Jedro

ZDKG je prisilni predpis, ki ga mora sodišče uporabiti v primeru, kadar je predmet dedovanja zaščitena kmetija. Vprašanje izločitvenega zahtevka potomca iz zapuščine ureja 20. čl. ZDKG. Upravičencu gre polna vrednost izločenega dela (deleža), toda ne v naravi, temveč v denarju.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da nepremičnine parc. št. 2399-stavbišče z gospodarskim poslopjem, vpisana v vl. št. 63 k.o. H. do nerazdelnega deleža 2/3 in parc. št. 2398 - stavbišče s stanovanjsko stavbo, stavbišče z gospodarskim poslopjem, stavbišče z garažo, dvorišče, vpisana v vl. št. 63 iste k.o. do nerazdelnega deleža 1/10, ne spadajo v zapuščino po pok. V. M., kar sta toženki dolžni priznati in tožniku izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime na navedenih nepremičninah do nerazdelnih deležev 2/3 (parc. št. 2399) in 1/10 (parc. št. 2398), sicer bo tako listino nadomestila ta sodba, vse v roku 15-ih dni, ter da sta toženki dolžni solidarno plačati tožniku pravdne stroške po odmeri sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da povrne toženim strankam pravdne stroške v znesku 637.315,00 SIT, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da iz 32. čl. Zakona o dedovanju izhaja, da zapustnikovi potomci (tožnik), ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. 20. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev pa govori le o temu, da se vrednost dela, ki se izloči iz zapuščine, ne dodeli v naravi. 20. čl. tega zakona ne govori o ugotavljanju obsega tistega dela zapustnikovega premoženja, ki se izloči, ampak le, da se ta ugotovljeni del ne dodeli v naravi, razen, če gre za stvari, ki niso pomembne za zaščiteno kmetijo. Tožnik je upravičeno zahteval (18. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih), da se mu delež premoženja dodeli v naravi. Zakon o kmetijskih zemljiščih v 18. čl. določa, da se zaščitena kmetija lahko v posebnih primerih deli. V poštev pride 3. in 4. alineja citiranega člena, saj je tožnik zahteval solastni del na stavbnih parcelah (zemljiščih). Iz 4. alineje 18. čl. tega zakona izhaja, da se iz zaščitene kmetije smejo odtujiti zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko. Iz 21. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev pa izhaja, da oporočitelj lahko zapusti zaščiteno kmetijo več dedičem, ob pogojih, ki pa jih tožnik izpolnjuje, saj je njegov sin. Sodišču prve stopnje nadalje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Res je, da se kmetija ni kvantitativno povečala, vendar pa je z izgradnjo novega hleva pridobila novo kvaliteto, saj se je dopolnila dejavnost kmetije z intenzivno rejo živine za pridelavo mleka. Da je bila gradnja novega hleva za družino velik logističen in finančni projekt, so izpovedale tudi priče in pravdne stranke. Priča T. D. je izpovedal, da se je hlev zidal v dveh fazah in je gradnja trajala približno tri mesece, priča U. R. pa, da je trajala več kot mesec dni, da je šlo za veliko poslopje, kjer je bilo veliko dela, da je za gradnjo objekta bil izdelan načrt in da je z investitorjem moral podpisati ustrezno pogodbo. Tožnik sam in drugotoženka sta izpovedala, da je gradnja hleva trajala mesec in pol. Vsi vaščani povedo, da je bil za gradnjo hleva najet kredit. To pa je v nasprotju z navedbami sodišča, češ da je bil hlev le nekoliko adaptiran. Hlev je bil zgrajen v smislu tedanjih standardov za potrebe intenzivne reje živine za pridelavo mleka ter reje prašičev, saj tudi iz pričevanja drugotoženke izhaja, da se je hlev gradil na podlagi navodil tedanje kmetijske zadruge. Drugi kvalitativni moment je za kmetijo pomenil nakup novega tovornjaka, s katerim je tožnik vozil pridelke v Dalmacijo, na Reko z okolico in Istro. Tovornjak je kupil oče na kredit, vendar na pobudo tožnika. Verjetno se za nakup novega kamiona ne bi odločili, če se tudi pridelava poljščin na kmetiji v tem času ne bi povečala. Ni moč zanikati, da je bil tovornjak kupljen predvsem zaradi večje pridelave in prodaje poljščin na naštetih trgih, kar je v posledici pomenilo tudi neprimerno večji zaslužek. Oče tožnika ni imel vozniškega izpita, zato je vožnje opravljal izključno tožnik sam, razen v redkih primerih, ko ga ni bilo doma. Za vsakega najetega šoferja pa je bilo potrebno posebej plačati, medtem ko je tožnik za to delo prejel le hrano, obleko ter žepnino ob koncu tedna, ko še ni bil zaposlen. Posledično je taka pridelava mleka, povečana reja in prodaja živine, povečanje obsega pridelave poljščin ter prodaje pridelkov na navedenih trgih rezultirala v obilnejšem prihodku kmetije. Tako ustvarjeni prihodki pa so omogočali plačevanje najetih kreditov ter nabavo, obnovo oz. povečanje strojnega parka. Vse to kaže, da je predvsem po zaslugi tožnika (njegovih predlogov, sugestij, fizičnega dela na kmetiji, voženj in prodaje pridelkov) kmetija iz ekstenzivne pridelave poljščin prešla v novo kvalitativnejšo fazo z intenzivno pridelavo mleka, rejo in prodajo živine, usmeritvijo v pridelavo krompirja, zelja in repe, z jasno ekonomsko strategijo, da se pridelujejo predvsem tisti pridelki, kateri prinašajo večji zaslužek in da se ti prodajajo tam, kjer je ta zaslužek največji. Zato ni moč uiti zaključku, da je tožnik z delom, zaslužkom in drugače prispeval k povečanju, najmanj pa k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, saj brez njegove udeležbe in angažiranja kmetije, funkcionalno gledano, danes ne bi bilo oz. bi ostala na razvojni ravni 60-ih let prejšnjega stoletja. Njegov delež pa rezultira v postavljenem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi predmet dedovanja po pok. M. V. zaščitena kmetija (odločba Upravne enote I. B. z dne 16.11.2000). Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno kot materialnopravno podlago za odločitev v sporu uporabilo določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Ur. l. RS, št. 70/95 s spremembami). ZDKG je prisilni predpis, ki ga mora sodišče uporabiti v primeru, kadar je predmet dedovanja zaščitena kmetija. Kot izhaja iz 1. čl. ZDKG ureja ta zakon prav posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: zaščitenih kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijskogozdarskih gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo ter ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Zato se pritožba neutemeljeno (pa tudi sicer prepozno, v nasprotju z določbo 337. čl. ZPP) sklicuje na določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 55/2003), ki ureja rabo kmetijskih zemljišč, njihovo varstvo, promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (1. čl. ZKZ). 18. čl. ZKZ določa v 3. in 4. alineji, na kateri se sklicuje pritožba, da se zaščitena kmetija iz 2. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev v prometu ne sme deliti, razen če se odtujijo stavbna zemljišča oz. če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko. 1.odst. 21. čl. ZDKG določa, da oporočitelj lahko z oporoko razpolaga s kmetijskimi zemljišči in gozdovi ter drugim nepremičnim in premičnim premoženjem, ki niso v sestavi zaščitene kmetije, po splošnih predpisih o dedovanju. Sicer pa v 2.odst. določa, da lahko oporočitelj izjemoma zapusti zaščiteno kmetijo več dedičem, če jo zapusti zakoncema ali enemu staršu in otroku ali posvojencu oz. njegovemu potomcu, vendar pa določa, da se v tem primeru zaščitena kmetija ne sme deliti po fizičnih delih. Če oporočitelj razpolaga z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbami 1. in 2. odst. 21. čl. ZDKG, pride do dedovanja na podlagi zakona (3. odst. 21. čl. ZDKG). Če pa zapusti oporočitelj zaščiteno kmetijo skupaj neki osebi in njenemu potomcu (ali njenemu posvojencu oz. njegovemu potomcu), bo kmetija v takem primeru skupno premoženje teh dveh oseb, stvari, ki sestavljajo kmetijo, bodo v njuni skupni lastnini. Vprašanje izločitvenega zahtevka potomca iz zapuščine ureja 20. čl. ZDKG. Po tej določbi se vrednost dela, ki se izloči iz zapuščine na zahtevo zapustnikovih potomcev, ki so živeli skupaj z zapustnikom ter mu s svojim trudom, zaslužkom ali kako drugače pomagali k pridobivanju, ne dodeli v naravi, temveč jo izplača dedič, ki je dedoval kmetijo; rok za izplačilo te vrednosti, ki ne sme biti daljši od dveh let, določi sodišče. Citirana določba torej ne pove, kako se določi del zapuščine, ki se izloči in katerega vrednost mora dedič izplačati. Odgovor na to vprašanje daje 1. odst. 32. čl. ZD: izloči se del, ki ustreza prispevku potomca k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Določba 20. čl. citiranega zakona tudi ne ureja vprašanja, ki je urejeno v 2. odst. 32. čl. ZD, da izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov nujni delež. Tako le usklajena uporaba določb 20. čl. ZDKG in 32. čl. ZD daje pravilen odgovor na vprašanje, kako potomec uveljavi izločitveni zahtevek, če je v zapuščini zaščitena kmetija (načelno pravno mnenje, občna seja VS 24.6.1991, poročilo VSS 1/91 str. 10). Zato je le v tem oziru upoštevno pritožbeno sklicevanje na 32. čl. ZD. V teoriji in sodni praksi ni sporno, da lahko zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom ter mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, zahtevajo, da se iz zapuščine izloči vrednost njihovega prispevka. Upravičencu gre polna vrednost izločenega dela (deleža), toda ne v naravi, temveč v denarju; izplača ga dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, in sicer v roku, ki ga določi sodišče. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek na "izločitev v naravi", zavrnilo. Da ne gre za stvari, ki niso pomembne za zaščiteno kmetijo, pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo in kar je v skladu s 3. čl. ZDKG. Zaščitena kmetija namreč obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in je namenjeno za kmetijsko oz. gozdarsko proizvodnjo in z njima povezane dejavnosti: kmetijska zemljišča, gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja s funkcionalnimi zemljišči, kmetijski inventar, predmeti za opravljanje s kmetijstvom povezane dejavnosti, služnosti in podobne pravice, pravice in dolžnosti iz članstva v kmetijski zadrugi, pravice na zemljiščih agrarnih skupnosti, terjatve in dolgovi v zvezi s kmetijo, članstvi in dejavnostmi. Kot izhaja že iz samega tožbenega zahtevka, se izločitveni zahtevek nanaša na gospodarske in stanovanjske objekte. Glede na to, da tožnik obligacijskega zahtevka ni postavil, zato pritožbenemu sodišču, kljub na prvi stopnji izvedenemu dokaznemu postopku v tej smeri, na pritožbene očitke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ni bilo treba odgovarjati ( 360.čl. ZPP ). Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP), ko tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).