Jedro

Na podlagi dejstva, da je drugotožena stranka družbenik prvotožene stranke (delodajalca tožnice, zoper katerega uveljavlja terjatve iz delovnega razmerja), ni mogoče šteti, da je podana njena pasivna legitimacija v individualnem delovnem sporu. Prvotožena stranka, organizirana v obliki družbe z omejeno odgovornostjo, odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, družbeniki pa za njene obveznosti (razen pri spregledu pravne osebe) ne odgovarjajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da se ugotovi, da je tožnici S.B. prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi na osnovi njene izredne odpovedi, ki jo je dne 1. 6. 2006 podala prvotoženi stranki X in prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici: iz naslova neizplačanih plač od bruto zneskov za mesec marec 2006 v znesku 990,82 EUR, za april 2006 990,82 EUR, za maj 2006 990,82 EUR in za mesec junij 2006 165,14 EUR obračunati in plačati z zakonom določene davke in prispevke in za navedene mesece izplačati tožnici neto zneske v višini in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov dalje, do plačila, kot to izhaja iz drugega odstavka I. točki izreka; iz naslova nadomestila plače za 45-dnevni odpovedni rok od zneska 1486,23 EUR obračunati in plačati z zakonom določene davke in prispevke in izplačati tožnici neto znesek 997,43 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje do plačila; iz naslova neplačanega regresa za leto 2004, 2005 in 2006 plačati neto zneske v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz četrtega odstavka I. točke izreka ter ji za navedene zneske obračunati in plačati vse davke; iz naslova dodatka za prevoz in prehrano plačati tožnici neto zneske za mesece marec, april in maj 2006 v višini in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz petega odstavka I. točke izreka in iz naslova odpravnine znesek 2.272,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko - Y pa je v celoti zavrnilo. Odločilo je tudi, da prvo in drugotožena stranka krijeta sami svoje stroške postopka, prvotoženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 863,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi tudi zoper drugotoženo stranko Y, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo med drugim odločilo, da se zahtevek tožnice zoper drugotoženo stranko - Y v celoti zavrne, z obrazložitvijo, da Y ni pasivno legitimiran v predmetnem sporu, ker po določilih ZGD družba z omejeno odgovornostjo za svoje obveznosti odgovarja neomejeno, družbeniki pa sploh ne odgovarjajo za družbine obveznosti. Tožnica se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in je mnenja, da bi moralo sodišče glede na podatke v spisu dovoliti spregled pravne osebnosti in tako ugotoviti odgovornost drugotožene stranke kot družbenika. Sodišče tega ni storilo in v zvezi s tožbenimi navedbami, zakaj je v konkretnem primeru za obveznosti družbe odgovoren tudi Y, tudi ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala tožnica (zaslišanje tožnice, drugotoženca, postavitev izvedenca finančne stroke). Dejansko stanje je zato v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zakon o gospodarskih družbah sicer res določa, da družba z omejeno odgovornostjo za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, medtem ko družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Vendar se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da bi glede drugotoženca moralo odločiti v skladu z 8. členom ZGD-1. V navedenem členu je namreč določeno, da so za obveznosti družbe odgovorni tudi njeni družbeniki in sicer med drugim v primeru, če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot s svojim lastnim premoženjem (3. alinea prvega odstavka 8. člena ZGD-1), ali če so v svojo korist ali korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da družba ne bo sposobna poravnati svoje obveznosti (4. alinea prvega odstavka 8. člena ZGD-1). Drugotoženec kot družbenik in direktor prvotožene stranke je tako v celoti odgovoren za njeno poslovanje. Drugotoženec je namreč prihodek iz poslovanja uporabil za drug namen, namesto da bi tožnici izplačal pripadajočo plačo in prispevke, ki ji je tožnica zaslužila s svojim delom. Drugotoženec tako ni ravnal pošteno in vestno, če iz prihodka družbe ni plačeval delavcem plač in prispevkov. Sicer pa poudarja, da drugotoženec svojih kršitev ne zanika, niti jih ne opravičuje, ker ve, da za tako ravnanje ni opravičila. Pri svoji odločitvi pa bi moralo sodišče tudi upoštevati, da sta istočasno s tožnico podali izredno odpoved še dve drugi delavki, katerima prvotožena stranka prav tako ni izplačevala plač.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/29 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanem delu sodbe odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v obravnavani sporni zadevi ugotoviti, da za obveznosti prvotožene stranke do tožnice odgovarja tudi drugotoženec. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je tožnica delovno razmerje sklenila s prvotoženo stranko kot delodajalcem in ne z drugotožencem Y, ki je fizična oseba. Res je drugotoženec direktor prvotožene stranke in njen družbenik. Vendar samo dejstvo, da je drugotoženec tudi družbenik prvotožene stranke, še ne daje podlage za zaključek, da obstaja temelj za njegovo pasivno legitimacijo v tem sporu. Prvotožena stranka je namreč družba z omejeno odgovornostjo in kot taka po določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, medtem ko družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Izjema od tega pravila in na kar pravilno opozarja pritožba, je res opredeljena v prvem odstavku 8. člena ZGD-1, ki določa, da družbeniki (zaradi spregleda pravne osebnosti) odgovarjajo za obveznosti družbe, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan (1. alinea); če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih upnikov (2. alinea); če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svoji lastnim premoženjem (3. alinea) ali če so v svojo korist ali v korist kakšne druge osebe zmanjšali premoženje družbe in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (4. alinea). Vendar ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje postavljenega zahtevka zoper drugotoženca na nobeni od navedenih pravnih podlag. Potrebno je poudariti, da je namen uzakonitve spregleda pravne osebnosti v tem, da pod določeni pogoji za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki. 8. člen ZGD-1 je namreč le pravna podlaga za uveljavljanje odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, ne pa tudi dejanska pravna podlaga za obveznosti družbe, katerih poplačilo se zahteva od družbenikov. Odgovornost družbenikov je tako lahko le solidarna, medtem ko je splošna predpostavka takšne odgovornosti zloraba pravne osebe. Ravno okoliščina, da bi drugotoženec s svojim ravnanjem zlorabljal prvotoženo stranko, pa ni izkazana. Tožnica je v postopku na prvi stopnji sicer zatrjevala, da je drugotoženec kršil zakonske predpise o izplačevanju plač in prispevkov in da ni ravnal vestno in pošteno, ker iz prihodka družbe ni plačeval delavcem plač in prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Ta zatrjevanja pa še ne dokazujejo, da bi drugotoženec s takim ravnanjem zlorabil prvotoženo stranko za oškodovanje svojih (ne pa morda njenih) upnikov, niti da bi drugotoženec v svojo korist ali korist kakšne druge osebe zmanjševal premoženje prvotožene stranke.

Upoštevaje vse navedeno je potrebno ugotoviti, da tožnica ni dokazala, da obstajajo pogoji za spregled pravne osebnosti, kar pomeni, da tudi ni temelja za zaključek, da je drugotoženec v tem sporu pasivno legitimiran. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe je zato materialno pravno pravilna in zakonita.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).