Jedro

Delodajalec (tudi če gre za državni organ) je pri izbiri prijavljenih kandidatov povsem svoboden in lahko zakonito odloči (tudi po večkrat izvedenih razpisih), da na razpisano delovno mesto ne izbere nikogar, tudi če prijavljeni kandidat izpolnjuje vse zahtevane pogoje.

Ker delodajalec ravna zakonito, tudi če ne izbere nobenega kandidata, ne more biti odškodninsko odgovoren neizbranemu kandidatu za škodo, ki jo predstavlja razlika plače, ki bi jo kandidat prejel, če bi bil izbran na razpisano delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. tč. I. odstavka ter v II. odstavku izreka (glede odločitve o stroških postopka) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in sodba v nerazveljavljenem delu (2. tč. I. odstavka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika v delu, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev odločb opr. št. 103/98-5D z dne 13.7.1998 in 28.8.1998 ter da ga je tožena stranka dolžna sprejeti na delovno mesto svetovalca predstojnika v uradu glavnega zdravstvenega inšpektorja, hkrati pa mu povrniti vsakokratno mesečno razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu svetovalca v uradu glavnega zdravstvenega inšpektorja in plačo, ki jo je dejansko prejemal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače dalje do plačila. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na plačilo za opravljeno službeno pot v V. B. v znesku 20 GBP z zamudnimi obrestmi od 7.7.1997 dalje do plačila in za plačilo 1.405,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.3.1997. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov za službeno pot na N. v znesku 1.820,00 NLG z zamudnimi obrestmi od 4.7.1998 dalje do plačila ter 1.405,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.1998 dalje ter za preostala službena potovanja v znesku 18.320,56 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (1. tč. I. odst. izreka sodbe). V 2. tč. I. odst. izreka sodbe je zavrnilo zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči opravljene nadure v znesku 717.261,13 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 101.384,00 SIT (II. odst. izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki tožniku ni priznalo sodnega varstva zoper odločitev delodajalca, da na razpisu ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Pritožnik meni, da je sodišče zmotno uporabilo 1. odst. 84. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, saj je potrebno citirano določbo razumeti širše kot jo razlaga prvostopno sodišče. V primeru, ko gre za razpisano delovno mesto v državni upravi, je potrebno izbrati kandidata, ki izpolnjuje pogoje za razpisano delovno mesto, saj to terja javni interes. S tem v zvezi se tožnik tudi sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. Up 132/96 z dne 24.10.1996, iz katere izhaja stališče najvišjega sodišča v državi, da je državni organ dolžan izbrati kandidata na razpisano delovno mesto oziroma ga predlagati v izvolitev, če izpolnjuje vse pogoje za razpisano mesto. V zvezi z izplačilom stroškov za službeno potovanje v V. B. pritožnik očita sodišču, da je prezrlo, da je tožnik pojasnil, kateri tečaj bi morala tožena stranka v skladu z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja delavcev v tujino uporabiti. Tožnik je tudi specificiral svoj zahtevek ter navedel, koliko znaša razlika pri obračunu obeh tečajev. Očitek, da tožnik ni dokazal svojega zahtevka, je zato neutemeljen. Nadalje tožnik tudi navaja, da uredba v 1. odst. 20. čl. določa, da se mora obračun stroškov predložiti že naslednji dan po končanem potovanju oziroma najkasneje v sedmih dneh po končanem potovanju. Ker je tožnik po potovanju v V.B. zbolel, je dokazila poslal takoj, ko je to mogel in sicer dne 19.3.1997 s priporočeno pošto. Po 2. odst. 20. čl. uredbe je pristojni delavec dolžan celotno dokumentacijo ter morebitni ostanek sredstev predložiti finančni službi v roku 7 dni po prejemu obračunov. Edina logična razlaga torej je, da mora delavec prejeti povračilo stroškov v tem roku. Pristojni delavec pa je očitno šele v maju 1997 dokumentacijo predložil pristojni finančni službi, kar je razvidno iz dopisa M., izplačila pa so bila izvršena šele dne 9.6.1996 in dne 7.7.1997. S tem ko se delodajalec ni držal navedenih rokov, je zašel v zamudo. V primeru potovanja na N. pa je tožena stranka izplačala stroške z več kot enomesečno zamudo, kar sodišče nepravilno opredeljuje kot da ne gre za nerazumno zamudo. Nadalje tožnik izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo stroškov službenih potovanj doma, t.j. plačilo za dnevnice in cestnino. Navaja, da je že v tožbi in na obravnavi dne 7.3.2000 predložil seznam z zamudo plačanih stroškov dnevnic. Predložil je tudi računalniški izračun zamudnih obresti ter seznam službenih potovanj, glede katerih mu tožena stranka ni plačala ničesar. Navaja, da po zgoraj citirani uredbi dolžnost plačila stroškov za službena potovanja v tujino zapade v roku 7 dni po predložitvi dokazil, za službena potovanja doma pa takoj naslednji dan. Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka za plačilo nadurnega dela tožnika. Tudi v tem delu je ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Bistveno okoliščino, da je nadrejeni pristojni delavec tožnika J. Š. tožniku odrejal nadurno delo, je sodišče enostavno prezrlo. Tožniku res ni bil izdan sklep oziroma odločba o nadurnem delu, vendar pa je tožnik dejansko po odredbi J. Š. moral opravljati nadurno delo, kar je jasno povedal tudi pri zaslišanju; J. Š. pa, zaslišan kot priča, tega niti ni zanikal. Tožnik je pri zaslišanju jasno navedel, kakšno nadurno delo mu je bilo odrejeno, nadure pa so razvidne iz tedenskih poročil in potnih nalogov, ki jih je tožnik predložil v spis. Obseg odrejenega dela je bil takšen, da je presegel redni delovni čas, pri čemer je bilo tožniku povedano, da gre za nujne naloge. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka ter navaja, da je nepravilna odločitev, saj po določbi 162. čl. ZPP pripadajo državnemu organu le stroški, ne pa tudi nagrada. Zato je sodišče napačno priznalo toženi stranki oziroma državnemu pravobranilstvu nagrado po Odvetniški tarifi. Tudi sicer je nepravilen izračun točk - sodišče je seštelo skupaj 1160 točk, pravilen seštevek pa znaša 920 točk (480+240+200).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v skladu s 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

V zvezi s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval razveljavitev sklepov tožene stranke, da se na razpisano delovno mesto ne izbere nobeden izmed prijavljenih kandidatov, ter da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti na delovno mesto svetovalca predstojnika v uradu glavnega zdravstvenega inšpektorja in mu povrniti vsakomesečno razliko med plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu svetovalca v uradu glavnega zdravstvenega inšpektorja in plačo, ki jo je dejansko prejemal, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožnik zoper to odločitev tožene stranke nima sodnega varstva. V skladu z določbo 1. odst. 84. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju ZTPDR) lahko sklep o izbiri kandidata izpodbija samo tisti kandidat, ki meni, da je bil po objavi oziroma razpisu izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev, ali da je bil kako drugače prekršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov. V obravnavanem primeru ni bil izbran nobeden izmed prijavljenih kandidatov, zato tožnik ne more izpodbijati odločitve tožene stranke, da se na razpisano delovno mesto ne izbere nihče, niti ne more iz tega naslova terjati plačila razlike plače. Zmotno je tožnikovo stališče, da se 84. čl. ZTPDR nanaša le na delavce v zasebnem sektorju, za področje državne uprave pa naj bi veljal drug režim zaposlovanja oziroma izbire kandidatov. Tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 132/96 z dne 24.10.1996 ni utemeljeno. V obravnavanem primeru je bilo izpostavljano vprašanje ocene oziroma (ne)primernosti kandidatke za mesto sodnice. Ustavno sodišče RS je samo ocenilo, da kandidatka izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško službo ter jo predlagalo Državnemu zboru RS v izvolitev, potem ko je Sodni svet v ponovnem postopku ocenjevanja kandidatke (ko je Ustavno sodišče prvotni sklep Sodnega sveta že razveljavilo) sklenil, da kandidatke ne predlaga Državnemu zboru v izvolitev, ker naj ne bi izpolnjevala kriterija, določenega v 6. tč. prvega odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (Ur.l. RS, št. 14/94 in 8/96). Ker se Ustavno sodišče s takšno oceno ni strinjalo, Sodni svet pa ni sledil že sprejetemu stališču Ustavnega sodišča RS, je Ustavno sodišče ob smiselni uporabi 63. člena Zakona o upravnih sporih, ob ponovni ustavni pritožbi samo odločilo o stvari in kandidatko predlagalo Državnemu zboru v izvolitev na razpisano prosto sodniško mesto. V obravnavani zadevi je torej Ustavno sodišče le prevzelo pristojnost Sodnega sveta in samo predlagalo kandidatko v izvolitev. Iz navedenega izhaja le to, da Sodni svet mora predlagati kandidata oz. kandidatko za sodniško mesto v izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije, če ta izpolnjuje zakonske pogoje. To pa še ne pomeni, da bo tak kandidat tudi dejansko izbran v Državnem zboru. Funkcija Sodnega sveta je le predlagalna, kandidata pa izvoli v sodniško funkcijo Državni zbor, ki lahko kandiata tudi zavrne oz. ga ne izvoli, čeprav izpolnjuje vse zakonske pogoje za sodniško službo. Šele po izvolitvi kandidat nastopi sodniško službo oz. je v službenem razmerju z Republiko SLovenijo (1. člen Zakona o sodniški službi - Ur.l. RS, št. 19/94, 67/2002). Funkcije Sodnega sveta torej ni mogoče enačiti s funkcijo delodajalca, ki izbira med prijavljenimi kandidati. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tudi Državni zbor ni vezan na predlog Sodnega sveta in kandidata lahko tudi zavne, tudi če izpolnjuje vse pogoje za sodniško mesto. Zato stališče pritožnika, češ da v državni upravi javni interes zahteva obvezno izbiro kandidata, ni pravilno.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nadur. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, 12. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Ur.l. RS št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93) določa primere in pogoje, v katerih se lahko opravlja delo preko polnega delovnega časa. Takšno delo lahko odredi predstojnik samo v primeru, ko ni mogoče v okviru rednega delovnega časa opraviti določenih del, ki morajo biti opravljena brez prekinitve oziroma do določenega dne ali v določenem roku, pri čemer pa morajo biti izpolnjeni še dodatni pogoji iz 2. odst. tega člena. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku takšno delo ni bilo odrejeno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo pričanje predstojnika tožeče stranke, to je glavnega zdravstvenega inšpektorja Republike Slovenije J. Š., ki je izpovedal, da tožniku nikoli ni odredil nadurnega dela, glede tega tudi tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno. Ker torej tožniku delo preko polnega delovnega časa ni bilo odrejeno, zahtevku za plačilu nadur sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo potnih stroškov za potovanje v V.B., N. in za potne stroške v Republiki Sloveniji. V zvezi s plačilom 20 GBP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik pojasnil, da uveljavlja to razliko na podlagi določbe 4. čl. Uredbe o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino (Ur. l. RS št. 38/94, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da je ameriški dolar obračunska enota za določitev zneskov dnevnic za posamezne države, določene v prilogi te uredbe in za povračila vseh ostalih stroškov po tej uredbi (2. odst. 4. člena uredbe). Po določbi 3. odst. 4. člena se dnevnica za državo, v katero se službeno potuje, izplača v valuti, ki je določena v prilogi te uredbe ali v valuti države, v katero se službeno potuje, preračunano iz obračunske enote po srednjem tečaju Banke Slovenije. Po navedbah tožnika bi moral prejeti, ob upoštevanju srednjega tečaja Banke Slovenije za obdobje od 22.2. do 1.3.1997, več kot 925 GBP, prejel pa jih je 900. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo, vendar izpodbijana sodba glede zavrnitve tega zahtevka nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako ni jasno, kako je tožnik sploh izračunal navedeno razliko 25 GBP oz. katere zneske (tolarske ali devizne) je upošteval pri preračunu v GBP po srednjem tečaju Banke Slovenije. Sodišče prve stopnje je tožnika sicer zaslišalo (zapisnik glavne obravnave z dne 18.4.2000, list. št. 101 - 104), vendar tega vprašanja ni v zadostni meri razčistilo, čeprav bi moralo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (295. člen ZPP) postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se izdajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP ter preuranjeno zaključilo, da zahtevek ni dokazan.

Prav tako je vsaj preuranjen in zato napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do potnih stroškov na relaciji L. - letališče B. in nazaj v znesku 1.405,00 SIT iz razloga, ker teh stroškov ni prijavil v obračunu stroškov. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da s tem tožnik ni bil prekludiran pri uveljavljanju povračila teh stroškov, ter jih lahko uveljavlja tudi kasneje, saj ni sporno, da je na službena potovanja potoval z letalom z letališča B. in je zato upravičen vsaj do povračilov stroškov javnega prevoza za to relacijo. Seveda pa v takih primerih pride delodajalec oz. tožena stranka v zamudo z izplačilom tega zneska šele takrat, ko tožnik zahteva povračilo zneska (prim. 324. čl. ZOR).

V zvezi s povračilom stroškov za službeno potovanje na N. v znesku 1.820,00 NLG z zamudnimi obrestmi od 4.7.1998 dalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku navedeni znesek izplačan, in sicer razlika do polnega zneska v znesku 340 NLG dne 22.10.1998 (priloga B 10), predujem v znesku 1820 NLG pa že pred odhodom (priloga B 7). Še vedno pa je odprto vprašanje plačila zakonitih zamudnih obresti od navedenega zneska, saj je bil znesek tožniku izplačan šele v novembru 1998, torej potem, ko je moral po lastnih navedbah predložiti delodajalcu tudi poročilo o službenem potovanju. Tožnik navaja, da bi morala tožena stranka te zneske povrniti v roku sedmih dni po končanem potovanju, glede na določbo 20. člena uredbe, ki določa, da se obračun stroškov, nastalih na službenem potovanju v tujino, predloži pristojnemu delavcu naslednji dan po končanem službenem potovanju, najpozneje pa v sedmih dneh po končanem potovanju. Po stališču pritožbenega sodišča na podlagi te določbe ni mogoče sklepati o tem, kdaj pride delodajalec v zamudo s plačilom. Uredba ureja le način, ter s tem v zvezi določa roke, po katerih se izplačilo iz proračuna izvrši. Zapadlosti oz. zamude pri plačilu stroškov službenega potovanja ne določa noben pozitivnopravni predpis, ob smiselni uporabi določbe 36. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur.l.RS/I, št. 18/91 - 37/97), ki določa, da se plača in nadomestila plače izplačujejo najmanj enkrat mesečno, in sicer najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, je sodna praksa zavezala stališče, da mora delodajalec izplačati tovrstna nadomestila najkasneje ob naslednjem plačilnem dnevu. Zato postopki, ki se nanašajo na izplačilo iz proračuna, na zapadlost ne vplivajo. Tožena stranka je prišla v zamudo glede povrnitve potnih stroškov pri izplačilu naslednje plače, potem ko je tožnik toženi stranki predal celotno dokumentacijo v zvezi s potnimi stroški. Zaradi zmotnega pravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravno odločilnih dejstev, zato je odločitev o zavrnitvi tega zahtevka nepravilna.

Ker tožnik tudi za potovanje na N. uveljavlja plačilo potnih stroškov na relaciji L. - letališče B. in nazaj, tudi glede tega dela zahtevka veljajo razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče podalo pri potnih stroških na tej relaciji ob potovanju v V. B. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, po stališču pritožbenega sodišča pride tožena stranka v zamudo z izplačilom najkasneje pri izplačilu naslednje plače. Zato niso utemeljene navedbe tožnika, da bi morala tožena stranka tožniku plačati potne stroške za potovanje po Sloveniji takoj naslednji dan po opravljenem potovanju. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik k temu zahtevku ni predložil nobenih dokazil, ne o naravi stroškov niti o tem, ali se zahtevki nanašajo na kilometrino, dnevnice, stroške cestine itn. To ne drži, saj je tožnik pojasnil, za kakšne zneske gre, predložil je tudi izračune, posamezne nejasnosti pa bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je menilo, da navedbe niso jasne, dodatno osvetliti in tako jasno ugotoviti, na kaj se zahtevki nanašajo. Ker sodišče prve stopnje ni izhajalo iz pravilnega materialno pravnega stališča, tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tako je odločitev o zavrnitvi tega zahtevka najmanj preuranjena, saj je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožena stranka nekatere zneske nedvomno izplačala z zamudo, zato je tožnik upravičen do zamudnih obresti do dneva plačila.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče za vsa službena potovanja ugotoviti, kdaj je prišla tožena stranka v zamudo, oziroma kdaj je tožena stranka izplačevala plačo ter od tega dne dalje ugotavljati utemeljenost zahtevka za plačilo zamudnih obresti zaradi prepoznih izplačil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP delno potrdilo sodbo (2. tč. I. odstavka izreka sodbe) in sklep sodišča prve stopnje, v ostalem pa v skladu s 358. čl. ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo 2. tč. I. odstavka izreka izpodbijane sodbe ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako je razveljavilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje naj dopolni dokazni postopek in obravnava vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.