Jedro

Objekta na neobstoječo komunalno opremo ni mogoče priključiti, ker ta komunalna oprema še ni zgrajena, niti ni načrtovana (ni sprejetega programa opremljanja) in se zato zemljišča smatrajo za komunalno neopremljena.

ZGO-1 izrecno ureja situacijo, kot je tožničina, in v takem primeru vsaj načeloma omogoča izdajo gradbenega dovoljenja tudi, če je komunalna oskrba zagotovljena „na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike“ oziroma „izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike“, in to celo v primeru, če prostorski akt zahteva obvezno priključitev objekta na komunalno opremo, ki še ni zgrajena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnice za izdajo soglasja za priključitev na cesto za novogradnjo enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 336/15, k.o. ..., in še odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zaprosila za izdajo soglasja za priključitev na cesto za novogradnjo enostanovanjskega objekta. Organ je ugotovil, da se zemljišče predvidene gradnje nahaja na območju, ki se ureja z Odlokom o zazidalnem načrtu območja Nove Depale vasi (v nadaljevanju Odlok). Ta v 6. členu določa vrste komunalne opreme in pogoje za izvedbo komunalne opreme, ki jih je treba na tem območju zagotoviti, v 13. členu pa določa obveznosti investitorjev. V nadaljevanju se je organ skliceval še na 72. in 77. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Po ugotovitvi, da program opremljanja še ni bil sprejet, komunalna oprema ni zgrajena ter gradnja komunalne opreme za predvideno območje ni vključena v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto, se zemljišča smatrajo za komunalno neopremljena. Ker torej gradnja ni mogoča, je organ zahtevo tožnice na podlagi četrtega odstavka 50. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zavrnil. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je sprejem splošnih aktov v pristojnosti občinskega sveta in ne more biti predmet pritožbenega postopka. Z Odlokom o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Domžale pa je bil sprejet program opremljanja za obstoječo komunalno opremo, na tam opredeljenih območjih. Zato ta odlok ne velja za območja, kjer komunalna oprema še ni bila zgrajena, niti za območja, ki se urejajo s posebnimi prostorskimi akti, kamor spada ZN Nova Depala vas. Sklicevanje na enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt pa tudi ni utemeljeno.

4. Tožnica je zoper izdani odločbi vložila tožbo in predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbi odpravi oziroma razveljavi oziroma spremeni in odloči, da se tožnici v zvezi s priključitvijo na cesto/pot, nepremičnino s parc. št. 336/7, ki poteka vzdolž celotne nepremičnine tožnice s parc. št. 336/15, glede na Odlok izda projektne pogoje, ki bodo tožnici kot investitorki omogočili nadaljevanje upravnih postopkov za namensko uporabo nepremičnine s parc. št. 336/15, za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše/stavbe na tej nepremičnini in izda soglasje za priključitev na cesto/pot, za novogradnjo stanovanjske hiše/stavbe, podredno, da po ugoditvi tožbe in odpravi oziroma razveljavitvi obeh odločbi toženki naloži, da v zvezi s priključitvijo na navedeno cesto/pot izvede vse ustrezne postopke ter izda vse potrebne akte ter tožnici izda projektne pogoje, ki ji bodo kot investitorki omogočili nadaljevanje upravnih postopkov za namensko uporabo nepremičnine s parc. št. 336/15, za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma za gradnjo stanovanjske hiše/stavbe na tej nepremičnini in izda soglasje za priključitev na cesto/pot, za novogradnjo stanovanjske hiše/stavbe, vse najkasneje v roku 30 dni, podredno, da sodišče tožbi ugodi, obe odločbi odpravi oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vseh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. V tožbi je tožnica uvodoma citirala pravno podlago (Zakon o urejanju prostora - v nadaljevanju ZUreP-2, Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč - v nadaljevanju Uredba, ZPNačrt, Zakon o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), opozorila na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-43/13. Pojasnila je, da je lastnica nepremičnine s parc. št. 336/15, k.o. ..., ki leži na območju zazidalnega načrta Nova Depala vas. Za območje lokacije obravnavane nepremičnine je bil sprejet Odlok. V oktobru 2017 so lastniki parcel na območju urejanja DV - 09 Nova Depala vas (med njimi tožnica) na podlagi 13. člena Odloka pristopili k izgradnji komunalne infrastrukture z vložitvijo idejnega projekta in pridobivanjem soglasij za izdelavo projekta PGD. Tožnica je pridobila tam navedena soglasja oziroma projektne pogoje, razen v tem sporu obravnavane zavrnitve vloge in zavrnitve vloge tožnice s strani Javnega komunalnega podjetja Prodnik (zadeva I U 1365/2018). Sklicevanje toženke na komunalno neopremljenost območja je neutemeljeno, ker so investitorji (tudi tožnica) vložili vlogo za pridobitev projektnih pogojev za izdelavo projektne dokumentacije za izgradnjo komunalne opreme na podlagi prvega odstavka 78. člena ZPNačrt. Neutemeljen je tudi razlog ne-sprejema programa opremljanja glede na enajsti odstavek 79. člena ZPNačrt. Program opremljanja se lahko sprejme kot sestavni del odloka, s katerim se sprejme prostorski akt občine - v tem primeru je veljaven prostorski akt občine Odlok. V nadaljevanju je tožnica povzela potek dosedanjega postopka, izpostavila, da toženka s takim načinom obravnavanja očitno nasprotuje možnosti neposrednega vlaganja v komunalno infrastrukturo s strani investitorjev s pogodbo o opremljanju in bo ustrezno ureditev komunalne infrastrukture v določenem roku izvedla sama. Tožnica sicer razume, da mora imeti občina načrtovana sredstva za izgradnjo komunalne infrastrukture, vendar tej naložbi ni dodelila prioritete v 16 letih. Tožnico se zato postavlja v nemogočo situacijo in se ji onemogoča uživati njeno lastninsko pravico (33. člen Ustave), prav tako se ji onemogoča uveljavljanje oziroma uresničevanje njenih pravic (22. in 15. člen Ustave) in kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

6. Tožnica še meni, da bi morala toženka sprejeti ustrezen program opremljanja že po svoji osnovni dolžnosti in zakonu, ko ima za to pogoje, pri čemer Odlok ni nezavezujoč prostorski akt. Ni sicer dolžna izgraditi komunalne infrastrukture, ne more pa lastnikom preprečevati samoizgradnje. Lastniki (tudi tožnica) so tako v poziciji, ko zaradi neaktivnosti toženke (ki nezakonito ni sprejela programa opremljanja in ga očitno ne namerava sprejeti) ne morejo storiti ničesar. Tožnica je še opozorila na pomanjkljivo obrazložitev odločb in s tem na zagrešene bistvene kršitve določb postopka. Dodala je še, da je primarni tožbeni predlog podala zato, ker je mogoče na podlagi oprave glavne obravnave in na njej izvedenih predlaganih dokazov ugotoviti dejansko stanje, saj tožnici z vsakim dnem zaradi nezmožnosti gradnje oziroma uživanja njene nepremičnine nastaja škoda. Predlagala je tudi združitev tega postopka s postopkom I U 1365/2018. 7. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da podrejeni tožbeni zahtevek ni določen oziroma določljiv, izpostavila, da upoštevni predpisi (ZPNačrt) ne določajo, kdaj in kako mora toženka sprejeti predpise iz svoje originarne pristojnosti. Odreditev sprejema originarnega akta bi pomenila poseg v avtonomijo samoupravne lokalne skupnost po 140. členu Ustave. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev povrnitev stroškov postopka tožnici.

8. V pripravljalni vlogi je tožnica še dodala, da je toženka dolžna v zakonskem roku vzpostaviti pogoje za gradnjo na območjih, za katera je sama določila dovoljenje, način in obliko pozidave. Dodatno je posredovala še izsek iz občinskega časopisa Slamnik, iz katerega izhaja, da programa opremljanja za to območje toženka še ne namerava sprejeti.

9. Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo še opozorila na primarni zahtevek tožnice glede na 2. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Sodišče uvodoma navaja, da ni sledilo predlogu tožnice za združitev tega postopka s postopkom I U 1365/2018, ker sta bila v zadevah izdana različna upravna akta, zato pogoji po 42. členu ZUS-1 niso bili izpolnjeni.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se je organ pri odločanju v obravnavani zadevi skliceval na četrti odstavek 50. a člena v času odločanja še veljavnega ZGO-1, po katerem v primeru, če pristojni soglasodajalec ugotovi, da projektne rešitve niso izdelane v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti, zavrne izdajo soglasja z upravno odločbo.

13. Pojem soglasje za priključitev je opredeljen v prvem odstavku 2. člena ZGO-1 in sicer to pomeni pogoje upravljavca gospodarske javne infrastrukture, s katerimi se določi lokacija priključka in tehnični pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoče priključitev objekta na to infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje (točka 5.5.3). S tako opredelitvijo pojma soglasja za priključitev je povsem jasno določena tudi vsebina odločanja o njegovi izdaji.

14. Med strankama ni sporno, da gospodarska javna infrastruktura, na katero bi bilo mogoče priključiti nameravani objekt, še ni zgrajena, niti načrtovana. To namreč izhaja tako iz izpodbijane odločbe, kot iz tožbenih navedb.

15. Sodišče se zato strinja z organom, ki svojo odločitev opira na ugotovitev, da objekta na neobstoječo komunalno opremo ni mogoče priključiti, ker ta komunalna oprema še ni zgrajena, niti ni načrtovana (ni sprejetega programa opremljanja) in se zato zemljišča smatrajo za komunalno neopremljena. Toženka sicer šele v odgovoru na tožbo navaja pravilno zakonsko podlago za izdajo zavrnilne odločbe (tj. šesti odstavek 50. člena ZGO-1, po katerem soglasodajalec izda zavrnilno odločbo če ugotovi, da gradnja po predpisih iz njegove pristojnosti ni mogoča), vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Drugačna odločitev namreč glede na vsebino odločanja, ki je opredeljena s prej navedeno točko 5.5.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, že očitno in na prvi pogled niti ni mogoča. 16. Vendar pa tožnica smiselno navaja še, da je vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo edini način, na katerega si lahko zagotovi sodno varstvo zoper ravnanje toženke, ki zemljišča nameravane gradnje kljub temu, da je že več let opredeljeno kot zazidljivo, še vedno ni komunalno opremila v skladu s prostorskim aktom, niti ni tega omogočila tožnici skupaj z ostalimi investitorji. Brez zagotovljene komunalne oskrbe oziroma soglasja za priključitev ne more dobiti gradbenega dovoljenja, zato ji toženka z izpodbijano odločbo krši tam opredeljene ustavne pravice, predvsem pravico do uživanja zasebne lastnine.

17. To stališče je po presoji sodišča napačno. Soglasje za priključitev namreč po 54. členu ZGO-1 ni spadalo med obvezne sestavine zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, tako da bi tožnica lahko zahtevo vložila tudi brez njega. Skladnost s prostorskim aktom in zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta sicer pomenita materialna pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja (1. in 7. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), vendar niti to še ne pomeni, da bi izpodbijana odločba avtomatično in v vsakem primeru pripeljala do zavrnitve izdaje gradbenega dovoljenja.

18. ZGO-1 namreč v drugi polovici tretjega odstavka in v četrtem odstavku 66. člena izrecno ureja prav situacijo, kot je tožničina, in v takem primeru vsaj načeloma omogoča izdajo gradbenega dovoljenja tudi, če je komunalna oskrba zagotovljena „na način, ki omogoča samooskrbo objekta in sledi napredku tehnike“ oziroma „izkazuje zadnje stanje gradbene tehnike“, in to celo v primeru, če prostorski akt zahteva obvezno priključitev objekta na komunalno opremo, ki še ni zgrajena. Vsebina izpodbijane odločbe sicer sodišču ne daje prav nobene podlage za presojo, ali bo tožnica na tej podlagi tudi dejansko lahko izposlovala gradbeno dovoljenje, vendar pa navedene določbe ZGO-1 vsekakor zadostujejo za ugotovitev, da ta odločba ne sama po sebi, ne v povezavi s toženkino pasivnostjo pri izvrševanju njenih zakonskih pristojnosti na področju komunalnega opremljanja zemljišč, še ne posega v tožničine ustavne pravice v zvezi z uživanjem zemljišča gradnje v skladu z njegovo namembnostjo.

19. Sodišče tako glede na povedano ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s 63. členom ZUS-1 tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in ne po opravljeni glavni obravnavi, ker dejstva, ki so podlaga za odločitev, v zadevi niso bila sporna, temveč je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

21. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice in toženke temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.