Jedro

Ker iz doslej zbranih dokazov ne izhaja, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno ali iz očitno neutemeljenega razloga, prav tako pa ni verjetno izkazano, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi očitnih kršitev materialnopravnih predpisov v zvezi s podajo odpovedi s strani delodajalca, je pravilen zaključek, da terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, ni verjetno izkazana. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: - odloči, da se do pravnomočnosti sodne odločbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 6. 4. 2012 zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo in toženo stranko; - naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko nemudoma pozvati na delo, ji dodeliti delo in izplačevati plačo, skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 12. 2010; - za vsak dan, ko tožena stranka krši določila 2. točke te začasne odredbe, odmeri kazen v višini 10.000,00 EUR in podredno:

- naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki do pravnomočnosti sodne odločbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 6. 4. 2012 plačevati mesečno nadomestilo plače v višini 1,98 – kratnika povprečne bruto plače na zaposlenega delavca v Republiki Sloveniji v zadnjem tromesečju, od tako pridobljenega bruto zneska obračunati predpisane davščine in prispevke ter jih odvesti, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek, ki zapade v plačilo do 18. dne v naslednjem mesecu za vsak mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen, ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni izkazano, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju z zakonskimi določbami in da naj zato ne bi bil izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost terjatve. Tožnik meni, da je v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal verjetnost, da terjatev obstoji in da so bile v redni odpovedi bistveno kršene določbe materialnega prava, zlasti zato, ker je sama obrazložitev odpovedi vsebinsko prazna in je sploh ni mogoče preizkusiti. V njej je navedeno, da naj bi bil poslovni razlog poleg spremembe notranje organizacije in sistemizacije, sprejete 26. 3. 2012, tudi racionalizacija dela uprave na pravnem področju in dela pravne službe, novo uvedeni delovni procesi itd.. Obstoja in utemeljenosti poslovnega razloga tožeča stranka sploh ne more preveriti, kar pomeni, da je klub formalni obrazložitvi odpoved dejansko neobrazložena. Sodišče prve stopnje očitno ni moglo ugotoviti, kateri razlog je dejansko poslovni razlog za odpoved, saj na eni strani ugotavlja, da je bilo delovno mesto tožeče stranke ukinjeno na podlagi sprememb in dopolnitev akta o sistemizaciji, ki naj bi se pričele uporabljati 1. 4. 2012, na osnovi česar je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni zamudila šestmesečnega roka za podajo odpovedi, na drugi strani pa navaja, da za odpoved ni potrebno, da se delovno mesto ukine. Sodišče pa tudi ni preizkusilo, ali je glede razloga racionalizacije dela uprave, pravne službe itd., kar kot poslovni razlog omenja tožena stranka, odpoved podana v okviru 6 mesečnega odpovednega roka. Že iz tega razloga je izpodbijani sklep nezakonit in neutemeljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila zaradi zatrjevane racionalizacije dela pogodba o zaposlitvi odpovedana le tožeči stranki in iz teh razlogov ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi nihče od ostalih delavcev v družbi. Ravno tožnik je vse do januarja 2012 po navodilu generalnega direktorja g. A.A. pripravljal osnutke novih pravilnikov o sistemizaciji in notranji organizaciji in pogodb o zaposlitvi, kar se kasneje nikoli ni sprejelo in uveljavilo, ampak je bila nasprotno sprejeta le sprememba akta o sistemizaciji, katere posledica je bila le ukinitev delovnega mesta svetovalec uprave za pravne zadeve in delovnega mesta pravnik, na katerega bi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko razporedili tožnika, glede na določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Očitno je bil namen nameravanega ukrepa le odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožniku iz razloga, ker je v postopku razveze zakonske zveze od A.B.. Sodišče tudi ni preverjalo osebnih okoliščin na strani tožnika, ki so bile dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nikakor ne drži navedba tožene stranke, da z razvezo zakonske zveze in osebnimi okoliščinami tožeče stranke ni bila seznanjena, saj to dokazuje že dokazni predlog tožene stranke, to je sodna poravnava v postopku razveze med tožnikom in A.B.. Listine z dne 5. 4. 2012 tožeča stranka ni nikoli prejela. V sami odpovedi pa je navedena le pavšalna klavzula, da je delodajalec preveril okoliščine po 3. odstavku 88. člena ZDR. Tudi glede preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe tožeča stranka zatrjuje, da so izkazane. Tožnik je po kreditni pogodbi edini, ki prejema mesečna obvestila o kreditni obveznosti, A.B. pa plačilo obrokov kredita zavrača. Tožnik pa je tudi dovolj jasno navedel, zakaj se bo poslabšal njegov položaj v zakonskem sporu, saj bo kot kot oseba brez dohodkov in zaposlitve nedvomno v težjem položaju, ko bo sodišče odločalo o dodelitvi mladoletne B.B. v varstvo, vzgojo in preživljanje. Glede družbe A. d.o.o. tožnik navaja, da je bil določeno obdobje sicer res direktor omenjene družbe, vendar iz tega naslova nikoli ni prejemal nobenih dohodkov, sedaj pa ni več direktor, o čemer je bil v sodnem registru objavljen ustrezen sklep. V zavodu B. pa je tožeča stranka ustanovitelj in ne družbenik in glede na pravno obliko zavoda iz tega naslova tudi ne more prejemati nobenih dohodkov. Edini dohodek tožeče stranke je bilo torej plačilo za delo v družbi C. d.d..

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Pojasnjuje, da sodišče v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sme odločati o utemeljenosti odpovednega razloga, ker bi to pomenilo prejudiciranje odločitve o tožbenem zahtevku. Dokazno breme glede izkazovanja predpostavk, ki morajo biti podane, da sodišče lahko izda začasno odredbo, je na tožeči stranki, ki ni uspela izkazati pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče tudi ne more presojati ekonomske smotrnosti organizacijskih odločitev delodajalca, ki so v njegovi avtonomni pristojnosti. Organizacijska sprememba je utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ni mogoče nadaljevati. Razen izjemoma, na primer, če bi do reorganizacije prišlo iz razlogov diskriminacije, sodišče ne presoja smotrnosti in razlogov delodajalčeve odločitve. Tožnik bi moral izkazati, s kakšnimi dohodki oziroma premoženjem razpolaga, česar pa ni storil. Zgolj dejstvo, da je postal brezposeln, pa še ne pomeni težko nadomestljive škode. Tožena stranka ne ve, kaj želi tožnik dokazati z navedbo, da ni več direktor družbe A. d.o.o.. S tega mesta je najverjetneje odstopil zato, da ne bo imel težav pri uveljavljanju denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti. Ugotovilo pa je tudi, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, glede vseh odločilnih dejstev, sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe, je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane s strani delodajalca, namreč ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno.

V obravnavanem primeru iz doslej zbranih dokazov ne izhaja, da bi bila odpoved podana prepozno ali pa iz očitno neutemeljenega razloga, prav tako pa ni verjetno izkazano, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi očitnih kršitev materialnopravnih predpisov v zvezi s podajo odpovedi s strani delodajalca. Pritrditi je potrebno zaključku sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved iz poslovnega razloga podana v okviru 6-mesečnega prekluzivnega roka za podajo odpovedi iz 6. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 in nasl. - ZDR). S tem v zvezi niso sprejemljive pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje že v tej fazi postopka podrobneje ukvarjati s presojo, ali je bila odpoved podana pravočasno glede na drugi razlog, zatrjevan v odpovedi – racionalizacijo dela pri toženi stranki, saj sta oba razloga očitno povezana med seboj in se oba nanašata na sprejete spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest. Zato ni nobenega dvoma, da je rok začel teči z dnem uveljavitve oz. uporabe sprememb Pravilnika o organizaciji poslovanja in sistemizaciji delovnih mest, to je 1. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je nadalje že iz vsebine podane odpovedi oz. iz njene obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bil razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tožnikovem primeru ukinitev delovnega mesta svetovalca uprave za pravne zadeve, kar naj bi bilo posledica racionalizacije dela uprave na pravnem področju, kakor tudi, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2012 vsebuje pisno obrazložitev odpovednega razloga, kar pomeni, da ima predpisano vsebino, kot to zahteva 86. člen ZDR. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi odpoved vsebovala le formalno obrazložitev, dejansko pa naj bi bila neobrazložena, ker ni dovolj jasna in natančna, da bi bilo mogoče preveriti obstoj odpovednega razloga in njegovo utemeljenost. Ukinitev delovnega mesta oz. racionalizacija dela je lahko ob pogojih, ki so določeni v zakonu, utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa bo mogoče presoditi, ali je zatrjevani odpovedni razlog dejansko podan in ali so izpolnjeni vsi drugi zakonski pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi, ali so resnične tožnikove domneve, da naj bi bila redna odpoved posledica drugih razlogov, ki so povezani z razvezo njegove zakonske zveze. V tej fazi postopka pa terjatev tudi po oceni pritožbenega sodišča še ni verjetno izkazana, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Glede na pravilno presojo prvostopenjskega sodišča, da že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je verjetnost terjatve, ni izkazan, sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno preverjati obstoja drugih predpostavk oz. pogojev za izdajo začasne odredbe, opredeljenih v citiranih določbah ZIZ-1. Zato tudi pritožbene navedbe tožnika, ki izpostavlja, da mu nastaja nenadomestljiva škoda, ker je brez dohodkov oz. da bo kot oseba brez zaposlitve v težjem položaju v postopku glede dodelitve mladoletne hčerke po razvezi zakonske zveze, niso odločilnega pomena in jih pritožbeno sodišče glede na določbe 1. odstavka 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ni presojalo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).