Jedro

Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Le v primeru, da sodišče po izvedbi dokazov strank ne bi moglo ugotoviti pravnopomembnih dejstev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015). Zmotno je stališče tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo (ex offo) dokaza z zaslišanjem priče, glede katerega je tožeča stranka pred tem dokazni predlog umaknila, tožena stranka pa sama takega dokaznega predloga ni predlagala. V takem primeru sodišče ni dolžno sanirati posledic pravdne pasivnosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, tako da se sodba delno spremeni tako, da se izpodbijana III. točka izreka glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto poslovodja II v OE A. in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 29. 1. 2015 dalje do vnovičnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za to obdobje obračunati vsakomesečno bruto plačo v znesku 1.006,91 EUR, ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu dalje do plačila.

V presežku (glede izplačila neto zneska nadomestila plače za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 630,00 EUR ter vpisa manjkajoče delovne dobe za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico) pa se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostanku se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2014 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu poslovodja II tudi po izteku 30-dnevnega odpovednega roka, to je po 28. 1. 2015, ter da ji delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2014 ni prenehalo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto poslovodja v OE A. in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela priznati vse pravice iz dela ter ji mesečno obračunati vsakomesečno bruto plačo v znesku 1.006,91 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v višini 630,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu dalje do plačila ter ji vpisati manjkajočo delovno dobo za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 342,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno sklenitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke v celoti, podrejeno pa vrnitev v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi kršitve postopka. Kot napačnega graja zaključek, da se pisna opozorila, ki jih je tožena stranka izrekla tožnici, nanašajo na kršitve, ki jih je tožnica storila po kršitvi, zaradi katere ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Navaja, da je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zato, ker je 28. 1. 2014 vnesla v poslovno listino (prevzemni list št. ...) napačne podatke, s čimer je znižala inventurno razliko v prodajalni, za katero je bila kot poslovodja odgovorna, ter zato, ker je 17. 10. 2014 nepooblaščeno in v nasprotju z organizacijskimi navodili brisala delno inventuro. Pove, da sta bili razlog za odpoved dve kršitvi, ki sta med seboj vsebinsko neločljivo povezani, saj je bila prva kršitev razlog za storitev druge. Navaja, da je bila tožnica pred storitvijo kršitve 17. 10. 2014 kar dvakrat pisno opozorjena na pravilnost izpolnjevanja vseh pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnica 17. 10. 2014 izbrisala delno inventuro iz arhiva inventur. Po prepričanju tožene stranke je izpoved tožnice, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, nelogična in neprepričljiva. Opozarja na izpoved tožnice, da je 17. 10. 2014 delala na računalniku, in kot nenavadno označi izpoved, da se je želela pripraviti na inventuro. Dalje se sklicuje na izpoved priče B.B., ki je potrdila, da je tožnica sama povedala, da je 17. 10. 2014 zbrisala delno inventuro, da je lahko vnesla novo, in sicer v sodelovanju z C.C.. Navaja, da se takšna izpoved ujema z izrecno izpovedjo tožnice, da je res komunicirala s predstavniki D. in jim naročila, da je oktobrsko inventuro na vsak način treba zaključiti. Na tej podlagi je po mnenju tožene stranke mogoče zaključiti, da je tožnica 17. 10. 2014 zbrisala iz arhiva inventur delno januarsko inventuro. Meni, da bi moralo sodišče, kolikor je bilo kljub izpovedi B.B. v dvomih, ali je tožnica dejansko izbrisala iz arhiva inventur delno januarsko inventuro, v okviru materialnega procesnega vodstva in preiskovalnega načela iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih dopolniti dokazni postopek in npr. zaslišati pričo C.C., ki bi nedvomno lahko ovrgel ali potrdil navedbe tožnice. Pove, da je tožnica sicer predlagala njegovo zaslišanje, a je na prvem naroku za glavno obravnavo ta dokaz umaknila. Meni, da je to storila zato, ker bi ji izpoved te priče škodila. Zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je dokazala, da je tožnica vnašala napačne podatke v prevzemni list z namenom prikriti dejanski manko cigaret, kar v nadaljevanju pritožbe pojasnjuje s sklicevanjem na izpovedi prič B.B. in E.E.. Navaja, da listine A 9 v času opravljanja kontrole ni bilo oziroma je tožnica ni predložila navedenima pričama, temveč je bila po njenem mnenju izdelana kasneje. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin v zvezi s to kršitvijo. Glede te kršitve tožnici očita, da je ravnala mimo vseh vnaprej določenih internih postopkov ter da v času opravljanja izredne in namenske interne kontrole ni razpolagala z nikakršnimi popisnimi listi in vodstva o zatrjevanem napačnem popisu cigaret ni nikoli obvestila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v nasprotju niti niso v nasprotju z izrekom, tako da je bilo sodbo mogoče preizkusiti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2014 – ZDR-1) tožena stranka podala tožnici 22. 12. 2014. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z ugotovitvijo o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ta so predvsem naslednja: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2011 na delovnem mestu „poslovodja II“, - da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev, ki naj bi jih tožnica izvršila 28. 1. 2014 (vnos napačnih podatkov v poslovno listino) in 17. 10. 2014 (brisanje iz arhiva inventur), - da je tožena stranka tožnici izrekla pisna opozorila pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 dne 10. 3. 2014, dne 18. 7. 2014 in dne 5. 11. 2014, - da so bila vsa tri pisna opozorila tožnici izrečena po 28. 1. 2014, ko naj bi storila prvo očitano kršitev, zato je tožena stranka kršila predpisani postopek pred izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj tožnica pred to kršitvijo ni bila opozorjena na kršitev in možnost odpovedi, - da tožena stranka, ki je nosila dokazno breme obstoja zatrjevanih kršitev, ni uspela dokazati, da je tožnica brisala delno inventuro iz arhiva inventur.

8. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zatrjevano kršitev z dne 28. 1. 2014, čeprav za to ni bil podan pogoj izrečenega predhodnega pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Ta kršitev zaradi neizpolnitve navedenega zakonskega pogoja ne more biti podlaga za odpoved zaradi kršitve pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tega ne more spremeniti trditev tožene stranke, da sta obe kršitvi iz odpovedi med seboj povezani oziroma da je tožnica storila drugo očitano kršitev (brisanje iz arhiva inventur) zato, da bi prikrila storitev prve kršitve (vnos napačnih podatkov v prevzemni list z namenom prikrivanja manka cigaret). Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev z dne 28. 1. 2014 pravno nepomembne, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano, da je tožnica inventuro brisala. Tožena stranka je na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1 morala dokazati obstoj kršitve pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2014. Tožnica je v zvezi s tem izpovedala, da inventure ni brisala z računalnika ona, saj tega zaradi ozkega pooblastila, omejenega zgolj za vnos podatkov, niti ni mogla. Priče F.F., B.B. in E.E. pa so skladno izpovedali, da o brisanju delne inventure ne vedo nič in da bi o tem lahko izpovedali računalniški strokovnjaki iz podjetja D.. Sodišče prve stopnje je sprejelo prepričljivo dokazno oceno celotnega pričevanja B.B., ki je v nadaljevanju zaslišanja izpovedala, da ji je tožnica povedala, da je ob sodelovanju C.C. brisala januarsko delno inventuro. Zavzelo je prepričljivo in ustrezno argumentirano stališče, da taka izpoved priče ne dokazuje, da je bila tožnica tista, ki je inventuro izbrisala in s tem kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi dejstvo, da je tožnica na dan očitane kršitve delala na računalniku, ne potrjuje trditve tožene stranke, da je tožnica izbrisala inventuro zaradi zakrivanja kršitve z dne 28. 1. 2014. 10. Tožena stranka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje tudi v zvezi z izpovedjo tožnice. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved stranke ali priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na tožničino izpoved. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1). Ta dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh predlaganih dokazov izvede dokaze po uradni dolžnosti. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Le v primeru, da sodišče po izvedbi dokazov strank ne bi moglo ugotoviti pravnopomembnih dejstev, sodišče lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo pravil pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem C.C.. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva dejstvo, da je tožnica sprva predlagala njegovo zaslišanje, potem pa je ta dokazni predlog umaknila. Tožena stranka bi lahko po tem sama predlagala zaslišanje navedene priče, pa tega ni storila, sodišču prve stopnje pa ni mogoče očitati kršitve pravil pravdnega postopka s tem, da ni izvedlo dokazov po uradni dolžnosti in s tem ni preprečilo posledic njene pravdne pasivnosti.

12. Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnici prisodilo neto zneske nadomestil plače za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v določenem znesku. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. – ZPIZ-2) v 144. členu določa tudi, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pa se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 in nasl. –ZZVZZ), Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl. – ZUTD) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 in nasl. – ZSDP), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, torej Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. – ZDoh-2), ZPIZ-2 in druge zakone, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 in nasl. – ZPSV), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan ali kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oziroma dohodnina in prispevki pri dohodkih, od katerih se prispevki plačujejo, tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki in prispevki, dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od ustreznih neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v nominalnem denarnem znesku (tako npr. Višje delovno in socialno sodišče v odločbah opr. št. Pdp 717/2013 z dne 13. 12. 2013 in opr. št. 1455/2014 z dne 9. 9. 2015).

13. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugodilo tudi zahtevku tožnice glede vpisa manjkajoče delovne dobe za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico, saj skladno z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007 – ZDR-A) in ZDR-1 od 1. 1. 2009 dalje ni več obveznosti vpisovanja podatkov v delovno knjižico.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za izplačilo nadomestil plače v neto zneskih v določeni višini 630,00 EUR ter zahtevek za vpis manjkajoče delovne dobe za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico (peta alineja 358. člena ZPP). V preostanku pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.