Jedro

Delitev obratovalnih stroškov (med katere spadajo tudi stroški ogrevanja) med solastniki oziroma etažnimi lastniki ureja SPZ, ki določa, da se obratovalni stroški med etažnimi lastniki delijo sorazmerno z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače (115. člen SPZ). Lahko se sicer dogovorijo za drugačen ključ delitve obratovalnih stroškov, a morajo v ta namen skleniti pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člen SPZ). Razdelitev stroškov ogrevanja med solastnike zato ne more biti predmet prostega urejanja med zgolj dvema solastnikoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska v višini 92,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.025,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 6. 2021 dalje (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 244,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2021 (III. točka izreka) ter toženi stranki v roku 8 dni naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 312,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: - pravdni stranki sta lastnici poslovnih prostorov v stavbi z več poslovnimi prostori na naslovu ..., za katero (formalna) etažna lastnina ni vzpostavljena; - tožeča stranka prejema račune za obratovalne stroške stavbe (elektrika, voda, ogrevanje), ki jih nato obračuna (prefakturira) ostalim solastnikom (odjemna mesta so skupna za vse poslovne prostore); - pravdni stranki sta 1. 10. 2017 sklenili Dogovor o pokrivanju obratovalnih stroškov (v nadaljevanju: Dogovor 2017), na podlagi katerega je tožeča stranka toženi mesečno zaračunavala porabo vode oziroma komunalnih storitev ter elektrike po odštevalnem števcu; 5,00 EUR za vzdrževanje vodovodne inštalacije; 5,30 EUR za vzdrževanje elektro naprav; ogrevanje v višini 3 % celotnega računa in strošek obdelave podatkov in izstavitve računa v višini 10,00 EUR; - tožeča stranka je toženi predlagala sklenitev novega Dogovora o pokrivanju obratovalnih stroškov z dne 4. 12. 2019 (v nadaljevanju: Dogovor 2019), ki ga tožena stranka ni podpisala, predvideval pa je spremembo glede stroškov vzdrževanja vodovodne inštalacije in elektro naprav, in sicer namesto fiksnega zneska 5,00 oziroma 5,30 EUR 10 % stroškov porabe; spremembo glede ogrevanja, in sicer namesto 3 % celotnega računa 5,51 % celotnega računa ter namesto stroškov obdelave in izstavitve računa v višini 10,00 EUR, stroške v višini 30,00 EUR; - tožeča stranka v tej pravdi od tožene zahteva plačilo neplačanih zneskov po računih, ki so bili izdani za obratovalne stroške od julija 2020 do aprila 2021 po novem načinu zaračunavanja, skladnem z Dogovorom 2019. 7. Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj pri obračunavanju stroškov toplote Dogovora 2017 ni upoštevalo, upoštevalo pa ga je pri obračunavanju ostalih stroškov po vtoževanih računih.

8. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno štelo, da glede obračunavanja stroškov za vzdrževanje vodovodne inštalacije in elektro naprav ter obdelave podatkov in izstavitve računa še vedno velja Dogovor 2017. Kot je pravilno pojasnilo, Dogovor 2017 v tem delu predstavlja obligacijskopravno pogodbo (mešana pogodba z elementi podjemne in mandatne pogodbe), za katero velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Gre namreč za (pretežno tržne) storitve, ki jih je tožeča stranka z dogovorom prevzela za toženo stranko za dogovorjeno "ceno". Za spremembo višine prvotno dogovorjenega stroška bi morala tožeča stranka dokazati, da so ji za opravljene storitve nastali višji stroški, oziroma da je bil med pravdnima strankama sklenjen nov (drugačen) dogovor. Ker navedenega ni zatrjevala oziroma dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tem delu še vedno velja Dogovor 2017. 9. Nasprotno, delitev obratovalnih stroškov (med katere spadajo tudi stroški ogrevanja) med solastniki oziroma etažnimi lastniki ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki določa, da se obratovalni stroški med etažnimi lastniki delijo sorazmerno z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače (115. člen SPZ). Lahko se sicer dogovorijo za drugačen ključ delitve obratovalnih stroškov, a morajo v ta namen skleniti pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člen SPZ). Razdelitev stroškov ogrevanja med solastnike zato ne more biti predmet prostega urejanja med zgolj dvema solastnikoma. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pogodba o ureditvi medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki v obravnavanem primeru ni bila sklenjena, Dogovor 2017 pa je bil sklenjen med zgolj dvema (so)lastnikoma. Tudi sicer v Dogovoru 2017 ni bilo jasno določeno, kakšen naj bi bil ključ delitve stroškov ogrevanja. Ker torej Dogovor 2017 strank ne more zavezovati glede načina obračunavanja stroškov ogrevanja, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno oprlo na ureditev, kot jo posebej za področje ogrevanja ureja Zakon o učinkoviti rabi energije (ZURE) in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (v nadaljevanju: Pravilnik). Ugotovilo je, da odstotek 5,51 %, ki ga je tožeča stranka toženi za ogrevanje zaračunavala v vtoževanih računih, predstavlja delež uporabe površine poslovnih prostorov tožene stranke (125,00 m2) glede na skupno površino stavbe (2.269,12 m2), kar je skladno z ureditvijo v petem odstavku 19. člena ZURE in 16. členu Pravilnika.

10. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je Dogovor 2017 veljaven glede obračunavanja stroškov vzdrževanje in izstavitve računa, glede stroškov ogrevanja pa uporabilo zakonsko ureditev, pritožba neutemeljeno očita, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Očitkov o protispisnosti med razlogi o odločilnih dejstvih ter predloženimi listinami pa pritožba konkretizirano ne pojasni.

11. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni v ničemer izkazala, da je obračun deleža 5,51 % stroškov dejansko pravilen in temeljni na uradnih podatkih s strani pooblaščenega geodeta, se nanašajo na izpodbijanje dejanskega stanja, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

12. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je izrek o njih odpadel. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ni bil potreben za odločanje višjega sodišča (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).