Jedro

Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil lahko v primeru vrnitve v njegovo državo soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, to je bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (prva in druga alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik, ki je berberske narodnosti in musliman po veroizpovedi, svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega dokumenta s sliko. Ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine, tam ni služb in ni prihodnosti. Z mamo, šestimi brati in tremi sestrami je živel v najemniškem stnovanju, oče pa mu je že umrl. Osem let se je preživljal z delom v mizarstvu. Kar je zaslužil, je včasih zadoščalo za preživetje, včasih pa ne. Službe v večjem mestu ni iskal. Kjer so živeli, ni bilo zdravstvenega doma, zdravstveni sistem je slab, tam tudi ni javnega prometa, ni vode in ni elektrike. Ker so Berberi, so diskriminirani s strani arabskega prebivalstva. Država krati njihove pravice. Spremembe lahko dosežejo le s protesti. Med letoma 2012 in 2016 se je protestov udeleževal tudi sam. Pretepli so ga enkrat v letu 2015, njegovega brata so takrat priprli. Na vprašanje, zakaj je Maroko zapustil šele leta 2019 in če se je takrat zgodilo kaj posebnega, je povedal, da je odšel zaradi neurejenega zdravstva, ker ni javnega prometa, ker ni dela in ni služb. Če zaradi tega protestiraš, pa si pretepen. Ko so ga pretepli, k zdravniku ni odšel, saj ni imel denarja. Slabo izkušnjo je imel tudi s tem, ko je moral več časa čakati, da so mu izdali osebne dokumente. V Maroko se ne želi vrniti.

3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Razlogov, ki jih je tožnik navajal in zaradi katerih je Maroko zapustil, ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Kljub tožnikovemu zatrjevanju, da je bil preganjan kot Berber, pa tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove navedbe posplošene in iz njih ne izhaja, da bi bil tožnik na podlagi narodnosti osebno diskriminiran. Ob tem se sklicuje na 54. točko Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca iz katere izhaja, da ni nujno, da je vsako potencialno diskriminatorno ravnanje tudi preganjanje. Tožniku ni bil onemogočen dostop do šolanja, trga dela, niti do javnih ustanov. V zvezi s tožnikovo udeležbo na demonstracijah pa tožena stranka zaključuje, da četudi bi se tožnik utemeljeno počutil ogroženega, je kljub temu v Maroku živel še več kot tri leta po tem, ko so ga pretepli in se mu v tem času ni zgodilo nič, zaradi česar bi se lahko čutil ogroženega s strani režima. Poleg tega je Maroko Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Iz navedenega tudi ni moč zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi grozila resna škoda po 28. členu ZMZ-1. 4. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da ni ugotavljala okoliščin v zvezi s subsidiarno zaščito in ni preverjala situacije v Maroku. Meni, da je očitno, da je tožnik Maroko zapustil zaradi korupcije, ki je država ne obvladuje, tožnik pa se za pomoč ne more nikamor obrniti. Sodišču predlaga, da tožnika zasliši, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača tožbene očitke. Poudarja, da je tožnik v postopku navajal nepomembna dejstva in se ni skliceval na okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma, da bi mu v primeru vrnitve grozila resna škoda. Tožnik je navajal le nepomembna dejstva tudi glede izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito. Iz tega razloga tožena stranka tudi ni preverjala informacij o tožnikovi izvorni državi. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi korupcije, pa meni, da gre za nedopustno tožbeno novoto.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil lahko v primeru vrnitve v njegovo državo soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, to je bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je med razlogi sicer navajal, da je bil diskriminiran kot Berber, zaradi udeležbe na protestih pa leta 2015 pretepen. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila na pravilen način in je tudi dovolj celovito ugotovila dejansko stanje, tako da je v zvezi s tožnikovo prošnjo glede statusa begunca lahko uporabila določbo 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče prav tako ugotavlja, da ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih škod1, ki jih tožnik izrecno niti ne navaja.

9. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj je sam ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru izpovedal, da je Maroko zapustil zaradi revščine, ker tam ni služb in ni prihodnosti, zato tudi tožena stranka ni bila dolžna pridobivati informacij o izvorni državi.

10. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan te države, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve individualnih posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu v celoti strinja s presojo tožene stranke in njenimi razlogi. V zvezi z navedenim sodišče še pripominja, da iz 6. strani prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožena stranka tožniku pojasnila, da se Maroko nahaja na seznamu varnih izvornih držav ter ga nato pozvala, da navede razloge zaradi katerih se tja ne more vrniti. Tožnik je tako imel vse možnosti, da svoje individualne razloge celovito pojasni, vendar glede le-teh tako tožena stranka kot sodišče ugotavljata, da tožniku ne dajejo upravičenja do mednarodne zaščite iz že navedenih razlogov.

11. Tožnik je šele v tožbi prvič navedel, da je Maroko zapustil zaradi korupcije. Poleg tega, da gre za povsem pavšalno sklicevanje tožnika na ta razlog, pa je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da se nanj ni nikoli prej v upravnem postopku sploh kakorkoli skliceval. Glede na navedeno gre torej za nedopustno tožbeno navajanje novih dejstev in novih dokazov. Iz 52. člena ZUS-1 je namreč razvidno, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, česar pa tožnik v tožbi, vloženi po svetovalki za begunce in odvetnici kot pooblaščenki tožnika, ni storil in glede tega ni podal prav nobene obrazložitve. Nova dejstva in novi dokazi se namreč lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

12. Ker torej v obravnavani zadevi po presoji sodišča nikakor ne gre za dejstva in dokaze, ki bi nastopili šele po izdaji odločbe v upravnem postopku, saj tožnik ni navedel prav nobenih opravičljivih razlogov, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče pri tem še pripominja, da je bil tožnik s strani tožene stranke opozorjen in primerno poučen o njegovih pravicah in dolžnostih, med drugim, da so vsi podatki in izjave, ki bi jih dal, varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, še zlasti pred organi njegove izvorne države in predvsem, da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

13. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.4 1 Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.