Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odst. 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. Nepravilna sestava senata torej pomeni, da senat ni bil sestavljen tako, kot zahteva zakon, nepravilna sestava senata pa je seveda tudi takrat, kadar je nepravilno številčno razmerje med sodniki in sodniki porotniki. Razmerje predsednik senata in trije sodniki porotniki je nepravilno številčno razmerje. Takšna sestava senata je tako v nasprotju z določbo 25. člena ZKP. Za nepravilno sestavo senata gre, če je pri sprejemu sodbe sodeloval tudi nadomestni sodnik porotnik iz 290. člena ZKP.

Sodišče v obrazložitvi sodbe obrazloži vsa tista odločilna dejstva, ki so navedena v izreku sodbe in izhajajo iz opisa posameznih kaznivih dejanj. Navedeni morajo biti konkretni razlogi, zakaj sodišče določeno odločilno dejstvo, navedeno v sodbenem izreku v opisu dejanja, to je dejstvo, zaradi katerega šteje, da je obtoženec dejanje storil in da ga je storil tako, kot je v opisu dejanja navedeno, šteje za dokazano. Sodišče mora navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje, da zagovor posameznega obtoženca ni verjeten oziroma zakaj zagovor posameznega obtoženca sprejema, kar mora utemeljiti v povezavi z izvedenimi dokazi in na podlagi teh dokazov napravljenimi dokaznimi zaključki. Enako morajo biti ocenjene izpovedbe prič ter drugi v postopku izvedeni dokazi. Če so bistvo dokaznega gradiva tako imenovani prisluhi, je potrebno v sodbi, v kateri so dokazni presoji podvrženi prisluhi kot dokazi, tudi v zvezi s prisluhi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi navesti, kateri izmed prisluhov dokazuje, katero izmed odločilnih dejstev in zakaj ter zakaj je njegova vsebina takšna, da sodišče z analizo prisluha šteje, da je določeno dejstvo dokazano. Skladno z določbo 7. odst. 364. člena ZKP je obrazložitev dejanskega stanja sestavljena v določitvi dejstev, ki jih je treba dokazati, sklepih o rezultatih dokaznega postopka ter oceni uspelosti dokazovanja po presoji sodišča pri navedbah, katera dejstva so dokazana oziroma nedokazana. Dokazne ocene pa ni in s tem tudi ne obrazložitve dejanskega stanja v sodbi, če je v sodbi naveden le potek dokaznega postopka, povzeta vsebina izvedenih dokazov oziroma dokaznega materiala brez njegove analize in ocene.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbam zagovornikov obtoženih A. P., R. N. F. S., I. G. in E. M. ter po uradni dolžnosti za obtožene B. F., S. H., M. W., I. Ž., H. B., Z. L., B. L. in D. Ž. se izpodbijana sodba v obsodilnem delu (točka I.) razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I. obtožene B. F., S. H., R. N. F. S., I. G., M. W., I. Ž., H. B., Z. L., B. L. in A. P. spoznalo za krive nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odst. 311. člena KZ v zvezi s 1. odst. 3. člena KZ, obtožena D. Ž. in E. M. pa je spoznalo za kriva po enega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odst. 311. člena KZ v zvezi s 1. odst. 3. člena KZ. Izreklo je naslednje kazni: obtoženemu B. F. štiri leta in šest mesecev zapora, obtoženemu S. H. štiri leta zapora, obtoženim R. N. F. S., I. G. in M. W. vsakemu po dve leti zapora, obtoženima H. B. in Z. L. vsakemu eno leto in štiri mesece zapora ter obtoženima D. Ž. in E. M. vsakemu eno leto zapora. Obtoženim A. P., B. L. in I. Ž. je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obtoženima A. P. in B. L. določilo kazen eno leto zapora, obtoženi I. Ž. je z uporabo omilitvenih določilo kazen desetih mesecev zapora, vsem s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe 2. odst. 36. člena KZ je obtožencem izreklo stranske denarne kazni in sicer: obtoženemu B. F. v znesku 1.200.000,00 SIT, obtoženemu S. H. v znesku 500.000,00 SIT, obtoženemu R. N. F. S. v znesku 100.000,00 SIT, obtoženemu I. G. v znesku 120.000,00 SIT, obtoženemu M. W. v znesku 50.000,00 SIT, obtoženim I. Ž., H. B., D. Ž. in E. M. vsakemu v znesku 30.000,00 SIT, obtoženima Z. L. in B. L. vsakemu v znesku 40.000,00 SIT in obtoženemu A. P. v znesku 35.000,00 SIT. Odločilo je, da so obtoženci denarne kazni dolžni plačati v roku treh mesecev. Izvršitev denarne kazni, če se le-ta ne bi dala niti prisilno izterjati, pa je določilo skladno z določbo 6. odst. 38. člena KZ. Obtoženim B. F., S. H., Z. L. in H. B. je izreklo stransko kazen izgona tujca iz države, obtoženemu B. F. za dobo štirih let, obtoženemu S. H. za dobo treh let in obtoženima Z. L. in H. B. vsakemu za dobo dveh let. Na podlagi določbe 1. odst. 49. člena KZ je v izrečene zaporne kazni obtožencem vštelo čas prebit v priporu. Obtoženim B. F., S. H., R. N. F. S., H. B., I. G., M. W., B. L. in E. M. je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov po 69. členu KZ. Na podlagi določbe 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obtoženi I. G, M. W., D. Ž., B. L., E. M. in A. P. dolžni plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino, pri čemer je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obtoženih M. W., D. Ž. in B. L. obremenjujejo proračun (1. odst. 97. člena ZKP). Na podlagi določbe 4. odst. 95. člena ZKP je obtožene B. F., S. H., R. N. F. S., H. B., Z. L. in I. Ž. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da tudi nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Pod točkama II. in III. je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega D. Ž. za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odst. 311. člena KZ in zoper obtoženega I. G. za kaznivo dejanje prikrivanja po 2. in 1. odst. 221. člena KZ. Pod točko IV. pa je na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obtoženega Z. K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odst. 311. člena KZ. O stroških kazenskega postopka v zvezi z zavrnilnim in oprostilnim delom sodbe je odločilo skladno z določbo 1. odst. 96. člena ZKP.

Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili: - zagovornika obtoženih B. F. in S. H. zaradi odločbe o kazni; pritožnika predlagata, da naj se obtožencema izrečena zaporna kazen zniža in da naj se stranska denarna kazen ne izreče; - zoper odločbo o kazenskih sankcijah se je pritožil tudi okrožni državni tožilec ter predlagal, da naj se obtoženim B. F., S. H., R. N. F. S., I. G., M. W., H. B. in Z. L. zvišajo izrečene zaporne kazni, kot je bilo predlagano v zaključni besedi tožilstva na glavni obravnavi, vsem obtožencem zvišajo izrečene stranske denarne kazni ter obtoženim F., B., S. H. in R.N. F. S. izrečejo stranske kazni izgona tujca iz države za takšno obdobje, kot je bilo predlagano v zaključni besedi tožilstva na glavni obravnavi; - zagovornik obtoženega R. N. F. S., ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP in predlaga spremembo sodbe, da naj pritožbeno sodišče obtožencu izreče oprostilno sodbo ali mu izreče pogojno obsodbo, ali zniža izrečeno zaporno kazen, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe; - zagovornica obtoženega I. G. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni, pritožnica predlaga spremembo sodbe, tako da naj se obtoženca oprosti obtožbe, - zagovornik obtoženega M. W. iz vseh pritožbenih razlogov; zavzema se za izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa za spremembo sodbe, da naj pritožbeno sodišče dejanje pravno opredeli po 2. odst. 311. člena KZ, obtožencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju petih let, ali zniža izrečeno zaporno kazen v trajanju, ki ga je obtoženec prebil v priporu; v vsakem primeru pa predlaga, naj pritožbeno sodišče obtožencu ne izreče varnostnega ukrepa odvzema predmetov po 1. odst. 69. člena KZ in naj ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka; - zagovornik obtožene I. Ž. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; pritožnik se zavzema za izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi; - zagovornik obtoženega H. B. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sodbe; - zagovornik obtoženega Z. L. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja; predlaga, naj se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za znižanje kazni; - zagovornica obtoženega B. L. zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga izrek oprostilne sodbe; - zagovornik obtoženega D. Ž. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe; - zagovornica obtoženega E. M. uveljavlja vse pritožbene razloge; zavzema se za izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa predlaga, naj pritožbeno sodišče obtožencu izrečeno kazen zniža ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in - zagovornica obtoženega A. P. prav tako iz vseh pritožbenih razlogov; pritožnica predlaga, naj se obtožba zoper obtoženca delno zavrne, deloma pa naj se obtoženec oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavezama za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca so odgovorili zagovorniki obtoženih R. N. F. S., M. W. in Z. L. ter predlagali, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe 2. odst. 377. člena ZKP, predlagal, naj se obsodilni del sodbe razveljavi, saj je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odst. 371. člena ZKP, ker je sodbo sprejelo v nepravilni sestavi senata, prav tako pa je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Po oceni višjega državnega tožilca se sodbe ne da preizkusiti v smeri pritožbenih izvajanj, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ni sestavljena skladno z določbo 7. odst. 364. člena ZKP.

Seje senata se niso udeležili obtoženi A. P., obtoženi M. W. in višji državni tožilec, ki so bili o njej pravilno obveščeni, kar pa ni bilo ovira, da senat ne bi opravil seje (4. odst. 378. člena ZKP).

Pritožbeno sodišče je po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožnikov ugotovilo, da: zagovornica obtoženega A.P. odvetnica utemeljeno uveljavlja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ta zagovornica in zagovorniki obtoženih R. N. F. S., I. G. in E. M. pa tudi utemeljeno uveljavljajo, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Ostali pritožniki izrecno navedenih bistvenih kršitev niso uveljavljali, je pa pritožbeno sodišče, ob navedenih pritožbah ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženih A. P., E. M., R. N. F. S. in I. G. v korist tudi ostalim soobtožencem, ki se niso pritožili v tej smeri, zato je ravnalo po uradni dolžnosti, kakor da bi se v tej smeri pritožili tudi ti (387. člen ZKP). Navedene bistvene kršitve pa je pokazal tudi uradni preizkus sodbe.

Kot je bilo že poudarjeno, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, kar je tudi botrovalo k razveljavitvi sodbe. Nekateri pritožniki (zagovornik obtoženega R. N. F.S., zagovornica obtoženega A. P., zagovornika obtoženih I. Ž. in D. Ž.) uveljavljajo še druge kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer pa se pokaže, da pritožniki neutemeljeno zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Ni podana kršitev določb 3. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornica obtoženega A. P., ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo pri dejanju, opisanem pod točko 2, tudi na dopis policije (odgovor Interpola), da je bil obtoženi A. P. že prijet v Münchnu na letališču dne 24.5.2002 zaradi sprovajanja tujcev. Pritožnica meni, da gre le za domnevni povzetek besedila v nemškem jeziku in niti ni mogoče preveriti, ali slovenski povzetek ustreza pravi vsebini, ker prevoda nemškega teksta, ki bi ga opravil uradni sodni tolmač v sodnem spisu ni. Ocenjuje, da je bilo tako tudi prekršeno določilo, da morajo biti dokazi v postopku v slovenskem jeziku oziroma v uradnem prevodu, overjenem po sodnem tolmaču, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Sodišče prve stopnje je v spis sprejelo tudi citirani dopis policije, vendar pa, ko je oprlo sodbo tudi na podatke iz tega dopisa, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zvezi z uporabo jezika določba 3. točke 1. odst. 371. člena ZKP navaja, da je navedena kršitev podana, če so bili v tej določbi našteti procesni udeleženci kljub svoji zahtevi prikrajšani za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen ZKP). Ne gre torej za kršitev, ki jo sankcionira 3. točka 1. odst. 371. člena ZKP (pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožnico, ki navedeni dopis navaja tudi v zvezi z izpodbijanjem zaključkov prvostopenjske sodbe pri dejanju, opisanem pod točko 2, da odločbe o krivdi ni mogoče opreti na dopis o tem, da je bil obtoženec prijet pri sprovajanju tujcev dne 24.5.2002, saj se podatki tega dopisa nanašajo na nek popolnoma drug dogodek, ki ni v nikakršni zvezi z v sodbi obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega je sodišče prve stopnje obtoženega A. P. spoznalo za krivega). Tako tudi ni mogoče oceniti, kot meni pritožnica, da gre za nedovoljen dokaz, saj dopis, ki je bil predložen v spis, ne sodi med dokaze, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanj v zakonu določeno, da se sodna odločba naj ne sme opreti (18. člen ZKP). Tudi zagovornik obtoženega R. N. F. S. neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZKP o uporabi jezika v postopku, ko navaja, da je bila obtožencu vročena sodba le v slovenskem jeziku, ne pa v jeziku, ki ga uporablja. Kršitev bi bila podana le, če obtožencu na glavni obravnavi ne bi bilo omogočeno, da uporablja svoj jezik. Kršitev se nanaša le na glavno obravnavo, ne pa na ravnanje sodišča po izreku sodbe. Sodišče je ravnalo prav, ko obtožencu ni vročilo sodbe v prevodu, saj bi mu jo bilo dolžno vročiti le, če bi bila obtožencu odvzeta prostost (3. odst. 9. člena ZKP). Obtoženec je bil v času vročitve sodbe na prostosti, tako tudi ni kršena določba 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot to zmotno meni pritožnik.

Zagovornika obtoženih D. Ž. in I. Ž. neutemeljeno uveljavljata, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odst. 371. člena ZKP, ker naj bi, po oceni pritožnikov, sodbo oprlo na dokaz, na katerega se po določbah zakona sodba ne more opirati in na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza. Zagovornik obtoženega D. Ž. tako meni, da so vsi posnetki pogovorov, ki so bili pridobljeni na podlagi odrejenih prisluhov takšni, da ne morejo predstavljati zakonitega dokaza za dokazovanje obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ker preiskovalni sodnik za obtoženca ni izdal odredbe za izvajanje ukrepa po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP in so le dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika takšni, da je z njimi možno dokazovati kaznivo dejanje zoper tistega obdolženca, na katerega se odredba nanaša. Zato gre pri prisluhih, ki se nanašajo na obtoženega D. Ž. za nedovoljen dokaz, saj preiskovalni sodnik zanj odredbe ni izdal. Stališče pritožnika pa je zmotno, saj če se pri izvajanju preiskovalnega ukrepa zoper enega obtoženca, zoper katerega je tudi odrejen ukrep po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP, pridobi dokaz zoper drugo osebo, v obravnavanem primeru se je pridobil dokaz tudi zoper obtoženega D. Ž., za katerega ni bil odrejen ukrep, se ta dokaz sme uporabiti v kazenskem postopku zoper to drugo osebo, če je sodelovala s tistim osumljencem pri kaznivem dejanju, za katerega je bil odrejen ukrep. Tako ne gre za nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opreti, kar velja tudi za navedbe zagovornika, s katerimi smiselno uveljavlja, da je zagovor obtoženega D. Ž. sad zastrupljenega drevesa, ker naj bi bili prisluhi pridobljeni na nezakonit način. Isto velja za navedbe obeh zagovornikov obtoženih, ki menita, da bi bilo potrebno iz spisa izločiti tudi zagovora obeh obtožencev oziroma da se sodba na zagovora navedenih obtožencev ne bi smela opreti, ker sta obtoženca podala zagovora, preden je sodišče izdalo sklep o izločitvi nedovoljenih dokazov, pridobljenih pri nezakonito opravljeni hišni preiskavi na domu obtožencev. Pritožnika uveljavljata tako z navedbami v pritožbi, da sta zagovora obeh obtožencev sad zastrupljenega drevesa. Pritožnika ne pojasnita, kako sta zagovora obeh obtožencev vzročno in posledično povezana z nezakonito pridobljenimi dokazi oziroma izhajata iz teh nezakonito pridobljenih dokazov in naj bi bila posledica nepravilnega ravnanja in v nasprotju z določbami ZKP opravljeni hišni preiskavi. Tako se pokaže, da tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odst. 371. člena ZKP iz razlogov, ki jih navajata oba pritožnika ni podana.

Zagovornik obtoženega R. N. F.S. ocenjuje, da posebni ukrepi, ki so bili izvajani zoper obtoženca kljub odredbam preiskovalnega sodnika niso bili zakoniti. Podlaga za izdajo teh odredb so bile informacije, ki so jih dobili policisti, po oceni pritožnika, na nezakonit način v razgovoru z občanom, ki ni želel biti imenovan še pred izdajo odredbe preiskovalnega sodnika za izvajanje ukrepa po 1. točki 1. odst. 150. člena ZKP. Policisti so pridobili kar pet telefonskih številk, ki jih je uporabljal obtoženi. Po oceni pritožnika je neživljenjsko, da bi lahko nek občan pridobil kar pet telefonskih številk, če ne bi že pred tem policija te podatke pridobila na nezakonit način in jih uporabila za pridobitev odredbe preiskovalnega sodnika za izvajanje ukrepov. Pritožnik ostaja le na ravni trditev, ki jih podrobneje ne pojasni. Samo dejstvo, da so policisti prišli do podatka, katere telefonske številke uporablja obtoženec na podlagi obvestila občana, ki ne želi biti imenovan, še ne pomeni, da so bile odredbe preiskovalnega sodnika nezakonite oziroma izvajanje posebnega ukrepa prisluškovanja telefonskim pogovorom obtoženca nezakonito. Predlogi za izdajo odredbe dostikrat temeljijo na obvestilih, ki so jih dali tajni policijski informatorji, katerih identiteta se ne razkriva. Zato je dolžnost sodišča, da preveri, ali so bili pred začetkom izvajanja ukrepov posredovani dovolj kvalitetni podatki, na podlagi katerih je mogoče presoditi, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da določena oseba izvršuje kaznivo dejanje. Takšno presojo opravi sodišče vedno in v vsakem postopku, zato zatrjevanje pritožnika o pridobitvi podatkov o obtoženem R. N. F. S. tudi na podlagi obvestil občana, ki ni želel biti imenovan, ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi pritožnik lahko utemeljeno uveljavljal, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Ker je bila sodba razveljavljena, bo v novem postopku seveda potrebno ponovno opraviti preizkus o pravilnosti in zakonitosti izvajanja posebnih ukrepov.

Prav tako nimata prav zagovornica obtoženega A. P. in zagovornik obtoženega R. N. F. S., da je podana kršitev določbe 344. člena ZKP, ker je okrožna državna tožilka po zaključni besedi strank delno spremenila obtožbo. Sprememba obtožnice je dopustna na glavni obravnavi tudi v fazi postopka, za katerega oba pritožnika menita, da do spremembe obtožbe več ne bi smelo priti, saj je bila že podana tudi zaključna beseda zagovornikov in obtožencev. Drugi odstavek 344. člena ZKP določa, da lahko okrožni državni tožilec na glavni obravnavi (zaključna beseda strank je procesno dejanje, ki je opravljeno na glavni obravnavi), spremeni obtožnico, če oceni, da se je spremenilo v obtožbi ugotovljeno dejansko stanje. Tožilec lahko z obtožbo razpolaga do naznanila predsednika senata, da je glavna obravnava končana. Spremembo obtožbe mora sodišče na glavni obravnavi dopustiti, ne more zavzeti stališča, da je sprememba obtožbe nedopustna, kot zmotno meni zagovornica. Sodišče pa s sodbo odloči o vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (1. odst. 354. člena ZKP). Sodišče druge stopnje na podlagi pritožb obeh pritožnikov ugotavlja, da s spremembo obtožbe ni bila kršena določba 344. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odst. 371. člena ZKP: Zagovornica obtoženega A.P. utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prejelo svojo odločitev o glavni stvari - sodbo, v nepravi sestavi senata, saj je bila odločitev sprejeta v sestavi predsednica senata in trije sodniki porotniki, to je v sestavi štirih članov, kar je zagovornica povzela iz uvodnega dela sodbe. V uvodu sodbe je navedeno, da je sodišče odločilo v sestavi predsednica senata okrožna sodnica svetnica A. G. ter sodniki porotniki XX, YY in ZZ. Zagovornica je v pritožbi predlagala pritožbenemu sodišču naj preveri, kakšna je vsebina posvetovalnega zapisnika, kar je pritožbeno sodišče glede na to, kako je sestavljen uvod sodbe sodišča prve stopnje ter upoštevaje pritožbene navedbe storilo, skladno z določbo 4. odst. 86. člena ZKP, po katerem sme zapisnik o posvetovanju in glasovanju pregledati višje sodišče. Pritožbeno sodišče je po pregledu zapisnika o posvetovanju in glasovanju ugotovilo, da je bila odločitev dejansko sprejeta v sestavi senata štirih članov, saj so pri sprejemu odločitve sodelovali predsednica senata in vsi trije že navedeni sodniki porotniki. Po določbi 1. točke 1. odst. 25. člena ZKP sodi okrožno sodišče o kaznivih dejanjih, za katere je v zakonu predpisana kazen zapora 15 let ali več, v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki, o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen ter o kaznivih dejanjih, storjenih s sredstvi javnega obveščanja, pa v senatih, ki jih sestavlja sodnik in dva sodnika porotnika. Za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odst. 311. člena KZ, ki ga je obravnavalo v tej kazenski zadevi prvostopenjsko sodišče, je zagrožena kazen zapora do osmih let. Sodišče tako po odloči 1. točke 1. odst. 25. člena ZKP sodi v senatu, ki ga sestavlja sodnik in dva sodnika porotnika. V takšni sestavi senata lahko sodišče tudi sprejme odločitev o glavni stvari. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovornico, da po določbah Zakona o kazenskem postopku tako sodišče lahko sodi v senatih tako imenovane petorice ali senatih trojice, sestava senata, ki je navedena v prvostopenjski sodbi in ki izhaja iz posvetovalnega zapisnika pa v zakonu ni predpisana in je zakon ne pozna.

Ker je šlo za obsežno kazensko zadevo, v kateri je glavna obravnava trajala daljši čas, je predsednica senata zahtevala od predsednika sodišča, skladno z določbo 290. člena ZKP, da določi še enega sodnika porotnika. Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 4. odst. 377. člena ZKP v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice obtoženega A. P. zaprosilo za pojasnilo sodišče prve stopnje, kateri izmed sodnikov porotnikov je bil nadomestni sodnik porotnik. Predsednica senata je odgovorila, da je bil nadomestni sodnik porotnik ZZ. Poizvedbe so bile opravljene zaradi utemeljenega opozorila zagovornice, da ni znano, katera sodnika porotnika sta stalna člana senata in kdo je nadomestni sodnik porotnik, ker to ne izhaja iz sodbe niti ne izhaja, da bi kadarkoli tekom postopka nastopili razlogi iz 290. člena ZKP in tudi iz zapisnikov o glavni obravnavi ni bilo mogoče razbrati, ker to v zapisnikih ni bilo označeno, kateri sodnik porotnik je nadomestni sodnik porotnik. Po določbi 290. člena ZKP je funkcija nadomestnega sodnika porotnika v tem, da je navzoč pri glavni obravnavi, da bi lahko nadomestil člana senata, to je sodnika porotnika, če bi bil ta zadržan. Nadomestni sodnik porotnik mora biti tako ves čas navzoč na glavni obravnavi, vendar pa nima nobenih pravic člana senata, tako ne more postavljati vprašanj obtožencu, pričam in ostalim udeležencem postopka, ne sodeluje pri odločitvah senata in tudi ne sme biti navzoč pri posvetovanju in glasovanju (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, komentar k členu 290 ZKP, stran 637). Tako nadomestni sodnik porotnik ne sme biti navzoč pri posvetovanju in glasovanju, ki je tajno po določbah 115. člena ZKP. V prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje, smejo biti prisotni le člani senata in zapisnikar, član senata pa, ko se opravlja posvetovanje in glasovanje, ni nadomestni sodnik porotnik. Po ZKP pri kaznivem dejanju, ki ga je obravnavalo prvostopenjsko sodišče, sodišče tako sprejme svojo odločitev v sestavi senata, ki ga sestavljajo trije člani, to je predsednik senata in dva sodnika porotnika. Odločbo izda po ustnem posvetovanju in glasovanju, in odločba je sprejeta, če je zanjo glasovala večina članov senata (1. odst. 113. člena ZKP). Za sprejem vsake odločitve je tako potrebna absolutna večina, ki jo je mogoče doseči le, če gre za neparno število članov senata, ki morajo biti navzoči pri glasovanju in posvetovanju tako, kot zahteva zakon, kot je določeno v določbi 1. točke 1. odst. 25. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odst. 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. Nepravilna sestava senata torej pomeni, da senat ni bil sestavljen tako, kot zahteva zakon, nepravilna sestava senata pa je seveda tudi takrat, kadar je nepravilno številčno razmerje med sodniki in sodniki porotniki. Razmerje predsednik senata in trije sodniki porotniki je nepravilno številčno razmerje. Takšna sestava senata je tako v nasprotju z določbo 25. člena ZKP. Za nepravilno sestavo senata gre glede na to, kar je že bilo obrazloženo o funkciji nadomestnega sodnika porotnika tako tudi, če je pri sprejemu sodbe sodeloval nadomestni sodnik porotnik iz 290. člena ZKP (mag. Štefan Horvat, Komentar Zakona o kazenskem postopku k 371. členu ZKP, stran 785, pa tudi prof. dr. Živko Zobec Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1985, komentar k absolutnim bistvenim kršitvam določb kazenskega postopka stran 719). Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica obtoženega A. P. utemeljeno uveljavlja, da je sodišče sprejelo sodbo v nepravi sestavi senata, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Kot je bilo že poudarjeno, je ta pritožba v korist tudi ostalim soobtožencem, ki se v tej smeri niso pritožili.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP Zagovornik obtoženega R. N. F. S. v pritožbi utemeljeno poudarja, da sodišče prve stopnje o posameznih kaznivih dejanjih, za katere je spoznalo obtoženca za krivega, ni določno in popolno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana oziroma za nedokazana in iz katerih razlogov. Da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj sklicuje na vsebino prisluhov, ki so prepisani v obrazložitev sodbe, nikjer pa niso podani razlogi o odločilnih dejstvih, to je na podlagi katere vsebine prisluhov je sodišče zaključilo, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z navedbami zagovornice obtoženega A. P., ki jih podaja po analizi sodbe v pritožbenih navedbah, v delu, ki se nanaša na obtoženca, ki ga zagovarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da manjka dokazna ocena izvedenih dokazov. Tudi zagovornica obtoženega I. G., čeprav v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni, pa v razlogih pritožbe pravilno poudarja, da sodišče prve stopnje razen splošnih ugotovitev, izvedenih iz opisa dejanj, s konkretnimi dokazi ne utemeljuje vloge obtoženega I. G., pri dejanjih, za katere je sodišče obtoženca spoznalo za krivega, kar pritožnica tudi podrobneje obrazlaga v pritožbi. S pritožbenimi navedbami pa tudi zagovornica obtoženega E. M. uveljavlja citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z oceno, da prvostopenjska sodba nima relevantnih razlogov o udeležbi obtoženega E. M. pri kaznivem dejanju, in o tem, da je član združbe za izvrševanje kaznivih dejanj. Kot je bilo poudarjeno že v uvodu te obrazložitve, citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka za vse obtožence pokaže uradni preizkus sodbe. Sodišče prve stopnje je obtožence spoznalo za krive, da so dejanja storili v združbi ter nadaljevanih kaznivih dejanj, pri čemer so posamezni obtoženci udeleženi v različnih kombinacijah pri posamičnih kaznivih dejanjih. Glede na to, za kaj so bili vsi obtoženci spoznani za krive in da gre za nadaljevana kazniva dejanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, kar je bilo tudi že poudarjeno v uvodu, da je potrebno za ostale obtožence uporabiti tudi določbo 387. člena ZKP.

V 364. členu ZKP je določeno, kaj mora vsebovati pisno izdelana sodba. Določba 7. odst. 364. člena navaja, da mora sodišče v obrazložitvi določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Sodišče tako v obrazložitvi sodbe obrazloži vsa tista odločilna dejstva, ki so navedena v izreku sodbe in izhajajo iz opisa posameznih kaznivih dejanj. Navedeni morajo biti tako konkretni razlogi, zakaj sodišče določeno odločilno dejstvo, navedeno v sodbenem izreku v opisu dejanja, to je dejstvo, zaradi katerega šteje, da je obtoženec dejanje storil in da ga je storil tako, kot je v opisu dejanja navedeno, šteje za dokazano. Sodišče mora navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje, da zagovor posameznega obtoženca ni verjeten oziroma zakaj zagovor posameznega obtoženca sprejema, kar mora utemeljiti v povezavi z izvedenimi dokazi in na podlagi teh dokazov napravljenimi dokaznimi zaključki. Enako morajo biti ocenjene izpovedbe prič ter drugi v postopku izvedeni dokazi. V obravnavani zadevi so bistvo dokaznega gradiva tako imenovani prisluhi, pri čemer je potrebno, kadar gre za sodbo, v kateri so dokazni presoji podvrženi prisluhi kot dokazi, tudi v zvezi s prisluhi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi navesti, kateri izmed prisluhov dokazuje, katero izmed odločilnih dejstev in zakaj ter zakaj je njegova vsebina takšna, da sodišče z analizo prisluha šteje, da je določeno dejstvo dokazano. Skratka skladno z določbo 7. odst. 364. člena ZKP je obrazložitev dejanskega stanja sestavljena v določitvi dejstev, ki jih je treba dokazati, sklepih o rezultatih dokaznega postopka ter oceni uspelosti dokazovanja po presoji sodišča pri navedbah, katera dejstva so dokazana oziroma nedokazana. Dokazne ocene pa ni in s tem tudi ne obrazložitve dejanskega stanja v sodbi, če je v sodbi naveden le potek dokaznega postopka, povzeta vsebina izvedenih dokazov oziroma dokaznega materiala brez njegove analize in ocene.

Presoja izpodbijane sodbe pa je pokazala, da sodišče prve stopnje pri obrazložitvi sodbe ni ravnalo skladno z določbo 7. odst. 364. člena ZKP. V sodbi namreč sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj določena odločilna dejstva, navedena v opisih dejanj v sodbenem izreku, šteje za dokazana. Navedlo je le, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da so obtoženci storili kazniva dejanja, za katere jih je spoznalo za krive. To pa za obrazložitev odločilnih dejstev ne zadošča, saj presoja dokazov v sodbi ni bila opravljena in tako v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je obtožence spoznalo za krive kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 1. odst. 311. člena KZ, obtožena E. M. in D. Ž. enega kaznivega dejanja, ostale obtožence pa nadaljevanih kaznivih dejanj po citiranem zakonitem določilu, ki naj bi jih storili v različnih kombinacijah, v različnih vlogah, opisanih v sodbenem izreku pri posameznih kaznivih dejanjih, z različnimi načini izvršitve, kot je opisano v sodbenem izreku. Ko je sodišče prve stopnje obtožence spoznalo za krive kaznivih dejanj, ki jih je povzelo v sodbeni izrek bi tako moralo za vsakega obtoženca in za vsako dejanje posebej navesti konkretne razloge v obrazložitvi sodbe, ki so ga vodili k takšni odločitvi. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Sodišče je v obrazložitev sodbe obširno povzelo in navedlo zagovore vseh obtožencev, razen za obtoženega B. F.. Za tega obtoženca je v obrazložitev sodbe povzelo njegove navedbe v zaključni besedi in zagovor v zvezi z nakazili preko Western Uniona (obtoženec je podal zagovor na glavni obravnavi dne 31.8.2005). Sodišče je v sodbi tudi obširno povzelo izpovedbe vseh zaslišanih prič v tem postopku ter vsebino vseh drugih izvedenih dokazov; dokazov, ki so bili pridobljeni pri opravljenih hišnih preiskavah, kateri telefoni so bili obtožencem zaseženi in kaj je bilo v zvezi s temi telefoni ugotovljeno, katere telefonske številke so obtožencu uporabljali, podatke o denarnih nakazilih preko Western Uniona. Vse navedeno je zapisalo v sodbi na straneh od 33 do 82, pred navedbami, ki se nanašajo na posamezna kazniva dejanja (strani od 85 od 216 sodbe). V tem delu sodbe je sodišče zapisalo še, da je opravilo preizkus posebnih ukrepov in da ugotavlja, da so bili vsi ukrepi izvedeni zakonito in v skladu z odredbami ter povzetek opravljenega tajnega opazovanja in sledenja za obtoženega B. F. in S. H. z dne 10.12.2004. Ta del sodbe je sodišče zaključilo s tem, da je v obrazložitev sodbe povzelo tudi del opisa dejanja iz sodbenega izreka in sicer splošni del opisa dejanja do konkretnega opisa prvega dejanja v izreku sodbe (strani 82 do 84). V tem splošnem delu opisa dejanja so navedena konkretna dejstva in okoliščine o koristoljubnosti in o tem, da so obtoženci dejanje izvrševali kot člani združbe za izvrševanje takšnih kaznivih dejanj ter navedba, da je šlo za tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo. Sodišče je sicer navedlo, da iz tako izvedenega dokaznega postopka, torej iz izvedenega dokaznega postopka, ki ga je pred tem povzelo v obrazložitev sodbe, zaključuje, da so obtoženci ravnali tako, kot je zapisano v izreku sodbe. Sodišče pa pri tem ni navedlo nobenih konkretnih dejstev in okoliščin ali dokazne ocene, na podlagi česa sprejema takšen zaključek. Sodišče je v tem delu sodbe zapisalo tudi, (stran 83): "da gre pri vseh obtožencih razen pri obtoženima E. M. in D. Ž. za nadaljevano kaznivo dejanje, saj gre za več dejanj, ki so storjena v kratkem časovnem razmaku od 8.12.2003 do 26.2.2004, da je bil naklep ves čas enak kot tudi sam način dogovarjanja, sprovajanja in ves čas namen pridobiti si korist, nato pa sodišče omenja le še obtožena B. F. in S. H., ki sta povedala, da svojih sredstev nista imela in da sta se le preživela. Navede še, da to ne drži, saj je obtoženi denar pošiljal tudi v tujino in njegov zagovor, da mu je denar dal brat ne vzdrži, saj bi lahko sam poslal očetu, tako kot je potem to pošiljal obtoženec." Tudi v zvezi s tem zapisom sodišče ni navedlo nikakršnih konkretnih dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin sklepa, da je bil naklep pri obtožencih ves način enak, katera so tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih ugotavlja način dogovarjanja in sprovajanja in namen obtožencev pridobiti si korist. Konkreten stavek sodišče zapiše le v zvezi z obtoženima B. F. in S. H., vendar navede le, da sta sama povedala, da svojih sredstev nista imela in da sta le preživela, pri čemer sodišče ne pojasni podrobneje, kaj pravzaprav ta zapis pomeni in kako na podlagi zapisanega ugotavlja, da sta obtožena ravnala z namenom pridobiti si korist, kot zapiše, niti ne ugotavlja, da gre za premoženjsko korist. V nadaljevanju tega zapisa pa sodišče govori le o obtoženem, pri čemer niti konkretno ne navede, na katerega obtoženca se zapis nanaša. Kadar sodišče ugotavlja, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje in za enoten naklep oziroma za enak naklep, kot je napisalo sodišče, lahko zaključke o tem, da naj bi obtoženec storil nadaljevano kaznivo dejanje in zaključke o naklepu, ki je ves čas enak, naredi v sodbi šele potem, ko ugotovi za vsako izmed dejanj posebej, ki so zajeta v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, da vsebuje vse elemente kaznivega dejanja in da so dejanja obtožencu dokazana, o čemer mora navesti jasne in konkretne razloge. V nadaljevanju sodbe se sodišče s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja in razlogi, zakaj šteje, da so obtoženci, razen obtoženih E. M. in D. Ž., storili nadaljevano kaznivo dejanje več ne ukvarja in tako se tudi pokaže, da sodba o tem odločilnem dejstvu dejansko nima razlogov.

Tudi ostalih dveh navedb sodišča prve stopnje v tem delu sodbe, po povzeti izpovedbi, priče P. (stran 51 sodbe) in po obširnih povzetkih izpovedb tujcev, ki so bili zaslišani kot priče - navedbe sodišča v zvezi s temi izpovedbami pa na strani 78 sodbe - ni moč šteti kot dokazno oceno in presojo, da so ugotovljena odločilna dejstva o krivdi obtožencev. Na strani 51 sodbe je sodišče zapisalo, da je na podlagi izpovedbe priče P. tehtno pretehtalo vsak izveden dokaz posebej in vse prisluhe ter vse zagovore obtožencev in vse ostalo dokazno gradivo ter zaključilo, da gre za dobro organizirano družbo s točno razdeljenimi vlogami sprovajanju tujcev v dežele države zahodne Evrope, predvsem v Italijo ter da iz samih poslušanih pogovorov izhaja, da je bil na območju Slovenije v tej združbi glavni obtoženi B F., takoj za njim pa obtoženi S. H. Sodišče se sklicuje, da bo vloga drugih obtožencev obrazložena za tem in da točne vloge izhajajo iz obrazložitve pri posameznih dejanjih, vendar pa sodišče tudi pri vsakem izmed posameznih dejanj ne navede konkretnih dejstev in okoliščin o vlogi vsakega izmed obtožencev, tako kot je opisano v sodbenem izreku. Ko navaja, da iz samih poslušanih pogovorov izhaja, da je bil na območju Slovenije v tej združbi glavni obtoženi B. F., takoj za njim pa obtoženi S. H., ne pojasni, na podlagi katerih poslušanih pogovorov je prišlo do takšnega zaključka, tako ne v tem delu sodbe kot ne pri obrazložitvi oziroma navedbah pri posameznih kaznivih dejanjih. Sodišče torej ne obrazloži, kako je in na podlagi česa je to dejstvo, ki ga zatrjuje, ugotovilo.

Po navedbi, kaj so, zaslišani kot priče, povedali posamezni tujci je sodišče zapisalo, da ugotavlja, "da je šlo za organizacijo spravljanja tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, torej brez ustreznih dovoljenj preko držav in sicer iz tujine v Slovenijo izven mejnih prehodov iz Slovenije v Italijo, kamor je bila večina njih tudi namenjena, da je šlo za utečen posel, v katerem sodeluje veliko število oseb, ki so sodelovale v tem sprovajanju tujcev v Italijo, kjer so bile vloge pri izvršitvi natančno razdeljene in da je tu šlo dejansko za plačilo. Iz tega tudi izhaja, da so osebe, ki so pri tem sodelovale zaradi koristoljubnosti, ta dejanja opravljale in zato tudi dobile plačilo." Sodišče zapiše le nekaj splošnih ugotovitev, ne navaja pa, na podlagi katerih navedb prič sodišče ugotavlja navedena dejstva in tudi ne navede nič konkretnega v zvezi s posameznimi obtoženci, kar bi utemeljevalo njihove vloge pri posamičnih dejanjih in da so dejanja storili iz koristoljubnosti in kot člani združbe. Torej presoja izpovedb prič, ki jih je sodišče citiralo ni obrazložena tako, da bi bilo njihove izpovedbe mogoče povezati s katerim izmed obtožencev oziroma katerim izmed kaznivih dejanj. Sodišče je le povzelo izpovedbe zaslišanih prič, ni opravilo presoje o tem, ali so izpovedbe prepričljive in verodostojne oziroma ni navedlo nikakršnih razlogov, zakaj izpovedbe teh prič sprejema.

Pri posamičnih dejanjih pod točkami 1 do 24 pa je sodišče prve stopnje pri vsakem izmed dejanj v sodbo povzelo vsebino telefonskih pogovorov, ki so bili posneti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, navedlo še vsebino kakšnega drugega dokaza, ki se nanaša na posamično kaznivo dejanje, kot na primer izpisek klicev telefona katerega izmed obtožencev ali katere izmed drugih oseb, ki so zajete v opis posameznih kaznivih dejanj, pri dejanju pod točko 2 je prepisalo poročilo o tajnem sledenju in opazovanju z dne 9.12.2003 - opazovana sta bila R. N. F. S. in B. L., navedlo pri posameznih dejanjih izpovedbe posameznih prič, ki jih ni navedlo v uvodu utemeljitve, navedlo, kaj izhaja iz poročil azilnega doma o tem, kateri tujci so bili sprejeti in ali so zaprosili za azil ter, v kolikor so bili o tem posredovani podatki, kdaj so tujci azilni dom samovoljno zapustili. Pri nekaterih izmed kaznivih dejanj, kar bo navedeno v nadaljevanju, je delno ocenilo zagovore posameznih obtožencev, zapisalo tudi ugotovitve iz zapisnikov ali uradnih zaznamkov policije o prijetju tujcev. Nato pa je zapisalo, da iz poslušanih pogovorov in iz drugih dokazov izhaja, da so obtoženci, navedeni pri posameznih dejanjih, sodelovali pri izvršitvi tega kaznivega dejanja, kar vse je zapisalo v obliki trditev in ni konkretno navedlo, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, katerih prisluhov in drugih dokazov sklepa, na vlogo in udeležbo vsakega izmed obtožencev pri dejanju tako, kot je opisano v sodbenem izreku. Nato pa je, v obrazložitvi za vsako izmed kaznivih dejanj, navedenih v sodbi zapisalo, da na podlagi vsega tega sodišče zaključuje, ali šteje, da je obtožencem dejanje dokazano, in nato (na koncu) pri vsakem dejanju sledi prepis opisa dejanja iz sodbenega izreka.

Sodbeni izrek v obrazložitev sodbe ne sodi, saj sodišče v obrazložitvi sodbe, kar je bilo že pojasnjeno, navede presojo, na podlagi katerih dokazov ugotavlja določena dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe in so navedena v sodbenem izreku v opisu dejanja. Presoja tega dela sodbe tako pokaže, da se sodbe ne da preizkusiti, saj je sodišče v sodbi, ko je le povzelo izvedene dokaze, ni opravilo dokazne presoje tako, da bi navedlo, kaj kateri prisluh v zvezi s katerim obtožencem dokazuje, kako ugotavlja, da izvedeni dokazi, torej prisluhi v povezavi tudi z zagovori obtožencev, ki jih sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo in drugimi izvedenimi dokazi utemeljujejo vlogo vsakega posameznega obtoženca pri vsakem posameznem dejanju, tako kot je navedeno v sodbenem izreku. Na način, naveden v sodbi, namreč niso ugotovljena odločilna dejstva o vlogi posameznega obtoženca pri kaznivih dejanjih, kot je sodišče obtožence spoznalo za krive.

Sodišče je na večih mestih v obrazložitvi sodbe zapisalo, da so obtoženci priznali, da je na posnetkih telefonskih pogovorih v tistih pogovorih, ki se nanašajo nanje, njihov glas ter da gre za pogovore, ki so jih opravili. Vendar pa navedeno za dokazni sklep o krivdi obtožencev ne zadostuje, saj takšno ravnanje obtožencev ne pomeni njihovega priznanja dejanj. Tudi vsako priznanje dejanja mora biti preizkušeno v sodbi in podprto z izvedenimi dokazi, tako da mora tudi v primeru, če obtoženec dejanje prizna, sodba vsebovati celovito in popolno dokazno oceno. Presoja sodbe sodišča prve stopnje pri obravnavi pritožb pritožnikov pa je pokazala, da sodišče prve stopnje ni opravilo kompleksne ocene zagovorov obtožencev, saj ni opravilo presoje zagovorov B F., kateremu se očita 21 kaznivih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, S. H., kateremu se očita storitev 19 kaznivih dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, obema pa, da sta bila glavna organizatorja, kar sodišče v razlogih sodbe tudi zapiše, vendar, kot je bilo že povedano, tega podrobneje ne pojasni. Prav tako sodišče ni opravilo presoje zagovora obtoženega R. N. F. S. Tako kot vsi obtoženci so tudi ti trije, kar večkrat v sodbi poudari sodišče prve stopnje, povedali, da so bili reproducirani njihovi pogovori v tistih telefonskih pogovorih, ki se nanašajo nanje in da je glas na posnetkih njihov. Vendar pa nobeden izmed obtožencev v svojih zagovorih ni določno in natančno opisal dejanj, ki se jim očitajo, ampak sta B. F. in S. H. zanikala, da bi bila organizatorja prehodov, B. F. je v zaključni besedi, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje v sodbo, celo navajal, da telefonski pogovori niso dokaz, temveč le pripomoček v dokaznem postopku, vsega tega sodišče ni ocenilo, torej ni opravilo kompleksne ocene zagovorov obeh obtožencev, ki sicer ostajata na splošni ravni in se sodbe tako tudi v tem delu ne da preizkusiti. R. N. F. S. pa je vsa dejanja, ki se mu očitajo, kljub temu, da je povedal, da je v reproduciranih pogovorih, ki se nanašajo nanj, govoril on in da je glas na posnetkih njegov, dejanja zanikal in tudi ocena zagovora tega obtoženca je v sodbi izostala, tako da se sodbe tudi v tem delu preizkusiti ne da. Pri ostalih obtožencih pa je sodišče pri nekaterih kaznivih dejanjih zagovore obtožencev ocenilo, čeprav se obtožencem recimo očita več dejanj, pa je podana ocena zagovora le pri enem ali dveh dejanjih, kot na primer za obtoženega H. B. pri dejanju, opisanem pod točko 5 (tega obtoženca je sodišče spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja), za obtoženega I. G. je napravljena dokazna ocena zagovora pri dejanju pod točko 9, čeprav se obtožencu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja očita kar šest posamičnih dejanj, pri obtoženi I. Ž. sodišče ocenjuje njen zagovor le v zvezi z dejanjem pod točko 8, za obtoženega B. L. pa pri dejanju, opisanem pod točko 13, ko navaja, da obtožencu ne verjame, da je opravil le ta prevoz kot taksist. Če se obtožencem očita več kaznivih dejanj in je njihov zagovor ali pri posamičih kaznivih dejanjih določen ali pa so obtoženci podali zagovor kompleksno, torej v enakem smislu za vsa kazniva dejanja, morajo biti zagovori seveda ocenjeni ali pri vsakem dejanju posebej ali pa celoten zagovor za vsa dejanja skupaj, tako da je sodbo tudi v tem delu moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje, na kar utemeljeno opozarja zagovornica obtoženega A. P., sklepa o krivdi tega obtoženca tudi na podlagi zagovora obtoženega B. L. pri dejanju, opisanem pod točko 2. Vendar pa pritožnica pravilno navaja, da sodba dejansko tudi v tem pogledu nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče le navede, da verjame zagovoru obtoženega B. L., ki je v zagovoru povedal, da je prevoz, opisan pod točko 2, opravil obtoženi A. P. ter da je zagovor obtoženega B. L. prepričljiv, ne navede pa nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč preizkusiti, zakaj sodišče šteje, da je B. L. zagovor prepričljiv. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožnico, da je dejansko ocena zagovora obtoženega B. L. izostala, ker je B. L. na soočenju z obtoženim A. P. na glavni obravnavi dne 18.11.2004 pojasnil le, da pri svojem zagovoru vztraja, ni pa želel pojasniti ničesar drugega. Tako se pokaže, da sodba tudi v tem delu nima razlogov in da ni jasno, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, sodišče sklepa, da je zagovor obtoženega B. L. prepričljiv, in na podlagi česa sklepa o udeležbi A. P. pri dejanju, opisanem pod točko 2, saj je dokazna ocena izostala. Ker dokazi v sodbi niso presojeni tako, kot zahteva zakon, je tako tudi izostala v sodbi sodišča prve stopnje dokazna ocena o zagovorih prvih treh obtožencev, kompleksna ocena o zagovoru obtoženega I. G., ki zatrjuje, da je vse prevoze opravil le kot taksist, enako zatrjuje za prevoz, ki ga priznava obtoženi A. P., tudi obtoženi B. L. prikazuje, da je šlo za prevoze, ki jih je opravil v okviru svoje dejavnosti in tako je tudi izostala ocena, da naj bi obtoženci, ki prikazujejo, koliko je posamezni prevoz s taksijem stal in koliko so zaračunali strankam, dejanja storili iz koristoljubnosti. M. W. je v svojem zagovoru svoje ravnanje opisal, ker pa sodišče ni opravilo dokazne presoje, njegovega zagovora v povezavi z izvedenimi dokazi tudi ni dokazne ocene o tem, kako sodišče njegov zagovor vrednoti. Kompleksna ocena zagovora I. Ž. prav tako v sodbi ni narejena, saj ta obtoženka v zagovoru prikazuje, da ji ni bilo jasno, zakaj je opravljala pravzaprav vse te telefonske razgovore oziroma trdi, da naj bi delala nekakšno uslugo in svoje vloge, za katero jo je sodišče spoznalo za krivo, pri posamičnih kaznivih dejanjih ne opiše. Kako je z oceno zagovora obtoženega H. B. je bilo že poudarjeno v obrazložitvi, za obtoženega B. L. sodišče poda dokazno oceno le v zvezi z dejanjem opisanim pod točko 11 in v zvezi s tem dejanjem vrednoti njegov zagovor, ne vrednoti ga pa pri dejanju, opisanem pod točko 6, v katerem B. L. le zatrjuje, da je pomagal tujcem, da so prišli v azilni dom, dokazna ocena njegovega zagovora pri dejanju, opisanem pod točko 10, pa je tudi izostala. Sodišče tudi ni ocenilo zatrjevanja obtožencev, da niso prejeli plačila.

D. Ž. je v svojem zagovoru povedal, da mu je bilo znano, da gre za prevoz tujcev, ki so brez predpisanih dovoljenj prišli v našo državo iz Republike Hrvaške, zatrjeval pa je, da ni prejel nikakršnega plačila, česar sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo. Presoja sodbe v zvezi z D. Ž. pa je tudi pokazala, da je sodišče prve stopnje vlogo D. Ž. ovrednotilo drugače, kot pa je opisana v opisu dejanja, za katerega je tega obtoženca spoznalo za krivega. V opisu dejanja pod točko 5 (stran 10 sodbe) je navedeno "pri čemer je K. organiziral preko neugotovljene osebe D. Ž., da je priskrbel voznika, ki je tuje državljane pripeljal pred WTC Ljubljana". D. Ž. je bil torej spoznan za krivega, da je bila njegova vloga pri dejanju v tem, da je priskrbel voznika za prevoz tujih državljanov. Sodišče pa je v razlogih sodbe na strani 109 pri dejanju pod točko 5 zapisalo, da obtoženi D. Ž. ni vozil tujcev (to se v opisu dejanja obtožencu tudi ne očita), temveč je le spremljal pot in o prihodu obveščal in se o izročitvi dogovarjal z B. F. V tem delu obrazložitve ni navedeno in opisano, da sodišče šteje za dokazano, da je obtoženec sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja tako, kot ga je spoznalo za krivega, torej da je preskrbel voznika za prevoz tujcev in se tako tudi pokaže, da je dejansko sodba v tem delu celo v nasprotju s sodbenim izrekom in je tudi iz tega razloga pri tem dejanju podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Sodišče je namreč obtoženčev zagovor ocenilo v popolnoma drugi smeri, kot se mu očita, njegovo vlogo pa opisalo popolnoma drugače, kot je opisana v sodbenem izreku v opisu dejanja. Tudi za obtoženega E. M. sodišče prve stopnje ni opravilo presoje njegovega zagovora, saj ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih ocenjuje, da obdolženčev zagovor, v katerem je zatrjeval, da ni vedel, da gre za prevoz ilegalnih prebežnikov, da ni bilo dogovorjeno nobeno plačilo, zanikal članstvo v združbi, ni verjeten.

Sodišče je vse obtožence spoznalo za krive, da so dejanja izvršili kot člani združbe za izvrševanje takih kaznivih dejanj, to je kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo. V razlogih sodbe je sodišče v zvezi z združbo najprej na straneh 83 in 84 povzelo opis dejanja iz sodbenega izreka, ki opisuje, da so obtoženci delovali kot člani združbe pri izvrševanju takih kaznivih dejanj, pri čemer v tem delu sodbe ni navedlo nikakršnih konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih sklepa, da so obtoženci tako, kot je zapisano v sodbenem izreku, delovali kot člani združbe. Nato je sodišče na straneh 216 do 225 pod naslovom "Dodatni razlogi za združbo" zapisalo vsebino reproduciranih pogovorov, katerih poslušanje je predlagala okrožna državna tožilka v pisnih predlogih na straneh 4104 in 4123 spisa. Vendar pa le reprodukcija in zapis dodatnih prisluhov, ki so bili poslušani na glavni obravnavi in povzetek le-teh v sodbi, ne predstavlja razlogov, na podlagi katerih bi bilo moč sprejeti sklep, da so obtoženci izvrševali kazniva dejanja kot člani združbe za izvrševanje kaznivih dejanj. Zato tudi zaključek sodišča prve stopnje na strani 226, da vsi poslušani telefonski pogovori, prebrana SMS sporočila skupaj z zagovori obtožencev na podlagi zaseženih telefonov, vpogledanih telefonskih imenikov, izpisov o telefoniranju s telefonskih številk in telefonske številke obtožencev, izpisi baznih postaj, preko katerih so klicali ter drugi izvedeni dokazi in izpovedbe prič, dajo trden zaključek, da gre za združbo, ki je storila kaznivo dejanje tako, kot je opisano v izreku sodbe ne predstavlja obrazložitve združbe. Sodišče nato pri utemeljevanju sodbe na straneh 226 do 230 v razlogih, ki se nanašajo tudi na navedbe, na podlagi katerih sodišče šteje, da so obtoženci ravnali naklepno in v zvezi s koristoljubnostjo, za posamezne obtožence (E. M., D. Ž., A. P. in I. G. ter H. B., kot bi bilo moč razumeti ta del sodbe), vpleta trditve, da so obtoženci delovali kot člani združbe, pri čemer se sodišče sklicuje prejšnje dele sodbe in da na vpetost v združbi kažejo tudi posamični prisluhi. Sodišče pa ne pojasni, kateri prisluhi naj bi takšno članstvo v združbi dokazovali. Pokaže se, da je sodba tudi v tem delu, ko sodišče navaja, da naj bi obtoženci delovali kot člani združbe z izvrševanjem takšnih kaznivih dejanj, ni obrazložena.

Združba oziroma članstvo v združbi ne pomeni, da so se obtoženci kot na primer E. M. in D. Ž. združili z drugimi za izvrševanje enega kaznivega dejanja. Takšno ravnanje, če je obtožencem dokazano, bi vsebovalo kvečjemu, če gre za eno dejanje, elemente sostorilstva. Združba je namreč bolj ali manj organizirana oblika delovanja večih oseb, ki jih povezuje skupen namen izvrševati kazniva dejanja, v obravnavanem primeru izvrševati kazniva dejanja prepovedanega prehajanja čez državno mejo. Potrebno je v okviru opisa dejanj in ravnanja obtožencev tako presoditi, ali so obtoženci delovali v okviru skupnega kriminalnega načrta, ki se je udejanjil v prevozih tujcev, spremljanju tega prevoza, angažiranju voznikov, obveščanju in organizaciji ilegalnega protipravnega prehoda meje. Član združbe lahko sicer stori le eno dejanje, vendar pa mora biti ugotovljeno, da dogovor o izvrševanju kaznivih dejanj ne obsega le enega kaznivega dejanja, ampak mora biti ravnanje storilca takšno, da je iz njega razvidno, da ne gre le za enkratno ravnanje, temveč da deluje v okviru dogovora za izvrševanje kaznivih dejanj (večih kaznivih dejanj, ne le eno dejanje).

O ravnanju obtožencev iz koristoljubnosti, za kar so bili spoznani za krive, pa presoja sodbe tudi pokaže, da sodišče ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin iz sodbenega izreka, na podlagi katerih je sklepalo, da so obtoženci ravnali na opisan način. Le pavšalno sklicevanje na izpovedbe prič, to je zaslišanih tujcev o tem, koliko so morali plačati za pot, sklicevanje na vsebino prisluhov, ko sodišče tudi ne pove, kateri prisluhi koristoljubnost dokazujejo (stran 226 sodbe), pomeni, da sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, saj sodišče, kar je bilo že poudarjeno v tej odločbi, tudi pri posamičnih kaznivih dejanjih ni navedlo konkretnih dejstev in razlogov za vsakega obtoženca posebej, o ravnanju iz koristoljubnosti in tudi, kar je bilo že poudarjeno, njihovi zagovori v tej smeri niso bili presojeni.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je preizkus sodbe tudi pokazal, da sodišče ni obrazložilo in ni navedlo razlogov za sklep, da so se obtoženci ali ukvarjali s prepovedanim prehodom čez državno mejo ali pa spravili druge čez državno mejo, tako da sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

V sodbi tudi ni obrazloženo pri vsakem dejanju posebej ali za vsa dejanja skupaj, na podlagi katerih dejstev sodišče zaključuje, da je šlo za tujce, ki so brez predpisanih dovoljenj in izven mejnih prehodov prišli v našo državo in tudi ni obrazložen namen, da obtoženci tujce spravijo v Italijo, ali pa da so jih ilegalno spravili v Italijo, kot zatrjuje sodbeni izrek pri posameznih dejanjih. Tako tudi teh odločilnih dejstev, navedenih v sodbenem izreku, ni mogoče preizkusiti.

Pri posameznih kaznivih dejanjih je v opisih dejanj navedeno, da so, v uvodu pri vsakem posameznem dejanju citirani obtoženci, organizirali ilegalen prehod določenega števila tujih državljanov iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo z namenom, da jih ilegalno odpeljejo v Republiko Italijo, nato so navedene vloge vsakega od posameznih obtožencev. Ker gre za opis združbe, je vloga vsakega izmed obtožencev opisana in zato tudi ni potrebno, da bi vsak izmed obtožencev fizično sodeloval pri ilegalnem prehodu meje, saj naj bi obtoženci delovali v okviru skupnega kriminalnega načrta. Ali so vsi obtoženci res delovali v okviru skupnega kriminalnega načrta, bo seveda moralo ugotoviti sodišče v novem sojenju, pri čemer bo tudi moralo pozornost posvetiti opisom dejanj in se opredeliti, ali so vsi obdolženci sodelovali pri sprovajanju vseh tujcev, kot je navedeno v začetku opisa dejanj. V primeru, da bo sodišče prve stopnje po presoji vseh izvedenih dokazov v novem sojenju ponovno spoznalo obtožence za krive kaznivih dejanj, bo moralo na primer pri dejanju pod točko 1 presoditi, ali je obtoženemu E. M. mogoče očitati organizacijo ilegalnega prehoda meje tudi dne 9.12.2003. Presoja opisa tega dejanja tudi pokaže, da je opis dejanja nejasen. Opis dejanja namreč v prvem delu pri dogajanju dne 8.12.2003 opisuje, da so tega dne v večernem času trije tuji državljani ilegalno prešli hrvaško-slovensko mejo, da je te tujce vozil R. T., ki ga je za prevoz organiziral obtoženi E. M. in da so bili tujci zvečer istega dne med vožnjo v kraju Podmilj prijeti, nato pa se opis nadaljuje, da je naslednjega dne, 9.12.2003, neugotovljen voznik prav tako po dogovoru med B. F. in K. ter po telefonskih kontaktih s S. H. uspel tuje državljane potem, ko so ponovno v organizaciji K. ilegalno iz Hrvaške prispeli v Slovenijo, pripeljati v Ljubljano in od tu naprej v organizaciji S. H. in B. F. ilegalno v Italijo. V uvodu opisa pa je navedeno, da je šlo za organizacijo ilegalnega prehoda meje za pet tujcev. Opis dejanja je nejasen, saj iz takšnega opisa dejanja ni mogoče razbrati, ali gre za iste tri tuje državljane, ki so bili dobljeni z R. T., ali pa za dva tujca od petih, ki sta 9.12.2003 prišla ilegalno iz Hrvaške v Slovenijo.

Pri dejanju, opisanem pod točko 3, se očita vsem obtožencem organizacija ilegalnega prehoda osmih tujih državljanov. V opisu dejanja so sicer nato opisane posamezne vloge obtožencev, vendar iz takšnega opisa ni moč jasno povzeti, za koliko tujih državljanov se očita organizacija in ilegalni prehod kateremu obtožencu in zato tudi postane vprašljivo, kaj se dejansko očita obtoženemu A. P., ki se v opisu dejanja pojavlja pri drugem prevozu. Zato tudi ni moč presoditi, ker sodba tudi nima relevantnih razlogov, kakšna je bila vloga A. P., ali je bil angažiran le za prevoz dveh tujcev od štirih, kakšen je bil njegov naklep, ali naj bi se zavedal, da gre za prevoz večih tujcev ali za prevoz le dveh, pri tem obtožencu tako tudi ni moč, ker sodba nima razlogov o tem, presoditi, ali se A. P. glede na opis dejanja očita ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem ljudi čez mejo ali pa le, da je spravil druge čez mejo, zato tudi ni bilo mogoče presoditi navedb v pritožbi zagovornice obtoženega A. P. o uporabi kazenskega zakona in o tem, kateri zakon velja za obtoženega A. P., torej kazenski zakon, ki je veljal v času, ko naj bi A. P. dejanji storil ali pa kazenski zakon po uveljavitvi novele KZ, ki je stopila v veljavo dne 5.5.2004. Navedeno velja za obe dejanji, opisani pod točkama 2 in 3, za kateri je bil obtoženi A. P. s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega.

Nadaljnji pregled opisov dejanj je tudi pokazal, da je opis dejanja pod točko 6 nejasen, saj v delu opis govori o tem, "da so po medsebojnih dogovorih med B. F., S. H., B. L. in H. B. le-ti prevzeli (tujce) z namenom organizacije ilegalnega prehoda v Italijo, nastanili v neugotovljenem skrivališču," nato pa opis dejanja naprej konkretizira posamezne vloge in sicer, da sta B. F. in S. H. angažirala B. L. za prevzem tujih državljanov v Ljubljani in nastanitev v azilnem domu in nato, ker tujih državljanov v azilnem domu niso takoj sprejeli, je B. F. poklical H. B., da za prenočitev pred njihovim ilegalnim odhodom v Italijo organizira skrivališče v Ljubljani, kar je H. B. obljubil in se na to tudi pripravil, nato pa sledi opis, da tujci do H. B. niso prišli, ker je B. L. uspelo, da jih je spravil v azilni dom. Tako iz opisa dejanja ni jasno, ali gre za dogovor vseh štirih navedenih obtožencev o nastanitvi v neugotovljenem skrivališču, ali pa dejansko za vloge o nastanitvi tujcev zaradi prenočišča in nadaljnjega prehoda v Italijo najprej kot poskus nastanitve v azilnem domu, nato, ker to ni uspelo, pri H. B.. Iz takšnega opisa dejanja tudi ni jasna vloga obtoženih B. L. in H. B..

Pri dejanju, opisanem pod točko 14, je uvodoma navedeno, da gre za organizacijo ilegalnega prehoda 15 tujih državljanov, kar naj bi izvršili glede na opis dejanja vsi obtoženci, nato pa je opisana vloga posameznikov, M. W. in I. G., ki sta sodelovala pri prevozu, M. W. petih tujcev, I. G. pa šestih, ter neugotovljenega voznika še štirih tujih državljanov. Iz opisa dejanja torej ni jasno, ali se tudi obtoženima M. W. in I. G. pripisuje organizacija prehoda meje petnajstih tujih državljanov ali pa gre za konkretizacijo njunih vlog, tako kot je opisano v nadaljevanju opisa. V nadaljevanju opisa pa je navedeno "pri čemer je štiri od teh (tujcev) v organizaciji po naročilu zgoraj navedenih neugotovljena oseba z vzdevkom R. uspela spraviti ilegalno v Republiko Italijo". Tudi ta del opisa je nejasen, saj ne konkretizira, kateri so tisti "zgoraj navedeni", po katerih naročilu je oseba z vzdevkom R. uspela spraviti tujce ilegalno v Republiko Italijo. Ker gre za odločilno dejstvo, torej izvršitveno obliko kaznivega dejanja spravljanje drugih preko državne meje, v opisu ni jasno, ali gre sedaj za naročilo vseh, ki so navedeni zgoraj v opisu tega dejanja (obtoženci kot neugotovljene osebe), ali pa gre za konkreten očitek kateremu izmed obtožencev. Enako pomanjkljivost sodišče druge stopnje ugotavlja tudi pri dejanju, opisanem pod točko 19, kjer je prav tako navedeno, da naj bi tujci odšli iz azilnega doma po navodilu organizatorjev ter v organizaciji "zgoraj navedenih" ilegalno odpotovali v Italijo, pri čemer so v uvodu opisa dejanja pod točko 19 navedeni trije obtoženci ter nato še neugotovljene osebe, označene z imeni in druge neugotovljene osebe.

Po navedenem je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 1. in 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo. Ker je bila sodba razveljavljena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb pritožnikov, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter na odločbi o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na novi glavni obravnavi ponovno izvesti vse, za razsojo v tej kazenski zadevi potrebne dokaze in nato ponovno odločiti v sestavi senata, ki je predpisana v določbi 1. točke 1. odst. 25. člena ZKP. V odločbi pa bo moralo za svojo odločitev tudi navesti jasne in konkretne razloge, skladno z določbo 364. člena ZKP.