Jedro

Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo dosega njegovega cilja.

Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke bi bilo lahko z izrečenim ukrepom mogoče doseči zastavljena cilja: spremembo odnosa otrok do očeta in vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem primeru, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo z dne 5. 3. 2024 skupni hčerki udeležencev mld. A. A., roj. ... 2007, in B. A., roj. ... 2012, zaupalo v njuno skupno varstvo in vzgojo. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo predlagateljičin ugovor zoper izdano začasno odredbo.

2.Predlagateljica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi. Meni, da je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja nekritično sledilo izpovedbam nasprotnega udeleženca. Napačna je zato ugotovitev, da mati negativno vpliva na deklici glede izvrševanja stikov z očetom in da imajo njena ravnanja znake čustvene zlorabe deklic, kar je zanju slabo in ju ogroža. Opozarja, da so začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja izjemni ukrepi, ki jih sodišče lahko izda glede vprašanj, ki terjajo nujno ukrepanje, ko sodišče ugotovi, da bi brez njih otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru ne gre za tak primer. Navedba, da začasna odredba učinkuje zgolj "na papirju", izključuje obstoj materialnih pogojev za njeno izdajo. Kot razlog za izdajo začasne odredbe je sodišče navedlo njeno sporočilno vrednost v smislu, da je vsako sporočilo, ki da deklicama vedeti, da imata tudi očeta, da nista sami, nujno in dragoceno, ne pa konkretne potrebe, da se odvrnejo negativne posledice, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka končnega sklepa. Na podlagi razlogov izpodbijanega sklepa je popolnoma jasno, da materialni pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tako gre za zlorabo instituta začasne odredbe, ne pa za nujen ukrep zaradi varstva koristi deklic, ki je potreben še pred končno odločitvijo o predlogu nasprotnega udeleženca. Če bi sodišče želelo deklicama poslati sporočilo o uravnoteženih starševskih kapacitetah obeh staršev, bi jima lahko napisalo kakšno pismo ali pa z njima opravilo razgovor, ne pa, da se je poslužilo instituta začasne odredbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V prvem odstavku 54. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) je določeno, da imata (oba) starša pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V prvem odstavku 56. člena Ustave pa je določeno, da je otrokom pri tem zagotovljeno posebno varstvo. Gre za medsebojno prepletenost starševske skrbi in pravic otrok. Da bi bilo jamstvo vzajemne povezanosti staršev in otrok učinkovito, država sprejema ukrepe, ki omogočajo varstvo teh razmerij. Starši morajo pravice in dolžnosti iz omenjenega prvega odstavka 54. člena Ustave izvrševati v korist otroka. Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otroka, država izvede ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena Družinskega zakonika). Eden od ukrepov za varstvo koristi otrok je začasna odredba, ki jo izreka sodišče, če ugotovi, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok se šteje za ogroženega, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

5.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen navedeni zakonsko določeni pogoj za izdajo začasne odredbe. Mogoče je celo zaključiti, da je navedeni pogoj izpolnjen ves čas teka tega postopka, ki se je začel že pred osmimi leti. Razlog za njegov začetek je bil v permanentnem odklanjanju stikov obeh mladoletnih deklet z njunim očetom. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je odklonilno vedenje in odpor obeh deklet do očeta plod materinega odtujevanja, ki je doseglo takšno stopnjo, da je po mnenju dveh izvedenk klinično psihološke stroke, ki sta bili postavljeni v tem postopku, doseglo stopnjo čustvene zlorabe. Mati obeh deklet, ki je bila zaradi preprečevanja stikov deklet z očetom brez opravičljivega razloga tudi pravnomočno obsojena v kazenskem postopku, ne razume potrebe mladoletnih otrok po očetu, pa tudi ne tega, da ima odtujevanje otrok od očeta lahko negativne posledice, ki se že kažejo in se bodo še bolj kazale v nadaljnjem osebnostnem razvoju deklet. Kot sta ugotovili izvedenki, se pri dekletih, ki pretirano izpolnjujeta emocionalne potrebe svoje matere in posledično uravnavata svoje vedenje z namenom dosegati večje psihološko blagostanje matere, kažejo znaki patološke odtujenosti od očeta (brez vzroka na njegovi strani), ki predstavlja pomemben dejavnik tveganja za razvoj težav na področju samopodobe, težav v medsebojnih odnosih, pa tudi prilagoditvenih in čustvenih motenj v prihodnosti. Glede na navedeno ni nikakršnega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe oziroma, da sta dekleti ogroženi in da je škoda, ki jima že nastaja in se kaže v njunih stiskah in anksioznosti, verjeten pa je tudi nastanek bodoče škode, posledica ravnanj njune matere - predlagateljice. Pritožba zoper navedeni zaključek zato ni utemeljena.

6.Nadaljnje vprašanje, ki se izpostavlja pri pritožbeni presoji izpodbijanega sklepa, pa je, ali je sodišče prve stopnje za odvrnitev ugotovljenega ogrožujočega položaja za otroka izreklo ustrezen ukrep. Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo (realnostjo) dosega njegovega cilja. Ta je v obravnavanem postopku v vzpostavitvi takšnega razmerja med udeleženci, da se bo lahko izvajala pravica nasprotnega udeleženca in obeh otrok do stikov. V navedeni cilj je ta sodni postopek usmerjen že od vsega začetka. Sodišče in še prej Center za socialno delo sta sprejela številne ukrepe za dosego tega cilja. Izdanih je bilo več začasnih odredb s sredstvi posredne prisile, da bi se dosegli stiki, tudi ob podpori strokovnjakov psihološke stroke in več vrst svetovanj, s katerimi se je poskušalo vplivati na spremembo odnosa predlagateljice do stikov. Tehtala se je tudi možnost umika deklet v nevtralno okolje (krizni center, v rejniško družino, pri mld. A. A. v dijaški dom), ki ne bi bilo obremenjeno z zamerami staršev in iz katerega bi se poskušala doseči njuna ponovna reintegracija z očetom in pozitivna izkušnja z njim, vendar pa je bil tak ukrep ovrednoten kot preveč obremenjujoč za otroka in tvegan.

7.Edini ukrep, ki je imel tekom postopka (delni) pozitiven učinek, je bilo svetovanje udeležencem na Kliniki za psihiatrijo in psihoterapijo C., d. o. o., kjer je mld. A. A. (ne pa tudi mld. B. A.) storila korak proti spremembi odnosa z očetom in z njim vzpostavila, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, krhko vez, vendar pa je tudi ta terapevtski postopek sedaj zastal.

8.V takšnem posebnem položaju, ki torej kliče po ukrepanju in spremembi, in v katerem prvostopenjsko sodišče kljub številnim poskusom doslej ni uspelo doseči zastavljenega cilja, je sodna izvedenka klinične psihološke stroke predlagala, da sodišče poskusi še z izrečenim ukrepom, torej z zaupanjem obeh otrok v skupno vzgojo in varstvo obema staršema. Pri tem se je sklicevala na zadnje strokovne smernice klinične psihologije in lastne pozitivne izkušnje iz svojega izvedenskega dela. Pri tem je nakazala na navidezno kontroverznost takšnega ukrepa glede na to, da skupno starševstvo temelji na komunikaciji med staršema, hkrati pa poudarila, da takšna odločitev otrokom s sedanjo miselnostjo in v pogojih odtujevanja hude stopnje lahko da (v psihološkem smislu) pomembno vedenje, da je starš, za katerega v obravnavanem primeru otroka mislita, da ni ustrezen, v resnici ustrezen in da to lahko pripomore k temu, da bosta dekleti tekom odraščanja tudi sami začeli razmišljati o očetu, odnosu z njim in o tem, ali ga potrebujeta ali ne. Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, bi bilo torej lahko s tem ukrepom mogoče doseči zastavljeni cilj spremembe odnosa otrok do očeta in doseči vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem posebnem položaju, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati. Tega ne zmore niti predlagateljica, zato se ji neutemeljeno upira.

9.Glede na navedeno je predlagateljičina pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

10.Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1DZ, Uradni list RS, št. 15/2017.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54, 54/1, 56, 56/1 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 154, 154/1, 157, 157/2, 161 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 163, 163/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.