Jedro

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil udeležen v prometni nesreči dne 8. 7. 2003, ki jo je povzročil državljan Republike Italije, ki se je s tovornim vozilom zaletel v delovni stroj Cestnega podjetja ..., na katerem se je peljal tudi tožnik. Tožnik je v prometni nesreči utrpel zelo hude telesne poškodbe, tako da je bilo njegovo življenje ogroženo zaradi poškodbe možganov, krvavitve v prsno in trebušno votlino ter obtolčenine srca. Ker je bil povzročitelj prometne nesreče tuj državljan s tovornim vozilom zavarovanim pri tuji zavarovalnici, je tožnik od tožene stranke zahteval povrnitev nastale škode.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tožnikovem tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 167.284,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2004 dalje do plačila ter zamudne obresti od zneska 77.284,61 EUR za čas od 10. 9. 2004 do 23. 7. 2008. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 93.308,30 EUR. V preostalem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za odmero odškodnine zaradi katastrofalne nepremoženjske škode, saj je pri tožniku podano popolno (100%) zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti in sta nižji sodišči odškodnino odmerili v prenizkem znesku. Morda je sodišče druge stopnje zavedlo samo stanje tožnika, ki je sicer res pokreten in ni na invalidskem vozičku, vendar so pri njemu podane tako hude poškodbe glave, da tudi najosnovnejših aktivnosti več sam ne zmore. Dodaja, da sodišči nista pravilno upoštevali njegove starosti (34 let) v času prometne nesreče in dejstva, da mu je trajno dodeljena 100% kategorija invalidnosti, pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel naslednje poškodbe: obtolčenino možganov v levem senčnično temenskem predelu, prekinitev trde možganske opne ter iztrganje dela možganovine, utorni prelom lobanje v senčninem predelu na levi strani, vbočenje dela kostnine proti možganom, dvojni serijski prelom leve strani prsnega koša od prvega do dvanajstega rebra s paradoksnim dihanjem, izlivom krvi v levo prsno votlino ter z vdorom zraka v levo prsno votlino, obtolčenino srca, raztrganino vranice s hudo krvavitvijo v trebušno votlino, prelom leve ključnice, prelom leve nadlahtnice pod kirurškim vratom z izpahom levega ramena, obtolčenino levega kolena in epileptični napad po poškodbi.

7. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine tožnika v višini 55.000,00 EUR, za strah v višini 10.000,00 EUR, za skaženost 15.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 120.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevano, prav tako je pritožbeno sodišče tudi pravilno upoštevalo tožnikovo starost v času škodnega dogodka in dejstvo, da mu je bila trajno priznana 100% kategorija invalidnosti. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 200.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 217,23 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodba pritožbenega sodišča ni obrazložena v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine primerja oškodovančeve škodne posledice s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev, pri tem pa ni dolžno navajati vseh konkretnih zadev, s katerimi je obravnavani primer primerjalo.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 306/2000, II Ips 566/2006, II Ips 668/2005, II Ips 377/2005, II Ips 402/2002 itd.