Jedro

Ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za zakonca je bistveno šibkejše kot ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za otroka.

Zavezancu ni mogoče nalagati, naj se žrtvuje še kako drugače, kot s plačevanjem preživnine iz obstoječih dohodkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z 2. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče toženca zavezalo k plačevanju preživnine v znesku 100,00 EUR mesečno na transakcijski račun tožnice A.A.. Ta obveznost toženca bremeni od 1. 7. 2013 dalje. Višji preživninski zahtevek (tako po višini, kot glede na časovno obdobje) je sodišče zavrnilo.

Proti tej odločitvi (zavrnjenemu delu) vlaga pritožbo tožnica. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj preživninskemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožnica opozarja, da je zaradi bolezni pridobitno nesposobna ter da njen edini dohodek predstavljajo invalidska pokojnina, invalidnina ter dodatek za pomoč in postrežbo. Pritožnica trdi, da je toženec, nasprotno, v celoti pridobitno sposoben, in ima prav vse možnosti, da poleg uradno pridobljenih in izkazanih dohodkov, pridobi še dodaten vir dohodka. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo, da je toženec pred kratkim odklonil ponujeno redno zaposlitev za nedoločen čas in sicer z navedbo, da je zaslužek zanj premajhen. Tožnik se očitno ne zaveda, da so danes ponujene službe za redno delovno razmerje in nedoločen čas izjemno redke in zato še toliko bolj dragocene. Meni, da bi toženec moral, še posebej glede na specifičen položaj in zdravstveno stanje tožnice, ponujeno delo sprejeti. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, ki se nanaša na pridobitno sposobnost preživninskega zavezanca. Dalje sodišču pritožnica očita, da ni napravilo dokazne ocene v zvezi s predloženimi dokazili, ki se nanašajo na izvajanje fizioterapije in hipoterapije. Te dokaze nato še konkretno navede. Nanašajo pa se na koristnost obeh terapij za zdravstveno stanje pritožnice.

Opisuje, da se bo njeno zdravstveno stanje brez terapij zelo poslabšalo. Trdi, da sodišče ni upoštevalo deklariranega stališča iz 6. strani sodbe, da ima zakonec po razvezi pravico do približno enakega stanja, kot ga je užival pred razvezo. Dalje trdi, da bi sodišče o dohodkih tožnika moralo sklepati iz njegovega življenjskega sloga. Pri tem posebej opozarja, da si je privoščil počitnice v Grčiji in na otoku Hvaru. Nazadnje pa se pritožnica izrecno pritožuje še zoper odločitev, da je sodišče preživnino priznalo šele od 1. julija 2013, ne pa že od 8. marca 2013. Zastopa tezo, da so razlogi sodišča protipravni, saj preživninske terjatve ni mogoče poravnavati z ostalimi terjatvami. Šlo je namreč zato, da je tožnik plačeval stroške za bivanje v hiši. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica otroka do preživnine ter pravica bivšega zakonca do preživnine, nimata identičnega vrednotnega in tudi ne ustavnopravnega izhodišča. Vrednotno, ustavnopravno ter zakonsko izhodišče otrokove pravice do preživnine je namreč roditeljska pravica (54. člen Ustave – kljub imenu roditeljska pravica, v resnici ne gre za klasično pravico, marveč za dolžnostno upravičenje).

Vrednotno izhodišče pravice do preživnine bivšega zakonca je bistveno šibkejše. Ta namreč izvira iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža ter se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena. Razlaga, po kateri se tudi bistveno poslabšanje razmer izenačuje z nepreskrbljenostjo, ima prav tako življenjski in zgodovinski vzrok. Ta je v tem, da pač zakonci na različen način participirajo v zakonski (predvsem družinski) skupnosti in ne le z denarnimi dohodki. Tradicionalno je bila žena tista, ki je v večji meri prispevala k družinski skupnosti z delom (gospodinjstvo, skrb za otroke), mož pa je v večji meri skrbel za dohodke. Od tod zahteva, naj se ob razvezi zato položaj žene (ki se na novo vlogo ne more takoj ali pa se sploh ne more več prilagoditi) bistveno ne poslabša (2). Tega splošnega zgodovinskega izhodišča se v sodni praksi v konkretnih primerih ne preizkuša. Sodišče zahtevek za preživnino zavrne zgolj iz razlogov po tretjem odstavku 81.a člena ZZZDR (3) ali zato, ker preživninski zavezanec te obveznosti preprosto ne zmore (82.c člen ZZZDR).

Neposrednega ustavnopravnega izhodišča v primeru preživnine za zakonca v resnici sploh ni. Ustavnopravno podlago za zakonsko ureditev, kakršna je, je treba izluščiti iz sklopa ustavnih izhodišč. Ta so: človekovo dostojanstvo (ni sporno, da gre za ustavnopravno vrednoto, sporno pa je, s katerim delom Ustave je to načelo uresničeno; izrecno pa je urejeno v 1. členu listine Evropske unije o temeljnih pravicah (4)), načelo socialne države (2. člen Ustave) in oboje v povezavi z zgodovinskim izhodiščem ustavnega instituta zakonske zveze (53. člen Ustave). Vendar: preživninska obveznost drugega zakonca ni edina zakonska možnost za konkretizacijo prej opisanega ustavnega izhodišča. Glede na zgodovinsko izročilo instituta preživnine za razvezanega zakonca, torej glede na izročilo pravne kulture ter upoštevaje težavno uresničevanje načela socialne države zaradi vselej skopih proračunskih možnosti, se takšna zakonska rešitev ne zdi nerazumna in tudi ne nepričakovana. A ne glede na to, da institut preživnine za bivšega zakonca (81. člen ZZZDR) ima ustavno podlago, je poudarek pritožbenega sodišča, da je ta podlaga v primerjavi z preživnino za otroka, bistveno šibkejša. Kaj to pomeni? To pomeni, da so ustavne vrednote, ki se znajdejo v koliziji v obravnavanem primeru v povsem drugačnem notranjem ravnovesju kakor ustavne vrednote, ki se znajdejo v koliziji, ko gre za vprašanje preživnine za otroka. Pri slednji gre za naravno, biološko samoumevnost, da starš poskrbi za svojega otroka. Tako je tudi v naravi. Tako je torej med ljudmi od nekdaj. Ta naravna (biološka) nujnost in (biološka, žal pa ne tudi kulturna) samoumevnost, se v pravu odraža skozi ustavni in zakonski institut roditeljske pravice. Nasproti mu stoji poseg v lastnino (33. člen Ustave – ki ne pomeni zgolj lastnine v stvarnopravnem smislu, marveč premoženje nasploh), ki ga predstavlja roditelju naložena preživninska obveznost. Če ta ne zadošča se varstvo roditeljske pravice (v luči otrokove pravice) ne zaustavi ter od starša terja, da izkoristi še svoje latentne preživninske zmožnosti (da se npr. dodatno zaposli, da spremeni svoje življenje, da najde dodaten vir zaslužka – ali rečeno z eno besedno zvezo: da se še dodatno žrtvuje). Ustavnopravno to pomeni, da je pomembno poseženo v njegovo splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave).

Pri preživninski obveznosti za bivšega zakonca ustavnoskladno ravnovesje preživninskemu zavezancu takšnih bremen ne more nalagati. Kar je treba tu uskladiti, je človekovo dostojanstvo obeh bivših zakoncev. Kar premožnejši zakonec zmore dati iz naravnega toka stvari, ne da bi bilo nesorazmerno poseženo v njegovo eksistenco (82.c člen ZZDR), mu je mogoče naložiti (in tu gre zgolj za poseg v lastnino – 33. člen Ustave, pa še ta mora biti izrazito sorazmeren s stisko na drugi strani). Vsakršni rigoroznejši posegi v njegov položaj ustavnopravno ne bi bili skladni.

Iz tega razloga pritožbeno sodišče zavrača vse tiste argumente pritožnice, ki vsebinsko črpajo iz drugega družinskopravnega instituta (preživnine za otroka) in ki na sodišče naslavljajo zahtevo, naj toženca še bolj obremeni, celo z zahtevo, naj si najde dodatno ali drugo delo.

Pritožba napada tudi dejansko stanje glede dohodkovnega stanja toženca. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožničina teza o skritih dohodkih, ki jo je sodišče prve stopnje že zavrnilo, ni prepričljiva. Tožnica je več kot deset let živela skupaj s tožencem. Za morebitne dodatne dohodke, ki niso transparentni (razvidni iz dohodninske odločbe, bančnih računov...), bi tako z zelo veliko verjetnostjo vedela ter bi jih v tem postopku lahko in morala konkretizirati. Ker tega ni storila, tudi pritožbeno sodišče – tako kot že pred njih sodišče prve stopnje – ne verjame, da takšni dohodki v resnici obstajajo.

Glede na toženčeve dohodke (1.148,00 EUR), dejstvo, da mora plačevati 265,00 EUR mesečno preživnine za skupno hčerko (toženka pa le 100,00 EUR) in upoštevaje, da sami dohodki toženke (700,00 EUR) ne zaostajajo tako zelo bistveno za tožnikovimi, pritožbeno sodišče soglaša, da tožniku po odbitju stroškov položnic, najemnine in preživnine za hčerko, ne ostane toliko (glej razloge na 8. strani izpodbijane sodbe), da bi ga bilo mogoče obremeniti bolj, kot je obremenjen z izpodbijano sodbo.

Tega tudi ni mogoče utemeljiti s popolno listo tožničinih potreb. Ne drži, da bi sodišče v celoti ignoriralo trditveno tezo in dokazno ponudbo v zvezi s koristnostjo hipoterapije in fizioterapije za tožnico. Sodišče se s temi vprašanji je ukvarjalo in sploh ni sporno, da sta obe terapiji za tožnico koristni. A sodišče se je glede na razpoložljiva denarna sredstva in glede na ustavnopravno ravnovesje med različnimi, prej opisanimi dobrinami, preprosto moralo odločiti za selekcioniranje stroškov, ki naj zagotavljajo potrebe tožnice.

Pritožniku pač ni mogoče prekomerno naprtiti načela socialne države (2. člen Ustave), saj bi to pretirano posegalo v sklop njegovih ustavnih pravic (njegove eksistence, splošne svobode ravnanja in premoženja). Za načelo socialne države mora v prvi vrsti skrbeti država. Do določene mere je mogoče obremeniti tudi družinske člane. Prav to je sodišče prve stopnje tudi storilo. Večja obremenitev ne bi bila sorazmerna. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo (82., 82.a, 82.b in 82.c člen ZZZDR) pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo, da se tožencu preživninsko breme naloži od 1. 7. 2013 in ne že prej. Razlogi sodišča prve stopnje na 11. strani sodbe so pravilni. Tu ne gre za nikakršno pobotanje in tudi za nepobotljivost ne, kot skuša prikazati pritožnica. Gre preprosto za to, da je toženec v prejšnjem obdobju že kril in to celo večji del potreb, kot mu nalaga izpodbijana sodba ter da je to lahko storil s plačilom tekočih stroškov bivanja (glej tudi 131.a člen ZZZDR).

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Pasažo s tem stališčem vsebuje tudi obrazložitev sodbe VS RS, opr. št. 18/2007. (3) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/1976 do Ur. list RS 84/2012).

(4) Ur. l. Evropske unije, 2012/C 326/02.