Jedro

Sklep o razpisu glavne obravnave je sklep procesnega vodstva (nanaša se na vodstvo pravde). Na takšne sklepe sodišče ni vezano in jih lahko, če to nalagajo procesni razlogi, kadarkoli spremeni. S tem, ko je sodišče prve stopnje narok najprej razpisalo, kasneje pa ga ni izvedlo, določb pravdnega postopka ni kršilo.

Samo dejstvo, da tožeča stranka ni v pogodbeno določenem roku zahtevala plačila obratovalnih stroškov, še ne pomeni, da je to pravico izgubila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 14487/2013 z dne 5. 2. 2013 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 456,87 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje pavšalno očita kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršitev 14. točke citirane določbe je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Obrazložitev izpodbijane sodbe je jasna, logična, razumljiva in kot takšna višjemu sodišču nedvomno omogoča preizkus. Opisana kršitev tako ni podana.(1) Prav tako ni podana kršitev 15. točke iste določbe. Kaj konkretno naj bi predstavljalo nasprotje med odločilnimi dejstvi navedenimi v razlogih sodbe in vsebino dokaznih listin, tožena stranka ne pove, takšnih nepravilnosti pa ni našlo niti višje sodišče samo.

6. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP). Pri vodenju postopka je bilo zato potrebno uporabiti posebne postopkovne določbe iz tridesetega poglavja ZPP (442. do 458. člen ZPP). V 1. odstavku 450. člena ZPP je tako določeno, da postopek v tovrstnih sporih poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. To pomeni, da morajo pravdne stranke navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (451. člen ZPP).(2) Po tem lahko vsaka stranka vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke navedejo v drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

7. Iz navedenega izhaja, da mora biti iz prej navedenih vlog razvidno, katera dejstva so med pravdnima strankama sporna. Ne v drugih vlogah, ne na glavni obravnavi pa ni mogoče podajati novih trditev, kot tudi ne uveljavljati materialnopravnih ugovorov, na podlagi katerih bi lahko vzniknil spor med pravdnima strankama o obstoju odločilnih dejstev. Prav takšen ugovor predstavlja v tretji pripravljalni vlogi tožene stranke podan ugovor zastaranja. Za presojo njegove utemeljenosti bi sodišče moralo, poleg časa, ko je imela tožeča stranka pravico terjati izpolnitev, ugotavljati tudi zastaralni rok glede na naravo terjatve (njegov začetek in konec) ter čas uveljavitve zahtevka pred sodiščem. To so dejstva, ki jih pravdni stranki v vlogah iz 451. in 452. člena ZPP (niti pozneje) nista zatrjevali. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko prepozno podanega in pavšalnega ugovora zastaranja ni obravnavalo (smiselno očitana kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana). Iz enakih razlogov se do njega ni vsebinsko opredeljevalo niti višje sodišče (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Nadaljnja posebnost postopka v sporih majhne vrednosti je, da sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da dejansko stanje med strankama ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 454. člena ZPP). V takšnih primerih torej sodišče odloči brez izvedbe naroka, ne glede na to, ali ga katera od strank zahteva. V obravnavanem primeru je takšna situacija podana. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni konkretno ugovarjala ne obstoju terjatve ne njeni višini. Trdila je zgolj, da bi bilo zahtevek potrebno zavreči, ker je sodišče to enkrat že storilo in da terjatve ni dolžna plačati, ker ji tožeča stranka ni pravočasno izstavila računa. Sporna so bila torej zgolj procesna (pomen zavrženja tožbe) in materialnopravna vprašanja (razlaga 7. člena najemne pogodbe). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je odločbo izdalo brez izvedbe naroka. Pri tem višje sodišče še pojasnjuje, da je sklep o razpisu glavne obravnave sklep procesnega vodstva (nanaša se na vodstvo pravde). Na takšne sklepe sodišče ni vezano in jih lahko, če to nalagajo procesni razlogi, kadarkoli spremeni (3. odstavek 329. člena ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje narok najprej razpisalo, kasneje pa ga ni izvedlo, tako določb pravdnega postopka ni kršilo. Glede na navedeno očitana kršitev 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Navedbe, ki jih tožena stranka v zvezi s temeljem terjatve podaja v pritožbi (da tožeča stranka ni dokazala temelja in višine, da je toženka večkrat ugovarjala verodostojnosti dokaznih listin) so prepozne in jih zato višje sodišče pri odločanju ni upoštevalo (453. člen ZPP). Skladno z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP ni upoštevalo niti navedb, ki izpodbijajo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (predvsem v zvezi z napačno dokazno oceno listin v spisu).

10. Neutemeljeni so tudi očitki o zmotni uporabi materialnega prava glede razlage določbe 7. člena najemne pogodbe (priloga A5). Višje sodišče soglaša z razlago prvostopenjskega, da samo dejstvo, da tožeča stranka ni v pogodbeno določenem roku zahtevala plačila obratovalnih stroškov še ne pomeni, da je to pravico izgubila. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, izostanek izročitve računa v dogovorjenem roku ima določene posledice (ne tečejo zamudne obresti, začne teči zastaralni rok), med katere pa ne spada izguba pravice do plačila.

11. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako delno niso utemeljeni, delno pa ne dovoljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

13. Skladno s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) Za razlago, v kakšnih primerih je takšna kršitev podana, glej: J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 309-311

(2) V postopkih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopa zadeve v reševanje v pravdnem postopku, pa vsaka v svoji prvi pripravljalni vlogi.