Jedro

Z izpodbijano odločbo tožene stranke je bilo tožnikovi pritožbi delno ugodeno, izpodbijani sklep prve stopnje je bil v celoti odpravljen, zadeva pa je bila dejansko vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. Ob takem stanju zadeve po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni več izkazoval pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 20.10.2004. S slednjo je bilo delno ugodeno njegovi pritožbi zoper sklep z dne 23.8.2004, s katerim ni bil izbran za zasedbo delovnega mesta višjega svetovalca v nazivu višji svetovalec III, II in I, v Direktoratu ..., ter ta sklep odpravljen in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da se je glede na dejstvo, da je bila zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje, postopek vrnil na začetek v fazo prvostopnega odločanja. To pa pomeni, da je tožniku v ponovljenem postopku ponovno omogočeno varstvo pravic in pravnih koristi, najprej s pritožbo v upravnem postopku, nato pa še v upravnem sporu. V zvezi s tem sodišče prve stopnje še navaja, da sta prvostopni upravni organ in tudi tožena stranka, med tem, ko je tekel ta upravni spor, o zadevi že odločila in da je tožnik že tudi vložil novo tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod U 27/2006. Skladno s temi ugotovitvami se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo posameznih tožbenih navedb. Glede na to da je tožbo zavrnilo, pa tudi ni bilo pogojev za odločanje o zahtevku tožeče stranke za odškodnino, kot to izhaja iz določbe petega odstavka 65. člena Zakona o javnih uslužbencih.

3. Tožnik je vložil revizijo, prej pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej povzema potek upravnega postopka na obeh stopnjah. V zvezi z izpodbijano sodbo pa navaja, da je bilo v sodbi nepravilno ugotovljeno, da je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje ter da se je postopek vrnil na začetek in v fazo prvostopnega odločanja. Tožena stranka je namreč prvostopnemu organu naložila le to, da mora izdati nov sklep o neizbiri. Prvostopni organ pa o zadevi ni ponovno odločal v vsebinskem smislu, ampak je le dopolnil sklep v skladu s četrtim odstavkom 27. člena Uredbe. Tožnik torej ni imel nobenih realnih možnosti, da bi bile odpravljene nezakonitosti in bi mu bilo omogočeno varstvo pravic. Sodišče se ni spustilo v presojo tožbenih navedb, da v tej zadevi poteka nov upravni spor. To pa ni niti pomembno, saj odločitev v obravnavani zadevi še ni pravnomočna. Dejstvo, da je zoper novo odločitev tožene stranke vložil novo tožbo, ni pomembno za odločitev v tem upravnem sporu, saj gre za nov upravni spor, sodišče pa bi moralo presoditi tožbene navedbe v tem upravnem sporu. Ugovarja še, da sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav jo je zahteval, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče pa izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče na podlagi predloženih listin ugotovilo, da je bilo z izpodbijano odločbo tožene stranke tožnikovi pritožbi delno ugodeno, izpodbijani sklep prve stopnje pa je bil v celoti odpravljen, zadeva pa je bila dejansko vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tem dejstvom tožnik niti ne ugovarja. Glede na to je tožniku v ponovljenem postopku ponovno omogočeno varstvo njegovih pravic in pravnih koristi, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, in sicer najprej s pritožbo, nato pa še v upravnem sporu s tožbo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje in je razvidno iz predloženih spisov, je tožnik te možnosti izkoristil ter je zoper v ponovljenem postopku izdano prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo in nato tudi novo tožbo v upravnem sporu (U 27/2006).

9. Ob takem stanju zadeve po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni več izkazoval pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes ima po prvem odstavku 4. člena ZUS tisti, ki uveljavlja oziroma izkaže, da je z izpodbijanim aktom prizadet v kakšnih svojih pravicah ali pravnih koristih in je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varstvo njegovih pravic ali pravnih interesov. Pravni interes, ki je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, je torej možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Navedeno pomeni, da mora izkazovati pravovarstveno potrebo, to je potrebo, da sodišče odloči, saj bi lahko z ugoditvijo tožbi dosegla kakšne pravice ali pravne koristi. Glede na navedeno bi sicer sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, saj tožeča stranka ni izkazovala pravnega interesa za odločitev o njeni tožbi. Vendar pa to, da sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ampak jo je zavrnilo, ne predstavlja take kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se glede na ugotovljeno ni spuščalo v presojo posameznih tožbenih navedb.

10. Tožnik je sicer revizijo (prej pritožbo) naknadno še dopolnil ter ugovarjal kršitve ustavnih pravic. Ker pa je bila dopolnitev vložena po izteku pritožbenega roka, se sodišče do teh ugovorov ni opredeljevalo.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).