Jedro

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj, št. D 321-612/00-155 (05077) z dne 15. 5. 2012 se odpravi in se zadev vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.921,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila zahtevo tožeče stranke za vrnitev podržavljenega premoženja upravičencu A.A. za zemljišča navedena v izreku odločbe (1. točka izreka); zavrnila zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja upravičenke B.B. (2. točka izreka); da se z navedeno odločbo nadomestita odločbi istega organa z dne 17. 11. 2011 in 21. 11. 2011 (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je upravni organ z navedenima odločbama že odločil o istem zahtevku, vendar so se zoper odločbo pritožile vse stranke postopka. Slovenska odškodninska družba in Sklad kmetijskih zemljišč sta prerekala zahtevo po temelju, ker upravni organ ni preveril obstoja morebitnih izključitvenih razlogov za denacionalizacijo po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upravni organ je menil, da so pritožbeni razlogi v zvezi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen upravičeni, zato je dopolnil ugotovitveni postopek. Po drugem odstavku 10. člena ZDen do denacionalizacije niso upravičene osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Navedeno se presoja na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. V zvezi s tem je vrhovno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da se upoštevajo tudi pravice po zakonih tujih držav. Tako se upošteva tudi Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) z dne 27. 11. 1961. Po tej pogodbi in na podlagi zakonov, ki so bili sprejeti v Avstriji, so imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja nekdanje FLRJ, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imele stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG). Prav tako je bil pogoj, da so morale imeti osebe na dan 27. 11. 1961 avstrijsko ali nemško državljanstvo. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je A.A. pridobil avstrijsko državljanstvo 4. 11. 1949, kakor tudi njegovi mladoletni otroci in žena B.B. Nadalje je razvidno, da je A.A. umrl v Avstriji dne 1. 11. 1967 kot avstrijski državljan, medtem ko je B.B. umrla v Avstriji dne 15. 2. 1974. Oba sta torej imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, zato tudi njunim otrokom na podlagi 12. člena ZDen ni mogoče priznati statusa upravičenca. O tem se je že izreklo tudi Ustavno sodišče RS, da v primeru ugotovljenih okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen ne pride v poštev institut nadomestnega upravičenca iz 12. člena ZDen. Zaradi navedenega je prvostopni organ zahtevek za denacionalizacijo premoženja A.A. in B.B., ki je bilo podržavljeno z odločbama Okrajne zaplembene komisije na Ptuju, temelječima na Odloku Avnoj, zavrnilo.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno. Glede pravne narave FIP se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013. Po upravno sodni praksi upravni organ v tem postopku ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po tujih predpisih, prav tako vprašanje glede upravičenosti do odškodnine od tuje države rešuje upravni organ pristojen za denacionalizacijo sam, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. 3. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da je uporaba FIP nepravilna in v sedanji fazi postopka tudi nedopustna ne glede na stališče, ali so FIP in njegovi izvedbeni predpisi dejstvo ali pa gre za uporabo prava. Kolikor se FIP šteje za dejstvo, je navedeni ugovor prepozen. Zavezanca SOD in Sklad kmetijskih zemljišč sta šele v pritožbah z dne 1. 12. 2011 začela trditi, da predstavlja FIP predpis, ki v obravnavanem primeru izključuje denacionalizacijo. Zaradi navedenega je navajanje FIP šele v pritožbah prepozno. Kolikor pa gre v zvezi s FIP za uporabo prava, pa se tožeča stranka sklicuje na odločbe, na podlagi katerih je bilo že A.A. vrnjeno podržavljeno premoženje. Sicer pa v obravnavnem primeru niti niso podane podlage za uporabo FIP. Upravna organa nista ugotavljala stalnega prebivališča razlaščencev na dan 1. 1. 1960. Drugostopni organ je napravil le zaključek, da je odgovor na to vprašanje očiten oziroma sam po sebi umeven, ker je A.A. pridobil avstrijsko državljanstvo v letu 1949 ter da je umrl leta 1967. Dejansko pa v postopku ni bilo ugotovljeno stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960, kar pomeni, da ni osnove za uporabo FIP. Uporaba FIP pomeni tudi kršitev načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Upravni organi vsaj do konca leta 2009 niso upoštevali FIP kot možne pravne podlage za izključitev denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Ustavno načelo varstva pravic prepoveduje samovoljno spreminjanje ustaljene sodne prakse. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen mora upravni organ upravičenost do odškodnine preveriti na podlagi mednarodnih pogodb, ne pa tudi na podlagi notranjih predpisov tujih držav. Razen tega se FIP ter UVEG nanašata na materialno škodo zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, medtem ko v denacionalizacijskem postopku gre za vračilo podržavljenih nepremičnin, torej premoženja, za katerega omenjena predpisa nista določala odškodnine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

4. Upravno sodišče je s sodbo II U 238/2014 z dne 25. 2. 2015 tožbo zavrnilo ter potrdilo stališče upravnega organa, da FIP in njegovi izvedbeni akti predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej predpis za izključitev oseb iz denacionalizacije. Prav tako se je strinjalo, da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, slovenski organi odločajo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali sta bila razlaščenca upravičena do odškodnine od Republike Avstrije. Takšno stališče je tudi skladno z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. 5. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 123/2015 z dne 8. 7. 2015 revizijo zoper navedeno sodbo zavrglo, saj tožeča stranka ni postavila pravno pomembnega vprašanje, prav tako odločba sodišča ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

6. Ustavno sodišče RS je z odločbo. Up-876/15-21 z dne 12. 12. 2017 sodbo tega sodišča II U 238/2014 z dne 25. 2. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri tem se je sklicevalo na svojo odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, s katero je bilo odločeno o enakem ustavno pravnem primeru.

7. Tožba je utemeljena.

8. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 glede izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen navedlo, da je presoja v takšnem primeru odvisna predvsem od ocene ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanja odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja. Drugače pa je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

10. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

11. Glede navedenega vprašanja je v podobni zadevi zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njegovih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njegovi podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točka C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnino za gospodinjske predmete, odškodnino za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravico do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

12. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji, mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

13. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

14. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali so imeli vlagatelji zahtevka na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobili, če bi jo uveljavljali. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam, ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi. Pri tem pa mora upravni organ dati stranki možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, k čemur prištelo še 62,70 € za DDV. Razen tega je sodišče tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, katero je glede na odločitev Ustavnega sodišča št. Up-876/15-21 z dne 12. 12. 2017 utemeljeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi je po drugem odstavku 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 2/2015) treba uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), sodišče pa je tožeči stranki za revizijo odmerilo stroške v priglašeni višini 1.274,00 EUR. K temu je sodišče prištelo še 280,28 EUR za DDV in 20,00 EUR za materialne stroške. Tožeči stranki je tako sodišče odmerilo stroške v višini 1.921,98 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.