Jedro

Sam zaseg predmetov za potrebe kazenske preiskave ne pomeni protipravnega ravnanja.

Odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Zapadlost (dospelost v plačilo) še ne pomeni zamude (katere posledica je obveznost plačila zamudnih obresti).

Rok plačila pri odškodninskih terjatvah ne sovpada z zapadlostjo terjatev, kot to velja praviloma za terjatve, ki izhajajo iz pogodbe, v kateri je (praviloma) določen tudi rok plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 805,87 EUR z zamudnimi obrestmi tožeči stranki (I. točka izreka), v presežku pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 805,07 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Izpodbijani sodbi očita, da predstavlja za pravdni stranki nedopustno presenečenje. Zatrjuje obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in meni, da sodba nima razlogov, njena obrazložitev pa je pomanjkljiva in neustrezna. Sodišču očita, da je favoriziralo toženo stranko. Glede ugotovljena lastništva odvzetih predmetov sodišču očita, da so njegove ugotovitve brez podlage. Vsi izvedeni dokazi pa kažejo nekaj povsem drugega, kot je ugotovilo sodišče. Lastništvo tožeče stranke izkazujejo izpovedba tožnika ter pisne izjave očeta tožeče stranke, N. V. in R. Š.. Vse premične stvari brez izjeme so bile last tožeče stranke, in tako bi moralo tudi ugotoviti sodišče. Tako kot je ugotovilo, da gre za cesijsko pogodbo v zvezi z izjavo očeta J. L., bi moralo ugotoviti tudi glede pisnih izjav V. in Š. ter jih upoštevati kot odstop terjatve. Nihče od njih nikoli ni zahteval vračila zaplenjenih stvari. Priči M. P. in M. A. T. nista bili verodostojni in jima prvostopenjsko sodišče ne bi smelo pokloniti vere. Sodišče je tudi pozabilo, da je bilo tožeči stranki ob zaplembi vozila znamke Ford Fiesta zaseženo prometno dovoljenje na ime tožeče stranke. Sodišče ne bi smelo sprejeti domnevne prepoznave vozil preko fotografij. Sodišče bi moralo upoštevati ustavno kategorijo domneve nedolžnosti v kazenskem postopku. Tožena stranka nosi odgovornost za škodo od prvega dne, ko so bile stvari tožeči stranki zasežene in z njimi ni mogla razpolagati. Sodišče bi moralo priznati odškodnino za škodo v višini vrednosti odvzetih predmetov na dan zaplembe, z zamudnimi obrestmi. Ker je bil kazenski postopek zoper tožečo stranko ustavljen 30. 9. 2002, bi morala najkasneje tega dne tožena stranka vrniti tožeči njene zaplenjene stvari. Odločitev glede višini odškodnine je za tožečo stranko skrajno žaljiva. Odločitev je tudi brez podlage in brez razlogov. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožeči stranki na njenih predmetih nastala škoda zaradi nepravočasnega vračila in neskrbne hrambe odvzetih predmetov. Če je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju razlike vrednosti odvzetih predmetov na dan vrnitve ter na dan 20. 5. 2003 sledilo navodilom pritožbenega sodišča, je tožeča stranka nad tako odločitvijo ogorčena, saj ni v zvezi z objektivno sprejemljivo realnostjo. Najmanj od 30. 9. 2002 dalje je tožeča stranka upravičena uveljavljati zakonske zamudne obrestmi. Tožeča stranka je tudi v celoti zavrnila izvedeniško mnenje izvedenca V., saj njegov izdelek temelji na nesprejemljivi in nemogoči nalogi, ki mu jo je naložilo sodišče. Izvedenec iz svojega lastnega strokovnega dela ni dodal ničesar. Ugotovil je praktično ničelno škodo, kar je objektivno nesprejemljivo in nima zveze z demokratičnimi načeli in enostavno opredelitvijo države. Navaja še, da so bile tožeči stranki grobo kršene temeljne svoboščine in človekove pravice, sodišče pa ni upoštevalo splošnih življenjskih pravil niti pravil logičnega mišljenja. Sodišče ni izpeljalo ustrezne dokazne ocene in je napačno uporabo materialno pravo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Pritožbeni očitki o pomanjkanju razlogov niso utemeljeni. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče, pa so pavšalne narave. Neizkazani so tudi očitki o favoriziranju tožene stranke ter diskriminiranju tožeče stranke.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik ob zasegu lastnik osebnega avtomobila Renault 19 modre barve, rezervnih delov, ki so bili zaseženi pri M. R., ter treh pogonskih motorjev z menjalnikom in diferencialom, ne pa tudi osebnih avtomobil znamke Golf, Renault 19 Chamade in Ford Fiesta ter rezervnih delov, zaseženih pri N. V.. Sodišče je ugotovilo tudi, da tožnik lastništva vozila Golf ni uspel dokazati, vendar je štelo izjavo, s katero je tožniku oče odstopil predmete in morebitno odškodnino za dane predmete, kot odstop terjatve oziroma za cesijsko pogodbo. Za preostale predmete tožniku lastništva ni uspelo dokazati.

7. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je skrbna in logično prepričljiva. Narejena je v skladu z metodološkimi napotki 8. člena Zakona o pravdnem postopku (1), pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na prvostopenjske razloge sklicuje. Ponovno pritožbeno izpostavljanje tožnikove izpovedbe ter izpovedb prič N. V., J. L. in R. Š. pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Že prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo (glej točko 13 izpodbijane sodbe), da zgolj na podlagi prometnega dovoljenja ni mogoče sklepati o lastništvu vozila in da lastninska pravica na vozilu, ki predstavlja premično stvar, ne preide s prepisom prometnega dovoljenja, ampak z izročitvijo v posest. Prvostopenjsko sodišče je tako ob ugotavljanju lastništva stvari upoštevalo tudi izpovedbe prič, med ostalim M. P. in M. A. T., ki sta izpovedali, da gre za njuni osebni vozili, ki sta bili predmet tatvine. Njuno izpovedbo je sodišče umestilo v mozaik celotne dokazne ocene. Dokazni argument sodišča prve stopnje v zvezi z njuno izpovedbo je prepričljiv. Tudi če priči nista poznali številke motorja in šasije, to izvedenemu dokazu ne odvzame vrednosti. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, pa okoliščina, da priči nista poznali številke motorja in šasije (v nasprotju s pritožbenimi navedbami), ne vzbuja dvoma v njuno verodostojnost. Tega namreč od lastnika avtomobila življenjsko niti ni mogoče pričakovati. Tudi glede izpovedb N. V. in B. K. je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da izpovedbi nista enaki in se ne nanašata na iste predmete, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti tudi izpovedbi N. V., če je sledilo izpovedbi B. K..

8. Prvostopenjsko sodišče je štelo kot utemeljen očitek tožnika toženi stranki o nevračilu odvzetih predmetov in o neskrbni hrambi (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je ocenilo, da sam zaseg tožnikovega vozila Renault 19 modre barve, osebnega vozila Golf, treh pogonskih motorjev z diferencialom in menjalnikom ter rezervnih delov, ki so se nahajali pri M. R., ni bil protipraven. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče sam zaseg predmetov za potrebe kazenske preiskave ne pomeni protipravnega ravnanja, ampak dopusten poseg po 220. členu Zakona o kazenskem postopku (2), zato prvostopenjsko sodišče pri zasegu ni ugotovilo protipravnega ravnanja organov tožene stranke (tožnik pa ni zatrjeval, da bi bil zaseg narejen v nasprotju z določili ZKP). Ker je bil preiskovalni postopek proti tožniku 30. 9. 2002 ustavljen, je preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani 20. 5. 2003 Ministrstvu za notranje zadeve RS, Policijski upravi Ljubljani, poslal dopis, da ni ovir, da se oškodovancu ne bi vrnili zaseženi predmeti. Takrat je sodišče ocenilo, da se zaseženi predmeti lahko vrnejo in od takrat dalje je po oceni prvostopenjskega sodišča (ki jo pritožbeno sodišče sprejema) podano tudi protipravno ravnanje tožene stranke, ki teh predmetov ni vrnilo. V letu 2005 so bili nekateri predmeti tožniku vrnjeni. Sodišče pa je ugotovilo škodo, ki je tožniku nastala zaradi prepoznega vračila predmetov (za katere je je ugotovilo lastništvo tožnika) in zaradi neskrbne hrambe.

9. Sodišče je za ugotavljanje višine škode postavilo izvedenca J. V., ki je izdelal izvedensko mnenje. Ugotovil je, kakšna je bila vrednost odvzetih predmetov takrat, ko so bili tožniku vrnjeni ter kakšna naj bi bila vrednost odvzetih predmetov 20. 5. 2003, ko je obstajal dolžnost vračila. Glede rezervnih delov, ki tožniku niso bili vrnjeni pa je ugotovilo vrednost na dan, ko bi tožniku predmeti morali biti vrnjeni. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko mnenje sprejelo ter mu v celoti sledilo, saj je tožena stranka zoper mnenje le pavšalno ugovarjala in ga zavrnila. Tudi v pritožbi tožnik ponovno navaja, da je v celoti zavrnil izvedeniško mnenje, svojih pavšalnih očitkov pa ne konkretizira, ampak izvedencu očita, da njegov izdelek temeljni na nesprejemljivi nalogi sodišča, izvedenec pa lastnega strokovnega ni ničesar dodal. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, ki v nepristranskost in strokovnost izvedenca ni podvomilo, ampak je izvedeniškemu mnenju v celoti sledilo. Sam obračun višine ugotovljene škode, ki ga je napravilo sodišče, pa konkretizirano pritožba ne izpodbija.

10. Že v razlogih prvostopenjske sodbe je pojasnjeno, zakaj za znižanje vrednosti zaseženih predmetov zaradi amortizacije od 17. 5. 1995 (od dneva zasega predmetov) pa do 19. 5. 2003 (ocena sodišča, da se zaseženi predmeti lahko vrnejo) ni podanega protipravnega ravnanja organov toženke in zato toženka ne more odgovarjati za škodo oziroma znižanje vrednosti zaseženih predmetov v tem obdobju. Z navedbami, da bi bilo potrebno škodo ugotavljati na dan, ko bi morala država zoper tožnika v kazenskem postopku odločiti v razumnem roku, pa je bil tožnik prekludiran (kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v 25. točki obrazložitve).

11. Prvostopenjsko sodišče je priznalo začetek teka zamudnih obresti od 2. 3. 2004 dalje. Tožnik je 1. 3. 2004 na toženo stranko naslovil dopis, v katerem je svojo terjatev do nje denarno opredelil. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je šele s tem datumom tožnikova terjatev postala čista denarna terjatev, od katere lahko tečejo zamudne obresti. Obligacijski zakonik (3) v 165. členu določa, da odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Zapadlost (dospelost v plačilo) še ne pomeni zamude (katere posledica je obveznost plačila zamudnih obresti). V 299. členu OZ določa, kdaj pride dolžnik v zamudo. V prvem odstavku so navedeni primeri, ko je rok za izpolnitev določen, drugi odstavek pa dolžniško zamudo ureja za primere, kadar rok izpolnitve ni določen. Rok plačila pri odškodninskih terjatvah ne sovpada z zapadlostjo terjatev, kot to velja praviloma za terjatve, ki izhajajo iz pogodbe, v kateri je (praviloma) določen tudi rok plačila. Smisel določbe 299. člena OZ je namreč vezanost zamude dolžnika na njegovo seznanjenost z dolžnostjo plačati določeno obveznost. Dokler tožeča stranka svojega zahtevka ni individualizirala (to je storila z dopisom, v katerem je svojo terjatev do tožene stranke denarno opredelila, A20), tožena stranka obstoja svoje terjatve ni mogla preveriti in zato pred tem ni bila v zamudi. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato po oceni pritožbenega sodišča tudi v tem delu pravilna.

12. Ostali pritožbeni očitki so nekonkretizirani in za preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso relevantni (360. člen ZPP).

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeni razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, pa niso podani, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 63/1994 in naslednji, v nadaljevanju ZKP.

(3) Uradni list RS, št. 83/20001 in naslednji, v nadaljevanju OZ.