12. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 724/2000 z dne 25. 2. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je pritožniku (v pravdi tožencu) naloženo plačilo glavnice v višini 14.250 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik z ustavno pritožbo izrecno izpodbija le sodbo Višjega sodišča. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poudarja, da tožeča stranka, tako kot je navedena v izpodbijani sodbi, ni nikoli obstajala, zato nima procesne sposobnosti. Izpodbijana odločitev Višjega sodišča je po mnenju pritožnika arbitrarna. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi s trditvijo, da mu Višje sodišče ni omogočilo dokazati resničnosti dejstev, ki so bila njemu v korist in od katerih bi bila odvisna odločitev v predmetni pravdi.

V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

Odločitev sodišča (tudi če bi z njo bile kršene človekove pravice - glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more povzročiti pomembnejših posledic za pritožnika. Izpodbijana sodna odločba pritožniku nalaga plačilo zneska 14.250 SIT iz naslova neplačanih stanovanjskih stroškov. Dejstvo, da je pritožnik zaradi odklanjanja plačila dolžan plačati še zamudne obresti, na zgornjo ugotovitev ne vpliva. Glede na navedeno ne gre za zadevo, ki bi za pritožnika imela takšen pomen, da bi upravičevala presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi bilo pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj (npr. vprašanja procesne sposobnosti strank), pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takšnih vprašanj pa v obravnavani zadevi ni. Kolikor se pritožnik dotika ustavnopravno relevantnih vidikov (arbitrarnost odločitve, procesna jamstva v dokaznem postopku), pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger