Jedro

Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki, torej tožniku. Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnika o navedbah glede nastale materialne škode, dalo tožniku možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnik je v pripravljalni vlogi bolj ali manj ponavljal že podane navedbe, podal je namreč le navedbe o potencialni, bodoči škodi, iz podanih navedb pa ne izhaja, da težko popravljiva škoda neposredno preti tožniku.

Ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

I.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Inšpektorica Medobčinske inšpekcije Skupne občinske uprave Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi inšpektorica) je v izpodbijani odločbi odločila, da morajo inšpekcijski zavezanci, etažni lastniki objekta a. ulica, Maribor iz varovalnega pasa občinske ceste z oznako ... (a. ulica - od b. do c.), z zemljišča s parcelno številko 2035 k. o. ..., odstraniti ograjo, ki je izvedena brez soglasja upravljalca cest in vzpostaviti prejšnje stanje na terenu na lastne stroške (1. točka izreka), določil, da morajo navedeno izvršiti v roku do 26. 5. 2026 in o izvršitvi pisno obvestiti Medobčinsko inšpekcijo (2. točka izreka), sicer bo inšpektor nadaljeval postopek z uvedbo upravne izvršbe za izterjavo nedenarne obveznosti (3. točka izreka). Odločila je še, da če zavezanci ne bodo spoštovali odrejenih ukrepov, jim bo inšpektor izrekel globo zaradi nespoštovanja z odločbo odrejenih ukrepov (4. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve ter da bo o stroških postopka izdan posebni sklep (5. in 6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bil po uradni dolžnosti opravljen izredni inšpekcijski nadzor na terenu, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je v varovalnem pasu občinske ceste z oznako ... (a. ulica - od b. do c.), na zemljišču s parcelno številko 2035 k. o. ..., ob zahodni strani zemljišč s parcelnima številkama 156/1 in 158/2, obe k. o. ..., ki pripadata objektu z naslovom a. ulica v Mariboru, postavljena žičnata panelna ograja brez polnil. Ograja je zaradi konfiguracije terena izvedena kaskadno in dosega višino približno 1,20 m. Za navedeno ograjo v varovalnem pasu občinske ceste z oznako ... soglasje ni bilo izdano.

3.V skladu s četrtim odstavkom 134. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-2) je inšpekcijski zavezanec investitor posega, če ta ni znan, pa lastnik zemljišča. Ugotovljeno je bilo, da so lastniki nepremičnin s parcelnima številkama 156/1 in 158/2, obe k. o ..., vsakokratni etažni lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu a. ulica, njihov pooblaščenec pa družba A., d.o.o. - upravnik. Lastnik zemljišča s parcelno številko 2035 k. o. ... je Mestna občina Maribor.

4.Varovalni pas ob občinski cesti ureja 37. člen Odloka, ki določa, da je zaradi preprečitve škodljivih vplivov posegov v prostor ob občinski cesti, na občinsko cesto in na promet na njej, raba prostora v tem območju omejena. Za lokalne ceste (LC) znaša varovalni pas 10 metrov. Postavljanje kakršnih koli objektov v tem pasu je dopustno izključno na podlagi predhodno pridobljenega soglasja pristojnega organa.

5.Pristojnost inšpektorja, da z odločbo odredi odstranitev objekta, postavljenega v varovalnem pasu brez zahtevanega soglasja, ter vzpostavitev prejšnjega stanja na stroške inšpekcijskega zavezanca, izhaja iz 12. točke prvega odstavka 134. člena ZCes-2.

6.Tekom postopka so etažni lastniki zaprosili za izdajo soglasja k postavitvi ograje, ki pa je bilo zavrnjeno, upravni spor pa ni bil sprožen, kar je inšpektorica izvedela 10. 1. 2025. Nadalje je bilo ugotovljeno, da iz ortofoto posnetka sistema Gismatrix in ugotovitev na terenu nedvoumno izhaja, da je ograja postavljena na zemljišču parcelne številke 2035 k. o. ..., ki je v lasti Mestne občine Maribor in v naravi predstavlja zemljišče občinske ceste z oznako ... oziroma njen varovalni pas. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev je nedvomno izkazano, da se predmetna ograja nahaja na zemljišču v lasti Mestne občine Maribor in znotraj varovalnega pasu občinske ceste ... ter da je bila postavljena brez predhodno pridobljenega soglasja pristojnega organa Mestne občine Maribor. Etažni lastniki objekta a. ulica so kot investitorji posega inšpekcijski zavezanci v smislu 134. člena ZCes-2.

7.Ker je bil poseg izveden v nasprotju z določbami Odloka in brez zahtevanega soglasja upravljavca ceste, so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa.

8.Župan Mestne občine Maribor je pritožbo etažnih lastnikov ter pritožbo Anžeta Erbežnika zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank

Tožnik najprej poudarja svojo aktivno legitimacijo kot etažni lastnik. Poudarja, da je odločitev arbitrarna in nezakonita ter že v osnovi kaže na kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS).

Sprašuje se, ali je toženka oz. prvostopni organ izdal naložitvene odločbe vsem lastnikom c. ulice, d. ulice oz. na območju celotne Mestne občine Maribor, ali pa je "problematična" zgolj panelna nizka, prosojna ograja ob stavbi a. ulica? Pri tem zadevna montažna prosojna ograja ni prizadela interesov varovanja občinske ceste in prometa oz. njene širitve zaradi predhodnega razvoja prometa (urejen pločnik). Kljub temu se arbitrarno ne želi izdati dovoljenja, čeprav gre za spomeniško zaščiteno hišo in so bili solastniki a. ulice primorani slednjo postaviti za ohranitev in zaščito spomeniškega statusa hiše (metanje smeti, nezakonito parkiranje in druge motnje z občinskega zemljišča) ter zaščito prebivalcev a. ulice (npr. nevarnost, da gre otrok iz hiše na cesto), kakor tudi zaščito sprehajalcev (škarpa ob neosvetljenem pločniku).

Navaja, da je splošno znano dejstvo, kar izhaja tudi iz priloženega posnetka stanja, da so ograje in celo zarast oz. žive meje v Mestni občini Maribor vsepovsod v območju cest. Pri stavbi a. ulica gre za varovani kulturni spomenik, ki je z okolico, brez sedanje ograje podvržen vandalizmu in uničevanju. Prisotne so bile namreč nenehne kršitve lastninske pravice in motenje posesti, kot že navedeno, v obliki nezakonitega parkiranja vseh vrst vozil, odmetavanja smeti, poseganja v čistočo objekta (opravljanje potreb hišnih ljubljenčkov) ter so bili etažni lastniki zaradi zagotovitve varnosti stanovalcev hiše (zlasti otrok in starejših) glede na bližino prometne cestne primorani postaviti začasno montažno panelno mrežno ograjo okoli hiše, ki ne zastira pogleda na cesto, in sicer v območju, kot so ga stanovalci uporabljali, vzdrževali in imeli v posesti in lasti od celovite prenove hiše v letu 1991. Izpostavljeno je bilo, da je do takšne postavitve prišlo na podlagi pogovora s pristojnim Zavodom za varstvo kulturne dediščine Maribor, sledeč njihovemu neformalnemu nasvetu. Nikakor ni bil namen prisvajanje ali poseganje v varovalni pas ceste (interesi varovanja lokalne ceste niso prizadeti, kot to izjemo določa sam Odlok), temveč le nujno zavarovanje in nujna ureditev stanja na nepremičnini (nenehno motenje posesti in lastnine ter resna nevarnost za varnost hiše in njenih stanovalcev glede na prometno cesto, peščev glede na škarpo). Nerazumno je, da Občina sama navaja, da bo po odstranitvi ograje sama postavila ogrado. Pri tem ni jasno, zakaj se javnemu denarju dela škoda na način, če bo po odstranitvi ograje Občina takoj sama primorana postaviti ogrado.

Ograja je dejansko zgolj začasna, montažna, zlahka odstranljiva in prosojna (mrežasta) ter ne zastira pogleda na cestišče, ne ogroža prometne varnosti zaradi preglednosti oziroma prosojnosti konstrukcije, sama namestitev pa je izvedena na način, da se lahko nemudoma odstrani in omogoči izvedbo morebitnih posegov na cestišču. Sama ograja ob tem varuje tudi pešce, ki gredo na Piramido, saj je ob delu hiše škarpa, pri čemer ograja varuje zdrs pešcev v globino.

Tožnik je opisal in utemeljil, da s postavijo ograje ni podana nobena kršitev. Še toliko bolj, ker Odlok dovoljuje izjeme, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej ter njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa. Pri tem pa Občina arbitrarno tako soglasje daje na sosednji parceli, ki je na ovinku (kjer je res ogrožena vidljivost), in to celo glede gradnje objekta v zasebni lasti. To kaže, da pred zakonom vsi občani niso enaki in obstajajo različni vatli za različne občane.

Dodaja še, da so ob celotni c. ulici, d. ulici, oz. na celotnem območju Mestne občine Maribor, ograje in celo zarast oz. žive meje vsepovsod v območju cest. V dokazne namene tožnik prilaga tudi fotografijo stanja v naravi, ki nazorno prikazuje, kje toženka dovoljuje gradnjo oz. poseg v varovalni pas, problematizira pa panelno ograjo ob a. ulici. Predlaga odpravo oz. razveljavitev inšpekcijske odločbe oz. ustavitev inšpekcijskega postopka.

Hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer meni, da bi s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku (in tudi ostalim etažnim lastnikom stavbe na naslovu a. ulica v Mariboru), kakor tudi na sami stavbi kot kulturnem spomeniku prizadejala nepopravljiva oz. težko popravljiva škoda (devastacija spomeniško zaščitenega objekta in njegove zemljišča), kakor tudi neposredno ogroženo življenje prebivalcev hiše (zlasti otrok in starejših - možnost prometne nesreče) glede na sosedstvo lokalne ceste, kakor tudi pešcev - neosvetljeni pločnik je neposredno ob škarpi (zdaj ograja preprečuje zdrs peščev, zlasti v večernih urah in ponoči).

Ponovno izpostavlja, da gre pri ravnanju toženke do tožnika oz. etažnih lastnikov na naslovu a. ulica v Mariboru za arbitrarno odločanje in neenakopravno obravnavanje, saj toženka prav gotovo ni sprožila postopke in problematizirala ostale ograje, zarasti in žive meje v Mestni občini Maribor, ki ležijo v 10 metrskem varovalnem pasu.

Sklicuje se še na neenakopravno obravnavo in odločanje toženke, ki je za lastnika sosednje parcele dovolila izjemo in sicer glede omogočanja odstopanja celo od določil prostorskega akta za parcelo št. 163/4 k.o. ... in s tem dovolitve gradnje stanovanjskega objekta ("vile"). Toženka torej po eni strani dovoljuje celo gradnjo z manjšim odmikom od varovalnega pasu in to v križišču, po drugi strani pa tožniku oz. etažnim lastnikom problematizira panelno ograjo ob a. ulici. Meni še, da javna korist v primeru odložitve ne bi bila z ničemer prizadejana, saj postavljena panelna ograja ne ogroža ničesar, nasprotno ščiti tako prometni pas, kot samo nepremičnino.

Preteča škoda je tako v obliki izpostavljene devastacije spomeniško zaščitenega objekta in njegove zemljišča - grafiti na spomeniško zaščiteni stavbi, kakor tudi neposredno ogroženo življenje, poleg tožnika tudi prebivalcev hiše (zlasti otrok in starejših - možnost prometne nesreče), kakor tudi izpostavljena nevarnost za pešce - neosvetljeni pločnik je neposredno ob škarpi (zdaj ograja preprečuje zdrs peščev, zlasti v večernih urah in ponoči). V primeru tovrstnega poškodovanja pešcev bi ti lahko imeli odškodninske zahtevke iz naslova odgovornosti, če bi tožniku kot enemu od etažnih lastnikov očitali odgovornost za svoj padec in posledično škodo (imaterialno po pravno priznanih oblikah nepremoženjske škode po Obligacijskem zakoniku, kakor tudi ev. materialne škode). S tem pa bi poleg ostalega bila tožniku prizadejana težko popravljiva škoda, saj so zneski odškodnine lahko zelo visoki. Predlaga, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem sporu.

Toženka v odgovoru na začasno odredbo njeni izdaji nasprotuje, meni, da tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode. Izpostavlja, da je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ter na zahtevo po restriktivnem pristopu. Škodo, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, mora tožnik zatrjevati konkretizirano, tako po temelju, kot tudi po višini ter za svoje trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe predložiti tudi dokaze. Tožnik pri zatrjevanju težko popravljive škode za zatrjevane posledice izvršitve izpodbijane odločbe ni predložil nobenih dokazov. Tožnik zgolj navaja, da bi s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku in ostalim etažnim lastnikom stavbe na naslovu a. ulica, Maribor, kakor tudi na sami stavbi kot kulturnem spomeniku nastala nepopravljiva škoda oz. težko popravljiva škoda, kakor tudi da bi bilo neposredno ogroženo življenje prebivalcev hiše glede na sosedstvo lokalne ceste kakor tudi pešcev. Navedene trditve so pavšalne, nekonkretizirane in niso izkazane z nobenimi dokazi.

Toženka izpostavlja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik skupaj z etažnimi lastniki panelno ograjo postavil brez soglasja toženke in sicer v varovalnem pasu občinske ceste, kar predstavlja nedovoljen poseg v cestni prostor. Iz predloženih fotografij tožnika je razvidno, da s strani tožnika oz. etažnih lastnikov postavljena panelna ograja nima neposredne povezave s samim objektom. Ograja se namreč v nobeni točki ne dotika samega objekta, tako da ob odstranitvi ograje ne bi prišlo do morebitnih poškodb objekta. Tožnik tudi ne pojasni na kakšen način bi bilo lahko neposredno ogroženo življenje prebivalcev te hiše. Objekt razpolaga s pripadajočim zemljiščem, ki omogoča običajno in varno uporabo nepremičnine. Stanovalci iz objekta neposredno ne stopajo na občinsko cesto niti na pločnik, zato odstranitev sporne ograje ne pomeni, da bi bili izpostavljeni neposrednemu stiku s prometom na lokalni cesti. Tožnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi po odstranitvi ograje obstajala konkretna nevarnost za življenje ali zdravje stanovalcev. Zgolj splošne navedbe o zmanjšani varnosti stanovalcev standardu težko popravljive škode ne zadostijo. Nasprotno pa je treba upoštevati tudi javno korist, ki se kaže v zagotavljanju varnosti cestnega prometa, preglednosti cestnega prostora in spoštovanju predpisov, ki urejajo posege v varovalni pas občinske ceste. Dopustitev nadaljnjega obstoja nedovoljenega objekta v varovalnem pasu občinske ceste bi bila v nasprotju z namenom teh predpisov in bi posegala v javni interes.

Sklicuje se na dopis skrbnika stavbe, to je podjetje A., d.o.o., ki je v imenu etažnih lastnikov 13. maja 2024 preko elektronske pošte toženko obvestilo, da so ograjo postavili zaradi varovanja posestnega stanja in da je ograja zlahka odstranljiva, tako, da v primeru, če bo potrebna izvedba kakršnihkoli del, lahko ograjo odstranijo na lastne stroške etažni lastniki in jo po opravljenih delih namestijo nazaj.

Navedeno ravnanje tožnika oz. etažnih lastnikov jasno kaže, da so etažni lastniki odstranitev ograje šteli za izvedljivo in sprejemljivo ter da v času podaje navedenega dopisa niso zatrjevali nikakršne nevarnosti za življenje, zdravje ali varnost stanovalcev zaradi njene odstranitve. Če bi odstranitev ograje dejansko povzročila težko popravljivo škodo ali celo neposredno ogrozila življenje prebivalcev objekta, bi bilo razumno pričakovati, da bi etažni lastniki na takšne okoliščine opozorili že ob prošnji za podaljšanje roka oziroma da odstranitve sploh ne bi bili pripravljeni izvesti sami.

Sedanje navedbe o težko popravljivi škodi in neposredni ogroženosti življenja so zato v očitnem nasprotju z njihovimi predhodnimi izjavami in ravnanji. Dodaja, da gre za panelno ograjo, katere odstranitev je tehnično enostaven in reverzibilen poseg. Že iz tega razloga ni mogoče govoriti o posledicah, ki bi bile težko popravljive ali nepopravljive narave. Predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožnik v nadaljnji vlogi ponavlja navedbe glede škode in da je odredba potrebna zaradi neposredne zaščite življenja in varnosti stanovalcev. Ograja zagotavlja varnost pred izjemno prometno cesto, odstranitev ograje bi povzročila nepopravljivo škodo na spomeniško zavarovani hiši z devastacijo okolja.

K I. točki izreka

Uvodoma sodišče ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba zoper izpodbijano odločbo je pravočasna, saj je bila vložena 15. 6. 2026, to je v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, glede na to, da je bila odločba, s katero je bil postopek končan, to je odločba župana Mestne občine Maribor št. 3512-188/2026-15 z dne 26. 5. 2026 tožniku vročena 3. 6. 2026. Izpodbijana odločba (pa) predstavlja dokončen upravni akt, saj je izdan na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP v postopku upravne izvršbe. To pomeni, da gre za dokončno odločitev, s katero se posega v pravni položaj tožnikov. Podan pa tudi ni noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega tožba ne bi bila dopustna in tudi noben razlog za nedopustnost predloga za izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1.

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Tožnik v zadevi predlaga odložitev izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišče glede na zakonsko ureditev na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je nastanek težko popravljive škode. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za tako škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Škoda mora biti konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva.1 Bistveno je, da tožnik kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogel doseči (ali pa z nesorazmernimi težavami) vzpostavitev prejšnjega stanja. Zato mora izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena,2 oziroma da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.3

Navedeno pomeni, da mora tožnik izkazati neposredno zvezo med spornim pravnim razmerjem oziroma predmetom odločanja z upravnim aktom in posledicami, ki bi jih povzročila izvršitev tega akta in ki naj se preprečijo z začasno odredbo. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, ter pojasniti, zakaj je taka škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa mora predložiti tudi dokaze. Na stranki je tako trditveno in dokazno breme.4

Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.5

Tožnik v predlogu navaja, da je preteča škoda tako v obliki izpostavljene devastacije spomeniško zaščitenega objekta in njegove zemljišča - grafiti na spomeniško zaščiteni stavbi, kakor tudi neposredno ogroženo življenje, poleg tožnika tudi prebivalcev hiše (zlasti otrok in starejših - možnost prometne nesreče), kakor tudi izpostavljeno nevarnost za pešce - neosvetljeni pločnik je neposredno ob škarpi (zdaj ograja preprečuje zdrs peščev, zlasti v večernih urah in ponoči). V primeru tovrstnega poškodovanja pešcev bi ti lahko imeli odškodninske zahtevke iz naslova odgovornosti, če bi tožniku kot enemu od etažnih lastnikov očitali odgovornost za svoj padec in posledično škodo, s čimer pa bi poleg ostalega bila tožniku prizadejana težko popravljiva škoda, saj so zneski odškodnine lahko zelo visoki.

Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki,6 torej tožniku. Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnika o navedbah glede nastale materialne škode, dalo tožniku možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnik je v pripravljalni vlogi bolj ali manj ponavljal že podane navedbe, podal je namreč le navedbe o potencialni, bodoči škodi, iz podanih navedb pa ne izhaja, da težko popravljiva škoda neposredno preti tožniku.

Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode.7 Praviloma je taka škoda nadomestljiva. Kadar gre za inšpekcijske ukrepe, mora težko popravljiva škoda presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa četudi bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.8

Sprva je poudariti, da se tožnik v utemeljitev svoje zahteve ne more uspešno sklicevati na škodo, ki grozi tretjim - pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč upoštevna zgolj škoda, ki grozi tožniku (prvi stavek drugega odstavka 32. člena ZUS-1). Trditve o nematerialni škodi, ki naj bi grozila stanovalcem, pešcem, objektu, potencialnim odškodninskim zavezancem, so za odločitev v zadevi tako nerelevantne.

Sodišče sicer ocenjuje, da že iz narave stvari in iz samih navedb tožnika izhaja, da gre za postavitev panelne ograje, ki je po navedbah samega tožnika zlahka odstranljiva, na to pa opozarja tudi toženka.

Iz navedb toženke, ki jih tožnik ni prerekal, zato se štejejo navedena dejstva za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) izhaja, da se postavljena panelna ograja, katere odstranitev se odreja z izpodbijano odločbo, v nobeni točki ne dotika samega objekta, tako da ob odstranitvi ograje ne bi prišlo do morebitnih poškodb objekta. Tožnik tudi ne pojasni na kakšen način bi bilo lahko neposredno ogroženo življenje prebivalcev te hiše. Po neprerekanih navedbah objekt razpolaga s pripadajočim zemljiščem, ki omogoča običajno in varno uporabo nepremičnine. Stanovalci iz objekta neposredno ne stopajo na občinsko cesto niti ne na pločnik, zato odstranitev sporne ograje ne pomeni, da bi bili izpostavljeni neposrednemu stiku s prometom na lokalni cesti. S tem ni izkazana neposredna škoda in nevarnost za življenje in zdravje stanovalcev (starejših, otrok). Odškodninski zahtevki zaradi neosvetljenega pločnika in možnosti padca namreč grozijo upravljalcu pločnika oz. lastniku pločnika, tako da je zatrjevanje o tej škodi nerelevantno. Tu je ponovno omeniti, da mora neposredna škoda pretiti tožniku in ne tretjim.

Tožnik tudi konkretno ne navaja dejanja, ki bi pomenila neposredno ogrožanje objekta in devastacijo tega objekta, ne glede na to, gre tu za odpravljivo škodo. Sodišče priznava tožniku, da gre seveda pri tem za dejanja, ki so za stanovalce moteča, vendar to ne opravičuje kršitev predpisov.

Poudariti je še, da tudi če v drugih delih občine prihaja do posegov v občinsko cesto, to še ne pomeni, da to opravičuje ravnanje v skladu s predpisi (v nepravu namreč ni enakosti) in to za konkretno zadevo ni relevantno. Pri težko popravljivi škodi pa je bistveno, da tožnik dokaže, da bo škoda nastala njemu neposredno. Sodišče tako zaključuje, da v konkretnem primeru iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izdano odločbo lahko nastala težko popravljiva škoda, kot jo za izdajo začasne odredbe zahteva sodna praksa.

Ker je sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, se ni spuščalo v vprašanje prizadetosti javne koristi, na kar je sicer opozorila že toženka, pač pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

Odločitev o stroških postopka tožnice v zvezi z izdajo začasne odredbe je sodišče pridržalo za odločitev o tožbi (smiselno 25. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 179/2022 z dne 23. 11. 2022 in I Up 31/2020 z dne 25. 3. 2020.

2Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 215/2024 z dne 2. 9. 2024 (8. točka) in I Up 172/2024 z dne 21. 5. 2024 (9. točka).

3Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020, 9. točka.

4Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023, tč. 8.

5Tako sklepi Vrhovnega sodišča I Up 259/2016 z dne 29. 9. 2016, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 146/2019 z dne 28. 8/. 2019, I Up 152/2023 z dne 5. 7. 2013, I Up 152/2024z dne 14. 6. 2024.

6Glej odločitve VSRS I Up 129/2022, I Up 181/2021, I Up 163/2021, I Up 102/2021, I Up 54/2021, I Up 120/2017 in številne druge.

7Glej akte VSRS I Up 135/2018, Up 78/2018, I Up 12/2019.

8Tako odločitev URS IV U 105/2024 z dne 20. 8. 2024.