Jedro

Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu niso izpolnjeni pogoji, določeni v prehodnih določbah ZPIZ-2, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Za priznanje omenjene pravice namreč niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2 ter po prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Tožbenemu zahtevku tožnice, da se odpravi odločba toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024 v zvezi s številko zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023 se ugodi in se navedeni odločbi odpravita ter se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

Tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024 v zvezi s številko zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023, se zavrne."

II.V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024 v zvezi s številko zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024 v zvezi s številko zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023, zavrnilo.

2.Zoper izpodbijano sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica meni, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev določb postopka in da izpodbijanih odločb ni mogoče preizkusiti. Tudi materialni predpisi so bili napačno uporabljeni. Prav tako izdaja dveh odločb v konkretnem upravnem postopku predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijane odločbe v celoti odpravi ter zadevo vrne tožencu v ponovno upravno odločanje. V novem postopku pa mora toženec od pravnomočnosti odločbe o invalidnosti dalje, tožnici priznati pravice iz invalidskega zavarovanja; bodisi pravico do denarnega nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu bodisi pravico do denarnega nadomestila za invalidnost od 1. 3. 2019 dalje. Tožnica je v svojem zahtevku podala pravno razlago in obrazložila, zakaj ji nadomestilo plače na drugem ustreznem delu pripada. Niti toženec v predsodnem postopku niti sodišče se glede njenega zahtevka nista konkretno opredelila, zato predlaga odpravo odločb in vrnitev zadeve tožencu v ponovno upravno odločanje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je odločitev ustrezno obrazložilo, tako da je mogoč preizkus. Razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. V tem primeru tako ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevaje določbe ZDSS-1 pravilno presojalo obe izpodbijani dokončni odločbi toženca.3 Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na presojo odločb toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024 v zvezi s številko zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023. Toženec je odločil, da tožnica nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92).4

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica zahtevala priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po določilih ZPIZ/92. Toženec je o tem zahtevku že odločil z dokončno odločbo z dne 11. 11. 2022 ter njen zahtevek zavrnil. V sodnem postopku je bila navedena dokončna odločba odpravljena5 in zadeva vrnjena tožencu v ponovno upravno odločanje. Tožencu je bilo naloženo, da dopolni postopek in med drugim ugotovi, ali je tožnica upravičena do pravic iz invalidskega zavarovanja po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju. ZPIZ-2).6 Toženec je ponovno presojal, ali je tožnica upravičena do priznanja pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po določbah ZPIZ/92.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v izpisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo številka: ... z dne 6. 8. 2001 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ji je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z določenimi razbremenitvami in s polnim delovnim časom od 5. 7. 2001 dalje. Z odločbo z dne 11. 1. 2002 pa je bilo odločeno, da nima pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 1. 2001 dalje, saj je bila plača na drugem ustreznem delu višja od pokojninske osnove. Dne 22. 6. 2022 je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 3. 2019 dalje. Priložila je tudi pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da se je s 1. 3. 2019 v bolnišnici A. zaposlila na delovnem mestu srednja medicinska sestra s specialnimi znanji.

8.Tožnica je bila v III. kategorijo invalidnosti razvrščena upoštevaje določbe tedaj veljavnega ZPIZ/92, priznana pa ji je bila tudi pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. Ni pa ji bila priznana pravica do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v zadevi Psp 105/2023 z dne 23. 8. 2023, v času vložitve zahteve ZPIZ/92 ni več veljal, kar pomeni, da je bilo potrebno zadevo presojati po določbah ZPIZ-2. Za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu niso izpolnjeni pogoji, določeni v prehodnih določbah ZPIZ-2, da bi se tožnici še nadalje zagotavljale priznane pravice po prejšnjih predpisih. Tožnici namreč pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana, kar pomeni, da ni bila uživalka pravice do nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti po prejšnjih predpisih. Za priznanje omenjene pravice namreč niso izpolnjeni pogoji niti po določbi 389. člena ZPIZ-2, kakor tudi ne po določbi 396. člena ZPIZ-2 ter po prvem odstavku 390. člena ZPIZ-2, saj se je postopek začel po uveljavitvi ZPIZ-2. Omenjeno je ustrezno obrazložilo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec. Tudi iz sodne prakse7 v podobnem primeru izhaja, da ker tožeča stranka ob vložitvi zahteve ni bila uživalec nobene od pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljanih po prejšnjih predpisih, zato ob vložitvi zahteve za priznanje pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije ni bilo zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-2. Sodišče je zato v tem delu tožbeni zahtevek na odpravo prej omenjenih odločb toženca utemeljeno zavrnilo.

9.Sodišče je presojalo tudi dokončno odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo številka dosjeja: ..., številka zadeve: ... z dne 9. 11. 2023. Z navedeno odločbo je toženec zavrnil tožničin zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-2. Sodišče, pred njim pa tudi že toženec, sta se glede priznanja pravic po določbah ZPIZ-2 postavila na stališče, da tožnica po določbah ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2 ni uveljavljala novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zato tudi ni podlage za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po nobenem od citiranih zakonov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo glede omenjenega zmotno uporabljeno materialno pravo.

10.Za odločitev v tej zadevi je odločilno, da je bila tožnica v III. kategorijo invalidnosti razvrščena po določbah ZPIZ/92. Invalidnost je pri tožnici še vedno podana, saj sprejetje novega zakona ne pomeni, da invalidnosti ni več. Tožnici je bila ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti tudi priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, ni pa bila uživalka pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot je to poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi,8 ki se sicer nanaša na določbe ZPIZ-1, je določbo tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 mogoče uporabiti le v tesni povezavi s prvim odstavkom tega člena, in sicer takrat, ko se odloča o priznanju nove pravice v času uživanja stare. V teh primerih ob isti invalidnosti zavarovanec ne more uveljaviti nove pravice namesto stare, lahko pa pravico po ZPIZ-1 uveljavi, če pravice po prejšnjih predpisih ne uživa več. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi v primeru ureditve v ZPIZ-2, in sicer po prvem in tretjem odstavku 396. člena ZPIZ-2 ter 121. členu ZPIZ-2G.

11.Vrhovno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da pravici do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo po določbah ZPIZ/92, vsebinsko po ZPIZ-1 ustreza pravica do premestitve.9 Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi za pravico do premestitve po določbah ZPIZ-2.

12.Ker so bile tožnici po določbah ZPIZ/92 priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, ki pa jih ne uživa, v tem primeru na podlagi iste invalidnosti lahko pridobi pravice (če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za pridobitev same pravice) po določbah ZPIZ-2. Ključno je torej ugotoviti, ali je prišlo pri tožnici do premestitve ter nadalje, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Ker toženec omenjenega v predsodnem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljal, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnice in odločbo številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024 v zvezi s številko zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023 odpravilo ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Odločitev je sprejelo na podlagi 358. člena ZPP v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1.

13.V preostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo (v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča, ki je presojalo dokončno odločbo toženca številka: ..., številka dosjeja: ... z dne 4. 3. 2024 v zvezi s številko zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 9. 11. 2023, saj je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in zakonita. Zaradi jasnosti izreka je pritožbeno sodišče navedeno odločitev povzelo v izrek predmetne sodbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 2/2004.

3Ravnanje toženca, ki je v zvezi s tožničinim zahtevkom glede na različno materialno podlago izdal dve odločbi, za odločitev v tej zadevi ni bistveno.

4Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.

5Sodba opr. št. V Ps 1147/2022 z dne 5. 4. 2023 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 105/2023 z dne 23. 8. 2023.

6Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

7Glej sodba VSRS opr. št. VIII Ips 6/2015 z dne 24. 2. 2015.

8Glej VIII Ips 198/2012.

9Glej VIII Ips 249/2010 z dne 17. 10. 2011.

Zveza: