženec že za časa zapustnikovega življenja uporabljal stanovanje na podlagi dogovora z zapustnikom in ga uporabljal tudi po zapustnikovi smrti, ostali dediči, s katerimi si je stanovanje razdelil tako, da so vsi postali solastniki, pa mu takšno uporabo dopuščajo (s tem so s konkludentnim ravnanjem izrazili svojo voljo glede načina uporabe solastnega stanovanja, prim. R. Vrenčur v Stvarno pravo, str. 320), ima za čas dokler ostali dediči niso zahtevali delitve nepremičnine in plačila uporabnine, položaj dobrovernega, poštenega posestnika stanovanja. Za to obdobje zato v skladu z 2. odstavkom 95. člena SPZ ni dolžan plačati uporabnine (1). Ta obveznost pa obstoji v obdobju po zahtevi dedičev za delitev solastnine in plačilo uporabnine, ko je toženca treba v skladu z 8. odstavkom 95. člena SPZ šteti za nedobrovernega, nepoštenega posestnika. Po navedenem določilu postane dobroverni, pošteni posestnik nedobroveren, nepošten od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Kot je bilo navedeno tožniki niso postavili natančne trditve, kdaj so tožencu poslali poziv, s katerim so izrazili svoje nesoglasje z dotakratnim načinom uporabe solastne nepremičnine. To je bilo najkasneje 01. 05. 2005, ko je toženec na njihov poziv odgovoril. Za obdobje po navedenem datumu je zato pritožba utemeljena.

Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaradi ugotovitve višine uporabnine za čas po 01. 05. 2005 je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo v navedenem obsegu in v istem zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V preostalem delu (za plačilo uporabnine za čas pred 01. 05. 2005) pa je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Do enakega rezultata bi pripeljala tudi uporaba obligacijskega načela volenti non fit iniuria (ne more se sklicevati na prikrajšanje zaradi neuporabe tisti, ki vanj privoli), ki izhaja iz splošnih določb Obligacijskega zakonika o neupravičeni pridobitvi – 190. člen in naslednji).