Jedro

Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodišča prve stopnje. Od pritožnikov se zato pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice temu standardu ne zadosti. V večjem delu namreč predstavlja skoraj dobesedni prepis tožbenih navedb, vključno z nedoslednostmi in nejasnostmi, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje.

Zgolj nepravilna presoja normodajalca glede (ne)ustavnosti sprejetega predpisa in njegova razveljavitev še ne predstavljata tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost države zaradi normativne protipravnosti lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnica je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 535,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 31.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2022 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 856,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje tudi kršitev več ustavnih jamstev in pravic (načela zakonitosti, pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Ker pritožba z izjemo sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022 v pretežnem delu predstavlja skoraj dobesedni prepis tožbe, pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ne povzema. Njihova bistvena vsebina bo razvidna iz nadaljevanja sodbe, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne očitke.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodišča prve stopnje. Od pritožnikov se zato pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice temu standardu ne zadosti. V večjem delu namreč predstavlja skoraj dobesedni prepis tožbenih navedb, vključno z nedoslednostmi in nejasnostmi, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje. Takšen način oblikovanja pritožbe vpliva na obseg in vsebino odgovora nanjo. Nejasne in nerazumljive navedbe, ki nimajo logične povezave z razlogi izpodbijane odločbe in se očitno ne nanašajo na razmerje med pravdnima strankama,1 ne samo, da ne zahtevajo, temveč tudi ne omogočajo vsebinskega odgovora.

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter ustavne in konvencijske pravice tožnice. Sodišče prve stopnje je posamezne dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da so nepotrebni, ker se nanašajo na dejstva, ki bodisi niso sporna bodisi niso relevantna. Takšen razlog predstavlja ustavno dopustno podlago za zavrnitev dokazov. Tožnica se s pojasnili sodišča prve stopnje ne sooči, zato ne izkaže, da bi ji bila z zavrnitvijo dokazov onemogočena sodelovanje v postopku in dokazovanje pravno pomembnih dejstev.

7.Tožnica vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko, ki naj bi jo utrpela, ker je med razglašeno epidemijo Covid-19 zaradi odklonitve podpisa izjave o izpolnjevanju pogoja PCT (prebolevnost, cepljenost ali testiranje) Zavod za zaposlovanje zavrnil njeno vključitev v program aktivne politike zaposlovanja in se zato ni mogla zaposliti v Osnovni šoli A. (v nadaljevanju OŠ A.).

8.Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, da predhodna pogodba o zaposlitvi tožnice na OŠ A. ni bila odpovedana, temveč je prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Te ugotovitve tožnica v pritožbi povsem spregleda, zato dvoma vanje ne vzbudi. Drži pa, da tožnica zaradi nestrinjanja s pogojem PCT ni mogla skleniti nove pogodbe o zaposlitvi.

9.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, zakaj je kot toženo stranko obravnavalo le Republiko Slovenijo, čeprav je tožnica v svojih navedbah očitke usmerjala tudi zoper zavod za zaposlovanje in OŠ A. Tožnica tem ugotovitvam v pritožbi ne nasprotuje in ne navaja, da bi moralo sodišče šteti, da je bila tožba vložena tudi zoper katerega od navedenih subjektov. Pritožbeno sodišče temu dodaja, da je bilo iz procesnega ravnanja sodišča prve stopnje ter iz njegovih pisanj, v katerih je bila kot tožena stranka ves čas navedena izključno Republika Slovenija, nedvoumno razvidno, da sodišče kot toženo stranko obravnava le njo. Če takšno procesno izhodišče ni bilo skladno z voljo tožnice, bi morala to sodišču jasno in pravočasno sporočiti.

10.Navedene ugotovitve imajo dve posledici, pomembni za odločanje o pritožbi. Prvič, pritožbeno sodišče ne more upoštevati (sicer nepojasnjene in neobrazložene) označbe in navajanja zavoda za zaposlovanje kot drugega toženca. Gre za razširitev tožbe, ki je prepozna, saj lahko tožnik tožbo razširi na novega toženca le do konca glavne obravnave (drugi odstavek 191. člena ZPP). Drugič, pritožbene navedbe, s katerimi tožnica utemeljuje protipravno ravnanje zavoda za zaposlovanje in OŠ A., so pravno nepomembne. Gre za samostojni pravni osebi (javna zavoda), ne pa za organa Republike Slovenije, zato tožena stranka za njuna ravnanja in ravnanja njunih uslužbencev ne odgovarja.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago spora. To predstavlja 26. člen Ustave, ki ureja odškodninsko odgovornost države za ravnanje državnih organov. Pravilno je tudi pojasnilo, da se za odškodninsko odgovornost države na podlagi te določbe zahteva kvalificirana protipravnost. Ta standard napolnjujejo ravnanja oblasti, ki so zavestno, namerno in očitno napačna, arbitrarna in samovoljna ter jasno odstopajo od običajne metode dela in službene dolžnosti.

12.Sodišče prve stopnje je iz tožničinih navedb izluščilo dva očitka toženi stranki: 1) opustitev varstva tožničinih pravic glede zaposlitve in dela ter 2) sprejem pogoja PCT.

13.Glede prvega očitka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni pojasnila, katera konkretna ravnanja bi morala toženka opustiti ali jih opraviti, da bi preprečila ravnanje zavoda za zaposlovanje in OŠ A., še manj pa je opredelila, kakšne pristojnosti naj bi toženka glede tega imela. Tožnica tudi s pritožbenimi navedbami sodišču ne omogoči, da bi razbralo, katero protipravno ravnanje v zvezi z varstvom svojih pravic iz delovnega razmerja očita toženi stranki.

14.Glede očitka v zvezi s predpisom pogoja PCT je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru, ko tožnica zakonodajalcu očita sprejem protiustavnega zakona, vladi pa sprejem protiustavnega podzakonskega predpisa, za vprašanje t. i. normativne (zakonodajne) protipravnosti. Pravilno je tudi povzelo stališča sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem. V skladu z njimi zgolj nepravilna presoja normodajalca glede (ne)ustavnosti sprejetega predpisa in njegova razveljavitev še ne predstavljata tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost države zaradi normativne protipravnosti lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.2

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica takšnih kršitev tožene stranke v zvezi z določitvijo pogoja PCT in drugih izpostavljenih ukrepov za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-COV-2 ni izkazala.

16.Ustavno sodišče je v odločbah U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 in U-I-155/20 z dne 7. 10. 2021 med drugim ugotovilo neskladnost dela 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) z Ustavo, ker zakonodajalec pri prenosu pooblastila za sprejemanje ukrepov ob pojavu nalezljivih bolezni ni določil zadostnih vsebinskih, prostorskih in časovnih omejitev ter ustreznih varovalk pred arbitrarno omejitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. S tem je Vladi prepustil preširoko polje proste presoje pri odločanju o ukrepih, kar nedopustno posega v pravico do svobode gibanja, pravico do zbiranja in združevanja ter svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela.

17.V odločbi U-I-793/21, U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 je Ustavno sodišče presojalo ustavno skladnost določitve pogoja PCT z vidika posega v več ustavnih pravic, in sicer telesno integriteto, svobodo gibanja, svobodno gospodarsko pobudo, pravice in dolžnosti staršev ter pravico do zdravstvenega varstva. Ugotovilo je, da ima uvedba pogoja testiranja, kot dela pogoja PCT, ustrezno zakonsko podlago v določbah ZNB. Nadalje je presodilo, da ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi ter je primeren, nujen in sorazmeren. V odločbi U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022 je Ustavno sodišče presojalo še ustavno skladnost načina ugotavljanja izpolnjevanja pogoja PCT z vidika varstva osebnih podatkov. Pojasnilo je, da je Vlada z načinom preverjanja PCT pogoja določila obdelavo osebnih podatkov, ne da bi v zakonskih določbah bilo določeno, kateri podatki se smejo zbirati in nadalje obdelovati ter za kakšen namen jih je dovoljeno obdelovati, kar je v neskladju z drugim odstavkom 38. člena Ustave.

18.Tožnica se sklicuje tudi na odločbo U-I-132/21 z dne 2. 6. 2022, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost ukrepov obvezne uporabe zaščitne maske oziroma druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obveznega razkuževanja rok v zaprtih javnih prostorih. Kot bistveno je ugotovilo, da Vlada za uvedbo teh ukrepov ni imela ustrezne zakonske podlage.

19.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da kljub ugotovljeni neustavnosti posameznih ukrepov in (pod)zakonskih predpisov ter njihovi razveljavitvi razlogi nobene od citiranih ustavnih odločb ne narekujejo sklepa, da so organi tožene stranke pri sprejemanju ZNB ali odlokov, s katerimi so bili za zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih predpisani ukrepi izpolnjevanja pogoja PCT, nošenja zaščitne maske in razkuževanja rok, ravnali kvalificirano protipravno.

20.Kot je večkrat pojasnilo Ustavno sodišče, ima država ob pojavu nalezljive bolezni3 dolžnost varovati življenje in zdravje ljudi. Kadar gre za zaščito otrok kot posebej ranljive skupine, je ta dolžnost še toliko večja. Ravnanje organov tožene stranke v času epidemije COVID-19 je treba presojati tudi ob upoštevanju nepričakovanosti in resnosti takratnih razmer, ki so v okoliščinah hude ogroženosti javnega zdravja kljub nepredvidljivosti zahtevale hitro in učinkovito odzivanje. Pomembno je tudi, da so bili ukrepi, ki jih tožnica izpostavlja kot sporne, relativno neinvazivni, hkrati pa namenjeni zagotavljanju čim bolj varnega uresničevanja drugih ustavnih pravic, v konkretnem primeru pravice otrok do izobraževanja. V takšnih okoliščinah sprejema za tožnico spornih ukrepov - četudi se je kasneje izkazalo, da niso imeli ustrezne zakonske podlage in so bili protiustavni - ni mogoče opredeliti kot nerazumne, arbitrarne, brez vsakršne strokovne ali pravne podlage. Niti po okoliščinah in načinu njihovega sprejemanja niti po njihovi vsebini in posledicah ne gre za najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Čim je tako, toženi stranki v zvezi z njihovim sprejemom in uveljavitvijo ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja kot enega od elementov odškodninske odgovornosti.4

21.Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora toženi stranki povrniti stroške vložitve odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožene stranke pritožbeno sodišče šteje: 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 17,5 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 535,50 EUR. Tožnica mora toženi stranki priznani znesek stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1Tožnica npr. v pritožbi večkrat omenja delodajalca in njegova nezakonita in neustavna ravnanja v razmerju do tožnice kot delavke ter se sklicuje na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in pristojnost delovnega in socialnega sodišča.

2Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 800/2006 z dne 24. 6. 2009 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 620/2017 z dne 27. 9. 2018, I Cpg 564/2017 z dne 27. 9. 2018 in II Cp 3975/2009 z dne 3. 3. 2010.

3Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se določbe ZNB uporabljajo tudi za nalezljivo bolezen COVID-19.

4Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1089/2025 z dne 3. 3. 2026 in I Cp 548/2023 z dne 6. 2. 2024 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 352/2023 z dne 18. 7. 2024 in I Cpg 487/2024 z dne 16. 4. 2024.