Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZUP izrecno sicer ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju. Vendar je to praviloma zakon ali predpis, ki velja v času prvostopenjskega odločanja. Le v redkih vrstah upravnih stvari veljajo izjeme, kar izhaja tako iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da je upravni organ druge stopnje ravnal napačno, ker pri obravnavi tožnikove pritožbe ni upošteval tedaj že veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenih lop ter večje garaže na zemljišču parc. št. 552/1 k.o. ... Naložila mu je, naj takoj po vročitvi odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo navedenih objektov (1. točka izreka) in jih do 15. 10. 2013 na svoje stroške odstrani (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Prepovedi za objekt iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) so bile izrečene v 4. točki izreka, poleg tega je bilo še navedeno, da stroškov postopka ni (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpektorica ugotovila, da sta bili leta 2007 postavljeni leseni lopi, tlorisnih velikosti 3 m x 4 m. Še isto leto je bila postavljena tudi večja lesena lopa, kjer se vrši peskanje, tlorisnih dimenzij 6 m x 11,5 m, zaprta z deskami, salonitna streha je enokapnica in na nižjem delu sega v višino 4 m, na višjem pa 4,6 m. Ta objekt je edini, ki ima izvedeno gramozno nasutje 15 cm višje od terena, odprtin, razen dvokrilnih lesenih vrat dimenzij 4 m x 4 m, nima. Leta 2009 je bila postavljena še garaža kot shramba za stroje. Tudi ta objekt je brez temeljev, nosilno ogrodje je sestavljeno iz okroglih profilov, ki se uporabljajo za fasadne odre, je tlorisnih dimenzij 10 m x 10 m, stene so zaprte s salonitkami, v višino na nižjem delu meri 4 m, na višjem pa 5 m, enokapna streha je pokrita s platnom. Ta objekt ima dvokrilna kovinska vrata dimenzij 4 m x 4 m. Ugotovila je tudi, da investitor za postavitev navedenih objektov ni pridobil gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo. Inšpekcijski ukrep je utemeljila na 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je odpravil 4. točko izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestil z novo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Odpravil je pomanjkljivost upravnega organa prve stopnje, ki legalnosti gradnje ni presojal po predpisih, veljavnih v času gradnje. Ugotovil je, da je v času gradnje lesenih objektov veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovil je, da po Pravilniku med enostavne objekte sodijo tudi objekti za lastne potrebe, med katere po določbi 4. točke prvega odstavka 5. člena spada tudi lopa. Vendar pa morajo biti po Pravilniku izpolnjeni tudi temeljni pogoji, navedeni v 19. členu, ki pa v obravnavanem primeru lop, zgrajenih leta 2007, niso izpolnjeni. Investitor namreč ni izkazal, da ima na zemljišču lastninsko ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na tem zemljišču, niti niso izpolnjene zahteve, ki jih glede postavitve objektov določa izvedbeni prostorski akt. Gre namreč za območje, ki je po osnovni namenski rabi gozd, kjer postavitev takšnih objektov ni dovoljena.
V zvezi z lokacijsko informacijo, na katero se sklicuje tožnik pa upravni organ druge stopnje navaja, da ima ta skladno s petim odstavkom 80. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) značaj potrdila iz uradne evidence in se izda vsakomur na njegovo zahtevo. Lokacijska informacija je tako samo zbir relevantnih podatkov za določeno zemljiško parcelo oziroma območje iz občinskih prostorskih aktov. To ni dovoljenje za gradnjo, temveč je v kombinaciji s Pravilnikom dajala investitorju vpogled v merila in pogoje, po katerih je možno postaviti objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.
Dejstvo, da po začetku inšpekcijska postopka 2007 ni bila takoj izdana inšpekcijska odločba, na drugačno odločitev ne vpliva. V zvezi s prepovedmi iz 4. točke izreka izpodbijane odločbe pa upravni organ druge stopnje tožniku pojasnjuje, da so v skladu s 158. členom ZGO-1 obvezna sestavina inšpekcijske odločbe zaradi nelegalne gradnje. Inšpektor jih izreče ne glede na potrebo po izvedbi komunalnih priključkov.
Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je nesporno, da je vse objekte, razen garaže, napravil v letu 2007, ko je veljal Pravilnik. V skladu s Pravilnikom glede na tlorisno površino obeh lop, ki je 12 m2, investitorju ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Ob pridobitvi lokacijske informacije pa mu je bilo predočeno, da tudi glede na značilnosti večje lesene lope, katere tlorisna površina je presegla 30 m2, ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, saj gre za pomožni objekt. Tako je bil prepričan, da tudi s postavitvijo shranjevalnega objekta kot pomožnega objekta v letu 2009 ni nič narobe. Meni, da je napačno ravnanje upravnega organa prve stopnje, ko je pri kategorizaciji spornih objektov uporabil Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki je pričela veljati 14. 5. 2008. Poleg tega meni, da je izpodbijana odločba nejasna in pomanjkljiva, ko ne ugotavlja pogojev glede odmika od sosednjih zemljišč, hkrati pa ne navaja nobenih utemeljitev glede tega, ali je možno katerega od objektov šteti za objekt za lastne potrebe. Poleg tega je upravni organ prve stopnje bistveno kršil določbe upravnega postopka, ko je odločil, da se za nedovoljeno gradnjo prepovedujejo aktivnosti iz 4. točke izreka izpodbijane odločbe. Pri tem zlasti poudarja, da za uporabo spornih objektov ni potrebna izvedba komunalnih priključkov na objektu gospodarske javne infrastrukture. Dodaja, da je gradil po tem, ko je na občini preveril legalnost takšnega ravnanja in da je v gradnjo vložil precej svojega časa in sredstev, vse z namenom, da zemljišče ponovno zaživi in da ni le lokacija za odpadni material. Meni, da je upravni organ druge stopnje ravnal napačno, ko pri obravnavi pritožbe ni upošteval tedaj že veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, ter povrnitev stroškov postopka.
Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.
Tožba ni utemeljena.
Iz odločbe upravnega organa druge stopnje je razvidno, da je navedeni organ legalnost gradnje objektov, ki so bili po navedbah tožnika zgrajeni leta 2007 (dveh lesenih lop, tlorisnih dimenzij 3,00 m x 4,00 m in lope, tlorisne dimenzije 6,00 m x 11,50 m), presojal tudi po predpisih, veljavnih v času gradnje, to je Pravilniku, in ugotovil, da v obravnavanem primeru pogoji iz 19. člena Pravilnika za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja niso izpolnjeni. Po ugotovitvah upravnega organa druge stopnje, ki jim tožnik v tožbi ni nasprotoval, namreč tožnik ni izkazal, da bi imel na predmetnem zemljišču lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki bi mu omogočala gradnjo na tem zemljišču, poleg tega pa niso izpolnjene zahteve, ki jih glede postavitve objektov določa prostorski izvedbeni akt. Gre za območje, ki je po osnovni namenski rabi gozd, kjer postavitev takšnih objektov, kot so obravnavani, ni mogoča. Tožbeni ugovor, da je bilo kršeno načelo pravne varnosti, ker je prvostopenjski upravni organ legalnost gradnje presojal zgolj na podlagi Uredbe, ki je pričela veljati v letu 2008, so zato neutemeljeni.
Po 19. členu Pravilnika morajo biti pogoji za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da že neizpolnitev enega od njih pomeni, da ni pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Zato je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da nista izpolnjena navedena pogoja iz prvega odstavka in 3. točke prvega odstavka 19. člena Pravilnika, ugotavljanje pogoja iz 2. točke Pravilnika, ki se nanaša na način gradnje in odmike, brez potrebe, ugovor tožnika, da je obrazložitev odločbe v tem delu pomanjkljiva, pa neutemeljen.
Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrecno sicer ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju. Vendar je to praviloma zakon ali predpis, ki velja v času prvostopenjskega odločanja. Le v redkih vrstah upravnih stvari veljajo izjeme, kar izhaja tako iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da je upravni organ druge stopnje ravnal napačno, ker pri obravnavi tožnikove pritožbe ni upošteval tedaj že veljavne Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Poleg tega je v drugem odstavku 10. člena navedene uredbe je zgolj dana podlaga, da se pod določenimi pogoji inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti ustavi. Po 28. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru je za ustavitev inšpekcijskega postopka pristojen inšpektor.
Glede tožnikovega sklicevanja na lokacijsko informacijo in ugovora o nezakonitosti ukrepov, odrejenih na podlagi 158. člena ZGO-1 (prepoved izvedbe komunalnih priključkov) sodišče sledi utemeljitvi upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ki izhaja iz obrazložitve odločbe.
Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.