Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati, da je bil zaradi obravnavane prometne nezgode oziroma posledic le-te na svojem zdravju prikrajšan na zaslužku iz naslova nerealizirane pogodbe z družbo M. d.o.o., zato je zahtevek za plačilo zneska v višini 13.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (odločitev v prvem odstavku točke II. o plačilu odškodnine 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, odločitev v drugem odstavku točke II. in odločitev v III. točki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 186,66 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 23. 2. 2021 izdalo sodbo in sklep. S sklepom, ki pritožbeno ni izpodbijan, je dovolilo spremembo tožbe z dne 21. 4. 2017, s sodbo pa razsodilo v prvem odstavku tč. II, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.162,27 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.500,00 EUR od 25. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, od 2.495,03 EUR od 25. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti in od 167,24 EUR od 3. 1. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni pod izvršbo; v drugem odstavku tč. II pa v presežku, to je še za zahtevanih 13.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, za zakonske zamudne obresti od zneska 5.500,00 EUR od 1. 5. do 24. 10. 2014 ter za obračun zneska 7.333,33 EUR bruto, od katerega je potrebno odvesti akontacijo dohodnine, za zakonske zamudne obresti od zneska 2.495,03 EUR od 8. 10. do 24. 10. 2014 in za zakonske zamudne obresti od zneska 167,24 EUR od 18. 12. 2014 do 2. 1. 2015, tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. V III. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.601,54 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper zoper II. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na prisojeni znesek odškodnine v znesku 5.500,00 EUR s pripadki (izgubljen dobiček po avtorski pogodbi, ki jo je tožnik sklenil s Kozjanskim nogometnim klubom O.; v nadaljevanju: nogometni klub) in zoper odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka sodbe. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) - bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne in stroškovno odločitev spremeni, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbija zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni del. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je zavrnitev plačila nadaljnje odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dobička v višini 13.750,00 EUR nepravilna in neutemeljena, izpodbijana sodba v tem delu pa nepravilna in obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, kar vse je posledica pomanjkljive, nepravilne in nepopolne dokazne ocene, ki rezultira tudi v pomanjkanju odločilnih razlogov. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, predlagala zavrnitev pritožbe ter zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov. Prav tako je tožeča stranka odgovorila na pritožbo tožene stranke, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (174. člen Obligacijskega zakonika - OZ) v zvezi s tožbenim zahtevkom za povračilo škode (izgubljeni zaslužek), ki je tožniku nastala zaradi neizpolnitve avtorske pogodbe z nogometnim klubom. Vestno in skrbno je dokazno ocenilo izvedene dokaze in na podlagi skladnih izpovedb tožnika in priče D. Š., takratnega predsednika nogometnega kluba in podpisnika pogodbe, pravilno zaključilo, da je tožnik z nogometnim klubom dne 1. 6. 2013 sklenil pogodbo za delo trenerja za čas od 1. 8. 2013 do 30. 6. 2014 v obsegu 24 ur na teden in z dogovorjenim mesečnim neto nadomestilom v višini 500,00 EUR, katera je zaradi posledic prometne nezgode 27. 7. 2013 z aneksom št. I sporazumno prenehala, zaradi česar je iz naslova nerealizirane pogodbe utrpel premoženjsko škodo v vtoževani višini 5.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 24., 25. in 26., se nanje sklicuje in jih v izogib ponavljanju vseh ne povzema, pritožbene navedbe pa presoja kot sledi.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče, ki svojo odločitev opira na 174. člen OZ, ne upošteva, da se upošteva le zaslužek, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari gledano s perspektive škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kolikšno plačilo je bilo po pogodbi dogovorjeno. Če bi tožnik delo opravil, bi dobil zanj plačilo v vtoževanem znesku. Sodišču zato ni bilo potrebno ugotavljati, kolikšen zaslužek bi bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari.

8. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da pogodba z dne 1. 6. 2013 določa le pravice in obveznosti pogodbenih strank in ne škode, saj tožeča stranka ni zahtevala odškodnine za škodo, ki bi bila dogovorjena v pogodbi, pač pa povrnitev škode v primeru telesne poškodbe in prizadetega zdravja, in sicer je zahtevala povrnitev izgubljenega zaslužka (174. člen OZ). Lastne ocene tožene stranke v pritožbi, da je dokazni postopek (drugače kot ugotavlja sodišče) potrdil, da na podlagi te pogodbe tožnik ne bi dosegal zatrjevanega zaslužka, tudi če škodnega dogodka ne bi bilo, izvedeni dokazi ne potrjujejo.

9. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala trditve, da tožnik niti pred prometno nezgodo pri nogometnem klubu ni dosegal nobenega zaslužka niti kdajkoli kasneje, izpodbijana sodba pa tudi ne vsebuje takih ugotovitev. Pritožbena navedba, da iz dokaznega postopka izhaja, da tožnik pred prometno nezgodo pri nogometnem klubu ni dosegal nobenega zaslužka, je zato nedopustna, saj tožena stranka ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP, in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

10. Tožena stranka glede na vsebino izpovedb neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikova izpovedba skladna z izpovedbo priče D. Š. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in skladne izpovedbe tožnika in D. Š. pravilno ugotovilo, da je tožnik 1. 6. 2013 sklenil z nogometnim klubom pogodbo za delo trenerja za čas od 1. 8. 2013 do 30. 6. 2014 v obsegu 24 ur na teden in za 500,00 EUR na mesec ter da je bila 1. 8. 2013 (po škodnem dogodku dne 27. 7. 2013) pogodba razvezana. Pravilno je tudi zaključilo, da skladna izpovedba tožnika in priče Š. ovrže pomisleke tožene stranke, da je bila pogodba fiktivno sklenjena. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo navedbam tožene stranke, da tožnik ni izkazal B licence za nogometnega trenerja (kar naj bi bil ključen razlog za sklenitev pogodbe s tožnikom). V sodbi je obrazložilo, da je opravilo poizvedbe pri Nogometni zvezi Slovenije (NZS) in Zvezi nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS), ali je tožnik pridobil trenersko izkaznico oziroma licenco za opravljanje dela trenerja nogometnih selekcij članov in kadetov in če je pokrivala tudi leti 2013 in 2014, in 22. 2. 2021 prejelo odgovor, da tožnika v registru, ki so ga sicer posodabljali, ne najdejo (v Uradnem zaznamku na l. št. 304 o opravljenem telefonskem razgovoru s predstavnikom NZS je sicer navedeno drugače, da g. M. Č. ne more najti v registru, ker so se registri posodabljali). Kljub temu je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ni prerekala trditve, da ima tožnik trenersko izkaznico (iz fotokopije le-te - priloga A93 je razvidno, da je številka izkaznice 75, številka licence pa 412 in da je lastnik te izkaznice pooblaščen trener na področju NZS kot tudi v drugih zvezah pod okriljem UEFA Konvencije), pač pa je trdila, da ni izkazal, da je imel ob sklenitvi pogodbe licenco B za leto 2013. Na podlagi potrdila ZNTS je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik imel B licenco za leto 2012. Pravilno pa je nadalje zaključilo, da to, da na računih Društva nogometnih trenerjev Celje, izstavljenih nogometnemu klubu za plačilo pavšala za veljavnost licenc (B in C), in sicer z dne 14. 1. 2013 in 31. 1. 2014, tožnik ni naveden, še ne dokazuje, da ob sklenitvi pogodbe ni imel B licence, saj je šele 1. 6. 2013 z nogometnim klubom sklenil pogodbo, torej po izdaji računa za leto 2013, ki je bila nato razvezana 1. 8. 2013, kar pa je bilo pred izdajo računa za leto 2014. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da tako ni logično, da bi tožnik bil del seznama za plačilo pavšala za licence. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da tudi toženkine navedbe, da je nogometni klub v tistem obdobju imel več trenerjev, tudi z B licenco, ne potrjujejo, da tožnik v letu 2013 ni imel B licence. Nobenega razloga pa sodišče tudi ni imelo, da ne bi verjelo priči Š., da sta bili ob njegovem prevzemu kluba v veljavi dve trenerski pogodbi, sklenjeni s trenerjema B licence, za kateri sicer ne ve, kako sta se izpolnjevali do njegovega prevzema, po njegovem prevzemu pa se več nista, ter da je bilo tako v letu 2012 in 2013 podpisanih več pogodb s trenerji, vendar za povračilo potnih stroškov in ne nadomestila; leta 2013 pa so zaradi pomanjkanja ustreznega kadra plačali izobraževanje za več trenerjev za pridobitev licence C in B, tako je bilo avgusta 2013 organizirano izobraževanje trenerjev za pridobitev B licence, saj izpovedbo potrjujejo tudi listinski dokazi. Po obrazloženem se ni moč strinjati s toženo stranko, da objektivni dokazi izpričujejo, da tožnik ob sklenitvi pogodbe z dne 1. 6. 2013 ni imel veljavne licence B za leto 2013 in da je sodišče neutemeljeno in protispisno zaključilo drugače. To, da iz računa Društva nogometnih trenerjev z dne 14. 1. 2013 izhaja, da je licenco B v letu 2013 pridobil O. M., ne demantira izpovedb Š. in tožnika, da naj bi bil tožnik edini z licenco B, saj se slednji nanašata na čas podpisa pogodbe, račun pa ne izkazuje dejstva, da je O. v tistem času imel tudi sklenjeno pogodbo s klubom in delal kot trener; to ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja. Zato ne drži, da je sodišče v tej zvezi dalo tudi napačen pomen izpovedi Š., ki je omenjal prenehanje izvajanja pogodb s trenerjema B licence po njegovem nastopu funkcije (4. 8. 2012). Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je klub v času sklenitve pogodbe s tožnikom že razpolagal s trenerjem z veljavno B licenco, zato z njo ne more pritožba izpodbiti izpovedbe priče Š. in niti ugotovitve, da je bil to ključen razlog za sklenitev pogodbe s tožnikom.

11. Ne drži pritožbena navedba, da sodba nima razlogov niti dokazne ocene glede življenjske logičnosti, da bi tožnik poleg vseh ostalih obveznostih opravljal še pogodbene obveznosti v obsegu 24 ur tedensko, pač pa da sodišče delno povzema izpovedbo priče Š., ki jo dokazno ne ovrednoti niti same po sebi niti v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo v točki 26, da toženkine navedbe, da ni verjetno, da bi tožnik poleg redne 8-urne službe v L. (upoštevaje tri ure za čas vožnje na in iz dela, da ima tožnik tri majhne otroke, da je bil aktiven funkcionar moto društva, da se je ukvarjal s številnimi športnimi aktivnostmi in opravljal še dejavnost kot s.p.) lahko opravljal še 24-urno tedensko delo trenerja nogometa, ovržeta skladni izpovedbi tožnika in priče Š. Sodišče je dokazno ocenilo obe izpovedbi. Glede na izpovedbo priče Š., da treningi trajajo od ene in pol do dveh ur, upoštevaje čas priprave pa tudi tri ure, in da se praviloma izvajajo popoldne, vendar je to stvar dogovora med trenerjem, člani in straši, ter da si trener sam določa, kdaj bo imel treninge, kar lahko sproti spreminja, je prepričljiva ocena sodišča, da izpovedba priče ni v nasprotju s tožnikovim zatrjevanjem, da so treningi zvečer med 18. in 20. uro in med vikendi. Ob izpovedbi priče, da je bil dopuščen tudi drugačen dogovor med trenerjem, člani in starši, je zmotno sklepanje v pritožbi, da iz izpovedbe priče izhaja, da so se treningi odvijali v glavnem popoldne in ne od 18. do 22. ure, kot je izpovedal tožnik. Zato ne drži pritožbena navedba, da so treningi sovpadali s tožnikovo službo, saj je službo nesporno opravljal v dopoldanskem času. Drži pritožbena navedba, da je priča izpovedala, da je naredila za tožnika program oz. urnikov treningov in tekem. Za dokazno oceno izpovedbe priče pa ni relevantno, da ta listina ni bila predložena kot dokaz in da niti ni priloga pogodbe, kar izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Zgolj to, da se priča ni spomnila, kdaj naj bi po tem programu imel treninge tožnik, pa prav tako že ob dejstvu časovne oddaljenosti pričanja ni razlog za dvom o pričini verodostojnosti. Zmotno je zato pritožbeno sklepanje, da izpovedba priče ne daje podlage za zaključek, da bi bil tožnik poleg vseh ostalih obveznosti, življenjsko zmožen opraviti/voditi treninge v obsegu 24 ur tedensko. Tožnik pa je s svojo izpovedbo, da je takrat imel samo enega otroka in da sta se mu po prometni nezgodi rodila še dva otroka, ovrgel trditev tožene stranke o potrebnem upoštevanju dejstva, da ima tožnik tri otroke. Sodba sicer res konkretno ne odgovori, kako bi tožnik lahko opravljal treninge v popoldanskem času glede na (skupno) 3 urno vožnjo v službo in iz dela, vendar že ugotovitve o začetku treningov ob 18. uri, omogočajo zaključek, da bi, glede na to, da je takrat stanoval v K., lahko opravljal treninge, saj je lahko do 18. ure prišel iz službe. Sicer pa je po podatkih v spisu ugotoviti, da tožena stranka, ki je podala pomisleke o tem, da bi to delo tožnik zmogel, glede na njegove tožbene trditve, da ima družino, da je bil aktiven funkcionar moto društva in se ukvarjal s številnimi športnimi aktivnostmi, ni prerekala tožnikovega odgovora, da je dejstvo, da je živel polno in aktivno življenje s številnimi aktivnostmi. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodba ne govori, kako bi tožnik lahko opravljal treninge v popoldanskem času ob ostalih zatrjevanih aktivnostih.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženkinim ugovorom, da bi tožnik, v kolikor bi dejansko z nogometnim klubom sklenil pogodbo, najverjetneje delal preko svojega s.p., prepričljivo, življenjsko sprejemljivo obrazložilo (v tč. 26 obrazložitve), da zgolj dejstvo, da je tožnik tudi samostojni podjetnik, še ne pomeni, da bi se avtorska pogodba morala izvajati preko s.p., temveč lahko tožnik prosto sklene tudi razne pogodbe izven okvira s.p. Pritožnica se nenazadnje v pritožbi strinja, da lahko tožnik sklepa pogodbe kot fizična oseba in kot samostojni podjetnik, zato so neutemeljeni očitki, da sodišče ni presodilo življenjske logičnosti takšne odločitve ob upoštevanju dejstva, da je poslovanje preko s.p. cenejše (ker ni podvrženo javnim dajatvam-prispevkom, kot to velja za pogodbo s fizično osebo), kar je moralo biti znano tožniku, ki je bil registriran za dejavnost, ki je bila predmet pogodbe. Na pravilnost ocene sodišča prve stopnje ne vpliva, da je tožnik to zatrjeval tudi v predpravdnem odškodninskem zahtevku, ko je navajal, da v okviru športa nudi storitve poslovnega svetovanja in drugih storitev zlasti športa, in tudi ne vpliva pomislek v pritožbi, da tudi ni nepomembno, da je osnutek pogodbe (na katero priča Š. ni imel pripomb) pripravil tožnik, kot je izpovedala priča. Pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča v tem delu protispisen, pomanjkljiv, pa tudi življenjsko nevzdržen, po obrazloženem ni utemeljen.

13. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišče prve stopnje glede zmožnosti kluba izpolniti pogodbene obveznosti. Ne drži, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbi priče Š., da naj bi klub razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za plačilo tožnika po pogodbi. Sodišče je to dejstvo presojalo ne le na podlagi izpovedbe priče Š., pač pa tudi s pomočjo izvedenke finančne stroke. Pravilno je ocenilo, da izvedenskemu mnenju z dopolnitvami z vidika strokovnosti in verodostojnosti ni oporekati, in mu zato utemeljeno sledilo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je priča Š. pojasnil financiranje kluba, in sicer je navajal, da je klub na letni ravni od občine preko razpisa pridobival cca 7.500,00 EUR do 9.000,00 EUR, cca 5.000,00 EUR od donatorjev in cca 1.300,00 EUR od vadnin, ter da je imel sklenjene tudi pogodbe z drugimi trenerji, ki pa so namesto nadomestila imeli dogovorjeno plačilo potnih stroškov, za kar je klub v letu 2013 porabil od 5.000,00 EUR do 6.000,00 EUR. Pojasnil je še, da je ob sklenitvi pogodbe s tožnikom junija 2013 bilo na razpolago še 70 % proračunskih sredstev za leto 2013. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izvedenka finančne stroke potrdila navedbe priče Š. o višini letnih prihodkov kluba in potnih stroškov ostalih trenerjev, saj je ugotovila, da je klub leta 2013 imel 17.059,00 EUR prihodkov (6.230,00 EUR iz naslova donatorskih sredstev, 9.534,00 EUR dotacij proračuna in 1.295,00 EUR vadnin), v letu 2014 pa 13.870,00 EUR prihodkov (5.260,00 EUR iz naslova donatorskih sredstev, 7.520,00 EUR iz dotacij proračuna in 1.090,00 EUR iz naslova vadnin) in da je bilo v letu 2013 za potne stroške porabljenih 6.020,00 EUR (podatki o izplačilu le za 3.983,00 EUR). V zvezi z navedenim je izvedenka potrdila, da bi prihodki kluba teoretično lahko zadoščali za izplačilo nadomestil tožniku po pogodbi, zaradi česar je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo priči Š., da je imel tožnik zanesljive namene izpolnjevati obveznosti po pogodbi v zameno za mesečno neto plačilo, katero bi mu klub lahko tudi izplačal. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da izpovedba Š., da se klub financira iz proračuna, ki je sestavljen iz lastnih in sponzorskih sredstev, še ne pomeni, da je imel klub zadostna sredstva za plačilo tožnika po pogodbi, saj po obrazloženem ne drži, da je bila priča v tem delu neverodostojna in ni imela realnega vpogleda v finančno stanje. Letne prihodke v letu 2013 je ugotovila izvedenka, zato ni relevantno, ali je priča vedela povedati natančno, koliko letnih prihodkov je imel klub v letu 2013. Očitek, da so pričini pavšalno navrženi zaključki, da je imel klub dovolj denarja za poplačilo tožnika, brez podlage, je po obrazloženem neutemeljen. Prav tako ni relevantno, ali je priča imela pravilne predstave, kolikšen je bil bruto strošek za plačilo po pogodbi, saj se je o tem opredelila izvedenka, zato ni utemeljen očitek, da se sodišče s temi objektivnimi dejstvi v sodbi sploh ne ukvarja, prav tako ne ugotavlja prihodkov kluba, kot izhajajo iz letnih izkazov kluba in jih je tudi izvedenka ugotovila. Ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču ni potrebno v sodbi povzemati vse ugotovitve izvedenke, pač pa le tiste, ki predstavljajo osnovo za sprejem zaključkov o pravnorelevantnih dejstvih. Zato sodišču ni bilo potrebno v sodbo povzeti, da je stanje na računu kluba bilo 31. 12. 2013 v znesku 137,00 EUR, 31. 12. 2014 pa 3,00 EUR, in da je v izkazu poslovnega izida razlika med prihodki in odhodki v letu 2013 znašala 0,00 EUR, v letu 2014 pa primanjkljaj 179,00 EUR, niti jih sodišče ni bilo dolžno dokazno ovrednotiti. Ne drži niti, da je sodišče napačen pomen pripisalo zapisu izvedenke, da so prihodki kluba teoretično zadoščali za poplačilo dolga. Drži, da je izvedenka v III. dopolnitvi mnenja pojasnila, da je to mišljeno zgolj teoretično, matematično, če ne bi bilo drugih stroškov kluba, kot izplačilo potnih stroškov. Prav tako drži, da so ti stroški bili, kot je ugotovila izvedenka in je izpovedala priča Š. (da je klub imel sklenjene tudi pogodbe z drugimi trenerji, ki pa so namesto nadomestila imeli dogovorjeno plačilo potnih stroškov). Zgolj to pa ne more ovreči prepričljivega zaključka sodišča, da je moč tudi na podlagi izvedenskega mnenja verjeti priči Š., da je imel tožnik zanesljive namene izpolnjevati obveznosti po pogodbi v zameno za mesečno neto plačilo, katero bi mu klub lahko tudi izplačal. Po obrazloženem in ob dejstvu, da je izvedenka potrdila, da je del prihodkov tudi iz naslova donatorskih sredstev, se pritožbeno sodišče ne more strinjati s pritožnico, da je brezpredmetna izpovedba priče Š., da je bilo junija 2013 na razpolago še 70 % proračunskih sredstev, saj da to ne pomeni veliko z vidika stroškovne in plačilne dinamike kluba. Prav tako pa se ni moč strinjati z oceno, da je verodostojnost te izjave izpodbita tudi z dejstvom, da priča ni vedela povedati, koliko je bilo letnih prihodkov kluba v letu 2013, saj je, kot je že zgoraj navedeno, izpovedala o količini in viru sredstev na letni ravni v času njegovega predsedovanja. Ob zgoraj povzetih ugotovitvah izvedenke in izpovedbi priče ni pravno nepomembno, v kakšnem finančnem stanju je priča Š. klub prevzela v letu 2012, zato ni utemeljen očitek, da sodišče tega dejstva ne upošteva pri presoji možnosti izpolnitve pogodbe. Stvar nogometnega kluba in trenerjev je, kakšne pogodbe ima klub sklenjene s trenerji (načelo pogodbene avtonomije), zato se sodišču ni bilo treba vprašati o življenjski vzdržnosti pogodbe, da se zgolj enemu trenerju izplačujejo visoki zneski, medtem ko so vsi ostali trenerji delali brezplačno ali pa so dobili povrnjene le potne stroške. Lasten, dokazno nepodprt zaključek zato predstavlja pritožbena navedba, da pogodba ni imela realne osnove in da ni življenjsko logično, da bi plačilo prejemal le tožnik, ostali trenerji istega ranga pa ne in da tudi to kaže, da pogodba ne bi bila realizirana, tudi če tožnik ne bi utrpel poškodbe. Ne drži niti, da je izpovedba priče Š. sama s seboj v nasprotju tudi zato, ker je sicer na več mestih navedel, da je bilo v vseh letih za ves trenerski kader namenjenih bruto 5.000,00 do 6.000,00 EUR letno, kar je izključujoče z njegovo izpovedbo, da bi v danem primeru samo tožniku pripadlo 6.000,00 EUR, pa še ta znesek glede na ugotovitve izvedenke ne bi zadoščal za izpolnitev pogodbe. Priča je namreč izpovedala, da je bilo za postavko trenerskega kadra vsako leto na razpolago vsaj 5.000,00 do 6.000,00 EUR (l. št. 137), za 11 mesecev, za kolikor je bila sklenjena pogodba s tožnikom, pa je zaračunal bruto strošek kluba na račun te pogodbe za cca 6.000 EUR bruto (l. št. 199), torej glede na trajanje pogodbe, za leto 2013 in 2014. Nenazadnje ne drži pritožbena navedba, da je sodišče nerazumno sledilo priči Š., da je imel zanesljiv namen izpolnjevati obveznosti po pogodbi, ker da namen ne pomeni, da bi bilo to realno, in ker tudi iz sodbe ni razvidno, kako naj bi bilo to izvedljivo. Stranki sta sklenili in podpisali pogodbo, česar pritožnica ni uspela izpodbiti. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje in zgoraj obrazloženega pa je ovreči kot neutemeljeno pritožbeno navedbo, da je ob tem, da priča ni imela prave predstave o finančni zmožnosti kluba in stroških, ki jih je prinašala pogodba, takšna izjava priče brez pomena. To, da je priča dopustila možnost spremembe pogodbe, če finančnih sredstev ne bi bilo dovolj, pa tudi ne izkazuje tega, da je sodišče nerazumno sledilo priči Š. Po obrazloženem niso utemeljene pritožbene navedbe in graje, da sodišče izvedenskega mnenja ni ustrezno dokazno ovrednotilo in iz njega izluščilo pravno odločilnih dejstev, čeprav temelji na objektivnih dejstvih, ampak nekritično sledilo nezanesljivi priči, kljub temu, da priča ni poznala niti pravega finančnega stanja kluba niti obsega predvidenih finančnih obveznosti po pogodbi. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje niso zato zmotne in nepopolne, dokazna ocena pa ni pomanjkljiva in napačna, kot očita pritožnica. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da je dokazna vrednost in verodostojnost letnih izkazov nogometnega kluba in izvedensko mnenje nedvomno bolj objektiven in zanesljiv dokaz, kot nezanesljiva izpovedba priče Š., saj slednje ne drži. 14. Sodišče je na podlagi vsebine avtorske pogodbe, po kateri je bil tožnik upravičen za obdobje od 1. 8. 2013 do 30. 6. 2014 prejeti mesečno neto po 500,00 EUR, tožniku upravičeno priznalo celoten neto znesek (11 x 500,00 EUR). Pritožnica si zmotno razlaga, da to, da je pogodba sklenjena za obdobje 1. 8. 2013 do 30. 6. 2014, še ne pomeni, da bi se izvrševala vsak teden/mesec in da je s tem določena le časovna veljavnost pogodbe, saj iz pogodbe ne izhaja, da je plačilo pogojeno z izkazom dejansko izvršenega dela. Zato niso utemeljene niti nadaljnje pritožbena navedbe, da ob tem, ko iz izpovedbe priče Š. izhaja, da so treningi v glavnem popoldne, program oz. urnik treningov pa ni bil predložen (in niso znani niti termini niti obseg predvidenih treningov), da bi bil lahko dokazno ovrednoten, ni jasno, kako je sodišče prišlo do tega zaključka; da pri tem sodišče tudi ni upoštevalo, da je v letu 2013 licenco B imel O. M., v letu 2014 pa B. in Z. (oba sta dobila povrnjene le potne stroške, kot ugotavlja izvedenka) in kako bi njihovo delo vplivalo na položaj tožnika. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče tožniku priznalo celoten zahtevek (do vključno junij 2014), čeprav sega časovno že izven obdobja zdravljenja, saj je po izvedenskem mnenju dr. A. K. bil tožnik v bolniškem staležu do 31. 3. 2014. Tožnik vtožuje odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka, ki bi ga sicer pridobil kot trener po pogodbi z nogometnim klubom, če ta ne bi sporazumno prenehala zaradi posledic utrpele poškodbe. Zato je upravičen do celotnega zneska v skladu z avtorsko pogodbo, ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 8. 2013 do 30. 6. 2014, ne glede na to, kdaj se je končal njegov bolniški stalež. Tožena stranka tudi sicer ni trdila, da bi lahko pogodbo vsaj delno izpolnil po končanem bolniškem staležu in da zato ni upravičen do nadomestila za celotno pogodbeno obdobje.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo odškodnino za izgubljen zaslužek v neto znesku in zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku, da je toženka od navedenega zneska dolžna odmeriti tudi dohodnino, ker tožnik dela po pogodbi ni opravil in mu pripada le zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo (obrazložitve v tč. 26, v drugem odstavku na strani 15 izpodbijane sodbe). Pritožnica za pritožbeno izpodbijanje odločitve o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka ne izkazuje pritožbenega interesa, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, ko ni upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dohodek obdavčljiva (5. točka 27. člena ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina; da mora pri tem obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru (ob obsodilni sodbi) toženka. Pravilno pa sicer sama navaja, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za izgubljen dohodek v neto znesku.

16. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbena navedba, da je sodišče nekritično presojalo stroške tožeče stranke in potrebnost številnih vlog, ni konkretizirana, zato je ni moč presoditi. Neutemeljeno pritožnica tudi meni, da je sodišče napačno presodilo kriterij uspeha strank, saj da je velik del dokaznega postopka tekel v zvezi z ugotavljanjem premoženjske škode - ves ponovljeni postopek, kar bi moralo sodišče upoštevati pri presoji uspeha strank. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kriterij uspeha glede na prvotno višino tožbenega zahtevka, pri čemer je upravičeno upoštevalo, da je tožnik uspel tudi z delom zahtevka, ki ga je umaknil po prejetem delnem plačilu s strani toženke, in pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel v 54,5 %, toženka pa v 45,5 %.

O pritožbi tožeče stranke:

17. Tožnik se pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za izgubljeni zaslužek v višini 13.750,00 EUR, ki ga je tožnik navezoval na pogodbo o poslovnem sodelovanju, sklenjeno z družbo M. d.o.o. dne 1. 4. 2013 (v nadaljevanju: pogodba). Tožena stranka je ugovarjala temu delu tožbenega zahtevka z navedbami, da izguba ni izkazana in a honorar ni realen (posebej, ker gre za neizkušenega skiperja, in upoštevaje čas opravljanja pogodbenega dela, ko bi tožnik moral opraviti že 19 dni skiperskega dela (česar pa se niti ne zatrjuje) in upoštevaje redno zaposlitev ter pogodbeno delo pri nogometnem klubu. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka utemeljilo z naslednjimi razlogi. Navedlo je, da iz pogodbe ne izhaja vtoževano število dni, prav tako tudi ne iz izjave B. Š. z dne 17. 8. 2014 (iz katere izhaja le, koliko dni zakupov plovila je bilo prodanih, ne pa koliko dni bi dejansko delal, če ne bi prišlo do nezgode; v letu 2013 in 2014 skupaj 55 dni). Nadalje je sodišče navedlo, da priči B. Š. ne sledi, ker ni skladno izpovedoval, in izpostavilo ugotovljene neskladnosti (v tč. 28 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje, upoštevaje da iz izpovedbe priče Š. izhaja, da pogodbe ni podpisal zakoniti zastopnik, temveč Š. po pooblastilu direktorice, da iz neskladne izpovedbe priče Š. ne izhaja, koliko dni bi delal v letu 2013 in koliko v letu 2014, če ne bi bilo nezgode, ni sledilo priči Š., da bi naj vse dneve, navedene v izjavi z dne 17. 8. 2014 (55 dni), namesto tožnika oddelala priča in hostesa. Sodišče je o tem podvomilo, ker je v izjavi z dne 17. 8. 2014 stanje skiperskih dni in ne število dni, ki naj bi jih opravil tožnik; ker so neskladne izpovedbe priče Š. in ker je Š. izpovedal, da je bilo več skiperjev. Sodišče prve stopnje zato ni moglo z zanesljivostjo ugotoviti, da bi tožnik dejansko vse vtoževane vožnje opravil, če ne bi prišlo do nezgode, in je zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati, da je bil zaradi posledic prometne nezgode na zdravju prikrajšan na zaslužku iz naslova nerealizirane pogodbe z M. d.o.o. 18. Tožnik navaja, da so odločilni razlogi sodbe v točki 28 obrazložitve, da tožnik ni izkazal, da bi v letu 2013 izvedel 23 dni plovbe, v letu 2014 pa 32 dni plovbe, skupaj torej 55 dni, zmotni in so posledica napačne in nepopolne dokazne presoje sodišča. Navaja, da ni sporno, da je pogodba bila sklenjena z namenom, da bo tožnik za družbo M. d.o.o. v sezoni 2013 in 2014 opravljal naloge in delo skiperja, z možnostjo podaljšanja, in sicer je šlo za delo ″skiperja na motornem plovilu″. Pogodbeni honorar tožnika je znašal 250,00 EUR na dan. Za mesec april in maj 2013 je pogodba predvidela tudi tožnikovo uvajanje za tožnikovo samostojno upravljanje s plovilom (zaradi poznavanja ″specifičnosti plovila″), iz česar izhaja ugotovitev, da se je pogodba nedvomno nanašala na določeno individualno plovilo, saj se je naročnik zavezal tožniku nenazadnje posredovati vso znanje za varno plovbo ″s predmetnim plovilom″. Da je bil pogodbeni namen naročnika in tožnika slednjega usposobiti za delo s konkretnim plovilom izhaja tudi iz izjave priče Š. B. z dne 17. 8. 2014, da je naročnik s tožnikom v aprilu in maju 2013 opravil sedemdnevno uvajanje na motornem plovilu Innovazioni e Progetti Alena 56. Slednje je povsem skladno tudi s pogodbenim zapisom v 3. členu citirane pogodbe, ki je določal tožnikovo uvajanje v trajanju najmanj petih in največ desetih dni (na predmetnem plovilu). Navedena skladnost je potrjena tudi z izpovedjo priče Š., ki je po več letih od dogodka na sodišču kot priča slednje resnicoljubno potrdila, torej tožnikovo uvajanje v Izoli. Tožnik trdi, da je dokazni zaključek sodišča, da priči Š. sicer ne gre verjeti, tako že glede na navedeno medsebojno skladnost njegove izpovedi s samo vsebino pogodbe ter izjave z dne 17. 8. 2014, nepravilen in napačen.

19. Očitki, navedeni v prejšnji točki, niso utemeljeni. Ocena sodišča prve stopnje o skladnosti izpovedbe se glede na zgoraj povzete razloge sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne nanaša na izpovedbo priče o tožnikovem uvajanju na motornem plovilu v I., pač pa na izpovedbo o drugih dejstvih oziroma okoliščinah. Za utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka pa tudi sicer ni relevantno uvajanje.

20. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz izjave B. Š. kot direktorja družbe M. d.o.o. z dne 17. 8. 2014, izhaja, da je ta družba v letu 2013 prodala 42 dni zakupa plovila Innovazioni e Progetti Alena 56 skupaj s skiperjem, in siceer od 27. 7. 2013 dalje 23 dni, v letu 2014 pa je bilo do datuma izjave (17. 8. 2014) zakupljenih 18 dni čarterja, do konca sezone pa je bilo bookiranih še 14 dni. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da bi od 27. 7. 2013 tožnik s predmetnim plovilom, za katerega je torej bil namenjen in se je tudi v Izoli usposabljal, opravil skupaj 55 dni prevozov (23 +18+14). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izjavi ni navedeno število dni, ki bi naj jih tožnik opravil, pač pa število skiperskih dni. Tožnik v pritožbi sam navaja, da pravilno izhaja iz 2. odstavka 28. točke obrazložitve sodbe, da iz pogodbe res ne izhaja vtoževanih 55 dni dela, zmotno pa meni, da slednje za razumevanje situacije ni bistveno, saj da število dni, ki bi jih moral tožnik s predmetnim plovilom odvoziti, izhaja iz same izjave z dne 17. 8. 2014, ki potrjuje obseg prodanih in zakupljenih dni s predmetnim plovilom in katere bi moral odvoziti prav tožnik. Dokazna ocena v tem delu ni napačna, pač pa skrbna in življenjsko prepričljiva. Ne drži, da sodišče nepravilno in nekritično razlikuje med številom dni zakupa in številom dni prevozov tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz pričine neskladne izpovedbe ne izhaja, koliko dni v letu 2013 in 2014 bi naj tožnik delal, če ne bi prišlo do prometne nezgode, in zato upravičeno tudi ni sledilo priči, da bi naj vse dneve, navedene v izjavi z dne 17. 8. 2014, namesto tožnika oddelala priča ter hostesa, medtem ko so ostali skiperji delali na drugih ladjah. Sodišče je namreč upravičeno podvomilo o verodostojnosti priče Š. zaradi neskladnih izpovedb priče, da je bil tožnik kot začetnik predviden za plovbo do B., B. in po Istri v špici sezone, za kar pa je enkrat navedel da od konca julija do avgusta, drugič pa avgusta in septembra. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da tudi glede na izpovedbo priče, da je le 30 % kapacitet predvidenih za dnevni najem in da je v navedeni družbi bilo več skiperjev, tako pogodbenih kot v delovnem razmerju, ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, da bi tožnik dejansko opravil vtoževane vožnje, če ne bi prišlo do prometne nezgode. Pritožbeno sodišče tako ne deli mnenja pritožnika, da je tudi ta priča prepričljivo potrdila, da bi dneve, navedene v izjavi, moral odvoziti tožnik, pa jih zaradi nezgode ni. Zaključek sodišča, da iz pričine neskladne izpovedbe ne izhaja, koliko dni v letu 2013 in 2014 bi naj tožnik delal, zato ni nepravilen. Ni niti protispisen, kot pritožnik, sicer nekonkretizirano, očita z navedbo, da je priča izpovedala drugače, kot v sodbi nepravilno zaključuje sodišče. Če s to navedbo meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (″protispisnost″), je potrebno pojasniti, da je ta kršitev podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožnik, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno. Po oceni pritožbenega sodišča ni podana niti navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti ni sodišče sprejelo zmotne dokazne ocene o izpovedbi priče Š. Izpodbijana sodba ima jasne, resne in konkretno odločilne razlogov o tem, zakaj šteje izpovedbo priče Š. za neskladno, zato nasprotni pritožbeni očitek ne drži, kakor tudi ne drži prav tako nekonkretiziran očitek, da je sodišče vsebino izpovedi mestoma povozilo in jo interpretiralo selektivno in v nasprotju z dejanskimi izpovedbami priče. Tudi če je pritrditi pritožniku, da dejstvo, da je pogodbo podpisal Š. (kot dejanski direktor in nosilec celotne dejavnosti, medtem ko je njegova bivša žena bila zgolj zakoniti zastopnik na papirju) in ne formalni zakoniti zastopnik, ne more biti razlog, da pogodba ne bi bila morebiti veljavna ali pa da se priči ne bi verjelo, pa ostali razlogi, ki jih je sodišče navedlo v 28. točki zadoščajo za zaključek o neskladnosti izpovedbe priče Š. Pravilnosti tega zaključka pritožnik ne more ovreči s pritožbeno navedbo, da priča ni imela namena pričati za in v izrecno korist tožnika, kar da izhaja tudi iz pričinih vmesnih izpovedb, da je na tožnika še dandanes jezna, da je vanj vlagala čas in denar (npr. 2000 litrov goriva), da ima s tožnikom močno negativno izkušnjo, saj si z njim ni mogla pomagati in je morala delo reorganizirati tako, da je ob vseh nadurah morala namesto tožnika celo sama skupaj s hosteso opravljati delo skiperja. Sodišče prve stopnje namreč tega, da je priča imela namen pričati za in v izrecno korist tožnika, ni ugotovilo, pač pa je pravilno ugotovilo neskladnost v izpovedbah priče. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati, da je bil zaradi obravnavane prometne nezgode oziroma posledic le-te na svojem zdravju prikrajšan na zaslužku iz naslova nerealizirane pogodbe z družbo M. d.o.o., zato je zahtevek za plačilo zneska v višini 13.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, utemeljeno zavrnilo.

21. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima nobenih odločilnih dejstev glede višine zneska 250,00 EUR, ki bi jo tožnik v primeru opravljenih skiperskih prevozov dnevno prejel, in da nima navedb o tem, da se je plačilo skiperjev in dobiček izkazoval preko družbe B. d.o.o. in ne preko družbe M. d.o.o., ki je bila zgolj formalni lastnik plovil. Za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je namreč zadoščala že ugotovitev, da zahtevek ni utemeljen že po temelju.

22. Ker iz vsebine pritožbe ne izhaja, da se tožeča stranka pritožuje tudi zoper preostali zavrnilni del sodbe, je pritožbeno sodišče glede tega dela opravilo zgolj uradni preizkus pritožbe po drugem odstavku 350. člena ZPP, ki pa ni pokazal nepravilnosti.

23. Ker niso podani niti v pritožbah uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih delih (odločitev v prvem odstavku točke II. o plačilu odškodnine 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2014 dalje do prenehanja obveznosti, odločitev v drugem odstavku točke II. in odločitev v III. točki) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata kriti vsaka svoje stroške v zvezi z vloženima pritožbama. Obe pa sta se v odgovoru na pritožbo določno opredelili do pritožbenih navedb, zato sta upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe s pritožbo tožene stranke (5.500,00 EUR), upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) v višini 375 točk (in ne 1.125 priglašenih točk), 2 % materialnih stroškov po členu 13/1 OT v višini 7,5 točk (in ne priglašenih 21,25 točk), ter do22 % DDV po členu 12/2 OT v znesku 50,49 EUR (in ne v priglašenem znesku 115,75 EUR), skupaj tako do povrnitve stroškov v znesku 279,99 EUR. Tožena stranka je glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe s pritožbo tožeče stranke (13.750,00 EUR), upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) v višini 625 točk (in ne 750 priglašenih točk), 2 % materialnih stroškov po členu 13/1 OT v višini 12,5 točk ter do 22 % DDV po členu 12/2 OT, skupaj tako do povrnitve stroškov v znesku 466,65 EUR. Po pobotu stroškovnih zahtevkov je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati še 186,66 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).