Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti kršitve zakona, ki jo zatrjuje, ne utemelji oziroma razločno pojasni, sodišče utemeljenosti zahteve ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 246/07 z dne 3. 12. 2009 obsojenega O. D. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo ter mu določilo kazen eno leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 33/2010 z dne 3. 3. 2011 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja, zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi kršitve pravil kazenskega postopka. V zahtevi trdi, da je sodišče brez utemeljenega razloga zavrnilo dokazne predloge obrambe za postavitev izvedenca psihiatra, pregled medicinske dokumentacije Psihiatrične bolnišnice I. ter za zaslišanje prič dr. P. L., L. D., P. B., A. K., M. P., M. S., G. M. in policista N. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo višjega sodišča oziroma razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagala zavrnitev zahteve, ker je sodišče izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za odločitev o tem, ali je obsojenec izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in za odločitev o njegovi krivdi.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu in njegovi zagovornici, ki je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izrazila nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilstva.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

6. Obsojenčeva zagovornica v uvodu zahteve navaja, da zahtevo za varstvo zakonitosti med drugim vlaga zaradi kršitev določb kazenskega zakona. Zatrjevane kršitve v obrazložitvi zahteve ne konkretizira, zato takšne nesubstancirane trditve v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče preizkusiti.

7. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče brez utemeljenega razloga zavrnilo vrsto dokaznih predlogov obrambe, in sicer za postavitev izvedenca, ki bi izpovedal o okoliščinah, ki so podlaga za oceno o neprištevnosti oziroma „stopnje prištevnosti“ obsojenca, za pregled medicinske dokumentacije Psihiatrične bolnišnice I. ter za zaslišanje prič dr. P. L., L. D., P. B., A. K., M. P., M. S. ter G. M. in policista N. Zavrnitev teh dokaznih predlogov da je pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki da je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, kakor tudi kršitev načela kontradiktornosti ter 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

8. V (ustavno) sodni praksi so se izoblikovala merila, na podlagi katerih sodišča odločajo o dokaznih predlogih strank. Pri tem je bistveno, da je v okviru načela proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), uveljavljeno odločanje sodišča, katere dokaze bo izvedlo. Sodišče pri tem ni absolutno vezano na vsak dokazni predlog. Predlagatelj mora materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, saj ga sme sicer sodišče zavrniti. Pri tem velja obveznost sodišča (sedmi odstavek 364. člena ZKP), da utemelji zavrnitev dokaznega predloga.

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z navedenimi kriteriji, saj je zavrnitev vseh dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo (zadnji odstavek na 7. strani, 8. stran ter prvi odstavek na 9. strani sodbe) in v razlogih sodbe opravilo celovito oceno izvedenih dokazov, iz katere izhaja, da za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvedba predlaganih dokazov ni bila relevantna. Tako je v zvezi z dokaznimi predlogi vezanimi na ugotavljanje obsojenčeve prištevnosti določno pojasnilo razloge, zaradi katerih je izvedbo teh dokazov zavrnilo. Navedlo je, da je pri obsojencu podana disocialna osebnostna motnja, ne duševna bolezen, ki bi lahko bila podlaga za njegovo neprištevnost ter, da ravnanje obsojenca v času storitve kaznivega dejanja (ravnal je premišljeno ter pred uvedbo hišne preiskave želel odstraniti obremenilne dokaze) govori v prid temu, da se je zavedal, kaj počne, vedel pa je tudi za posledice svojega ravnanja. Tudi zavrnitev predlaganega zaslišanja prič P. B. in L. D. je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo, sklicujoč se na izpovedbo obtoženega P., ki je heroin, ki je predmet tega postopka, kupoval pri obsojencu. Prav tako je zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič A. K. in M. P. sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo ter navedlo, da predmet tega postopka ni bilo vprašanje, od kje izvira denar, ki je bil zasežen obsojencu. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje prič M. S. ter policistov M. in N. ter pri tem pojasnilo, da priča M. S. z obravnavanim kaznivim dejanjem ni bila povezana, policist M. bi lahko izpovedal le o okoliščinah kaznivega dejanja, ki se je očitalo obtoženemu P., ki je pokojni, zaslišanje policista N. o tem, kako je potekal zaseg mamil obsojenemu L. pa je ocenilo kot nepotrebno, ker je obsojenec sam pojasnil, kako je zaseg potekal. Enake pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov je presodilo tudi pritožbeno sodišče (zadnji odstavek na 2. strani in 3. stran sodbe) ter utemeljeno navedlo, da sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe in njegovih pravic iz 29. člena Ustave. Kolikor vložnica zahteve utemeljuje dokazne predloge z njenim razumevanjem izvedenih dokazov, predvsem psihičnega stanja obsojenca, s tem izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

C.

10. Kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v izpodbijani pravnomočni sodbi niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je neutemeljeno zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.