Jedro

Tožnikovo delo sprevodnika, zavirača in vlakovodje, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do 1985, je bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, število opravljenih nadur je ustrezalo delovnopravni zakonodaji in se je opravljalo zaradi nujnih in izjemnih dogodkov, ki so nastopili iznenada, zaradi nenadnih odsotnosti delavcev, okvar na vlakih, ki jih je bilo potrebno odpraviti za preprečitev škode, in nepričakovanih zamud na mednarodnih linijah. Plačilo za to delo se zato všteje v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni, tako, da se glasi: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 2008 in št. ... z dne 9. 6. 2008 se odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino od 1. 7. 2008 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka doseženega za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do 1985 in tožniku izplačati razliko med na novo odmerjeno pokojnino in že izplačano pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 5. 12. 2008 in 9. 6. 2008 ter, da je toženka dolžna tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino od 1. 7. 2008 dalje, z upoštevanjem osebnega dohodka doseženega za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do 1985, ter mu izplačati razliko med na novo odmerjeno pokojnino in že izplačano pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se je spor začel na podlagi glavne teze toženke, da tožnikov delodajalec delo preko polnega delovnega časa ni imel v svojih aktih opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Navedenega očitka v izpodbijani sodbi ni več. Se je pa sodišče postavilo na stališče, da je pri tožniku, ne glede na ustrezno normativno ureditev, šlo za predvidljivo delo in ne za izjemno, nepredvidljivo in nujno delo, ki bi nastopilo iznenada, bodisi zaradi višje sile oz. zato, da se obvaruje materialna sredstva pred nepopravljivo škodo oz., da bi se odpravila škoda, ki bi nastala družbi. Pritožba se s takšnimi stališčem sodišča ne strinja, meni, da je nepredvidena odsotnost delavca pač nepredvidljiva, enako je z zamudami vlakom. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal zaradi nepredvidenih izostankov delavca z dela ali pa zamud vlakov, ki so bili prav tako nepredvidljivi, čeprav je predvidljivo njihovo ponavljanje v nepredvidljivem času in kraju. Po delovno pravni zakonodaji predstavljajo izjeme, ko je nadurno delo take narave, da se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, dve vrsti dogodkov. Eni so dogodki, ki se vsakemu subjektu primerijo le na daljše obdobje (potres, požar, povodenj), drugo pa dogodki, ki se ponavljajo pogosteje, pa so kljub tej pogostnosti posamezno nepredvidljivi, njihova glavna značilnost pa je, da neposredno vplivajo tudi na druge subjekte in se zato njih vpliv oz. škodljivost multiplicira in pripelje do kolapsa večjih sistemov na državnem nivoju. To drugo vrsto dogodkov izpodbijana sodba povsem spregleda. Železnica, kjer je bil zaposlen tožnik, je imela določena delovna mesta v neposrednem prometu, ki so po definiciji izpolnjevala zakonske pogoje za nadurno delo. Tožnik je v pritožbenem roku pridobil tudi drugostopenjsko odločbo toženke za svojega bivšega sodelavca iz katere izhaja, v zvezi z akti delodajalca, diametralno drugačno dejansko stanje, kot ga v tem postopku zatrjuje toženka, prav tako iz odločbe izhaja, da so bile nadure opravljene v okvirih, ki jih predvideva zakon, glede na delovno mesto iz istega seznama pa vse to velja tudi za tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 348. čl. ZPP opravilo obravnavo pred pritožbenim sodiščem, na kateri je razčistilo dejansko stanje z dodatnim zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku ter priče V.M.. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Predmet presoje je bila drugostopenjska odločba toženca, opr. št. ... z dne 5. 12. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženke št. ... z dne 9. 6. 2008, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 610,28 EUR na mesec od 1. 7. 2008 dalje. Tožniku se je starostna pokojnina odmerila v višini 80 % od pokojninske osnove, 734,93 EUR, izračunane na podlagi plač oz. osnov zavarovanja iz najugodnejšega 18 – letnega obdobja od leta 1983 do 2000, pri čemer so bile plače oz. osnove zavarovanja valorizirane na koledarsko leto pred uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine, to je na letu 2007. V zadevi je sporno vprašanje vštevanja plač prejetih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do 1985. Tako toženec v predsodnem postopku, kot tudi sodišče prve stopnje, sta se postavila na stališče, da je šlo za redno obliko dela in da se torej opravljeno delo po predpisih o delovnih razmerjih ni štelo kot poseben delovni pogoj.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 407. čl. določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V bistvu enako je bilo urejeno tudi v 312. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Že sodišče prve stopnje je citiralo delovno pravne predpise, veljavne v spornem obdobju in sicer je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70), nato v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974. S 7. 1. 1978 je začel veljati Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami). Po navedenih predpisih se je štelo kot poseben delovni pogoj delo preko polnega delovnega časa, ki so ga delavci določili s splošnim aktom in sicer v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnosti življenje in zdravje občanov, da se je z nepretrganim delom preprečilo kvarjenje surovin in materiala ali pa odvrnila okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se je preprečila prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se je zagotovilo za nepretrgan potek dela potrebne temeljne surovine ali zagotovilo varnost ljudi in premoženja, ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali, če je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Delo je bilo mogoče uvesti tudi v primerih, če je splošen družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravi določena dela oz. naloge v skladu s pogoji, ki so jih določali zakoni. S 7. 1. 1978 je bila določena časovna omejitev in sicer 12 ur na teden, od 30. 7. 1982 pa je veljala časovna omejitev 30 ur na teden.

Glede na navedene predpise je bilo v zadevi bistveno ugotoviti, ali je tožnikovo delo preko polnega delovnega časa prestavljalo takšno vrsto dela, katerega je bilo potrebno opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin in ali se je po tedanjih predpisih tako delo štelo kot poseben delovni pogoj. Tožnik je v letih 1975 in 1976 opravljal delo zavirača, v letih 1978 in 1979 delo sprevodnika, leta 1977 ter od 1980 do 1986 pa delo vlakovodje. Že pred sodiščem prve stopnje je izpovedal, da je na navedenih delih spremljal vlake na določeni relaciji ali tovorne ali osebne vlake. Tovorni vlaki so vozili hitro pokvarljivo blago, žive živali. Pri tem so bili vezani na mednarodni železniški promet, saj so bili povezani z vsemi mednarodnimi železniškimi prehodi. Do nadur je prihajalo iz več razlogov, tako zaradi nepričakovanih odsotnosti delavcev, kakor tudi zaradi zamud vlakov. Odpravo nadur mu je odredil delodajalec, nalogi so bili dani ustno. Do zamud vlaka je prihajalo iz dveh razlogov in sicer zaradi tega, ker je prišlo do tega, da je bilo na postaji z nakladanjem, razkladanjem in premikanjem nepričakovano več dela in je to podaljšalo celotni potek dela pa tudi iz tujini so prihajali vlaki z zamudo. Ti mednarodni vlaki pa so imeli prednost pred domačimi vlaki in so jih ti morali zato čakati. Delovna mesta, ki jih je opravljal so bila opredeljena v internih aktih pri njegovem delodajalcu in sicer v pravilnikih o določitvi del pri katerih delavci neposredno sodelujejo pri opravljanju železniškega prometa, pri teh delovnih mestih se je podaljšani delovni čas štel, da ni v nasprotju z zakonom in kot poseben delovni pogoj.

Priča V.M. je izpovedal, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, delo, ki se šteje za neposredno opravljanje železniškega prometa in da je bilo to delo opredeljeno v samoupravnih splošnih aktih kot poseben delovni pogoj in za navedeno delo so se tudi odvajali prispevki. Delo je v spornem obdobju bilo organizirano v izmenah in delavec ni mogel z svojega delovnega mesta oditi ne, da bi pred tem dobil zamenjavo. Dogodki kot so zamuda vlaka, okvara lokomotive, izpad delavca niso bili pravilo, so se pa takrat velikokrat dogajali glede na obseg dela v tistem obdobju in mednarodne povezave, ki so bile takrat bolj aktivne kot danes. Delavec, ki se je zaposlil na železnicah je vedel, da bo moral delati na takšen način, da bo opravljal tudi delo preko polnega delovnega časa zaradi pogojev dela in specifike dejavnosti. Vso obdobje so se srečevali s pomanjkanjem delavcev na delovnih mestih, ki jih je opravljal toženec, ker to delo ni bilo atraktivno, tudi plača ni bila najboljša, opravljalo delo se je na terenu, v izmenah, z rednim izobraževanjem, fluktuacija je bila zelo velika. Delodajalec je sprejel vrsto ukrepov, da bi odpravil delo preko polnega delovnega časa, vendar to v celoti ni bilo možno. Organizirana je bila 24 urna dežurna služba in so dispečarji v primeru okvar aktivirali vse tiste delavce, ki so bili pač zadolženi za odpravo posledic nekega izrednega dogodka. Pomanjkanje delavcev na delovnih mestih, ki jih je opravljal tožnik so poskušali odpraviti, vendar tega v celoti ni bilo možno. V okviru železnic v Sloveniji je bila problematika povsod podobna. Do nadur je prihajalo zaradi različnih izostankov delavcev, ko je posamezni delavec znotraj neke skupine izpadel zaradi bolniškega staleža ali drugega izostanka in se je moralo zanj poiskati nadomestilo, in pa zaradi izrednih dogodkov na železnici. Dogajale so se nesreče in zamude vlakov, kar je bil osnovni razlog. Do zamud je prihajalo na primer zaradi tega, ker so na postaji na katero je vlak pripeljal ugotovili, da je z kakšnim vagonom kaj narobe, takrat so morali ugotoviti kaj je narobe in šele potem se je lahko peljalo naprej. Ti zastoji so bili povsem nepričakovani. Vlak je na primer imel vročo os in ni bil sposoben nadaljnje vožnje prav tako je bilo potrebno v primeru, da so vlaki iz tujine prihajali z zamudo. Te vlake, ki imajo določeno prednost počakati in v teh primerih drugi vlaki pač stojijo in tako se zamuda kumulira. Delavci na delovnih mestih kot jih je opravljal tožnik pa so morali vlak spremljati do končne postaje, ne glede na izredne dogodke in morebitne zamude.

Iz zapisnika o opravljeni reviziji št. ... z dne 14. 11. 2008 izhaja, da je bila dne 14. 11. 2008 s strani toženke opravljena revizija pri dajalcu podatkov delodajalca tožnika, pri čemer je bilo vpogledano v letne kartone za tožnika od leta 1975 do leta 1985. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik v tem obdobju opravil delo preko polnega delovnega časa v obsegu in za plačilo kakor izhaja iz potrdila njegovega delodajalca z dne 20. 3. 2007, razen v letu 1976, ko je dejansko opravil 218 nadur za katere je prejel plačilo v znesku 3.539,00 din, v letu 1980 je sicer opravil 120 nadur, kakor je navedeno tudi v potrdilu, vendar je prejel plačilo v znesku 7.061,75 din. Pritožbeno sodišče šteje, da so ugotovitve revizorja za navedeni dve leti pravilne, saj je le ta vpogledal v posamezne letne kartone za tožnika in iz njih črpal podatke.

Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik, sicer v okviru rednega delovnega časa opravljal dela sprevodnika, zavirača in vlakovodja, kjer je prihajalo tudi do potreb po opravljanju dela preko polnega delovnega časa. Delovna mesta zavirača, vlakovodje in sprevodnika so bila s pravilnikom opredeljena kot dela pri katerih delavci neposredno sodelujejo pri opravljanju železniškega prometa. Delo na teh delih v podaljšanem delovnem času je bilo v internih predpisih delodajalca opredeljeno kot posebej delovni pogoj in ni bilo v nasprotju s takratno delovnopravno zakonodajo. Število opravljenih nadur ustreza prej navedeni delovnopravni zakonodaji (tožnik je v spornem obdobju opravil od 71 do 321 ur preko polnega delovnega časa na letnem nivoju). Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je bil promet v 80 letih, ko se je uvedel Soški koridor za odvoz tovora iz Luke Koper v Avstrijo v hitrem naraščanju in kljub trudu delodajalca tožnika, da bi se delo opravilo v rednem delovnem času, tega vedno ni bilo mogoče. Za delo na delih, ki jih je opravljal tožnik so se zahtevali strogi zdravstveni kriteriji ter zahtevana izobrazba, osip kandidatov je bil velik. Razpored dela je bil prilagojen številu delavcev in vnaprej znan ter je zajemal tako redne kot izredne vlake. Nadurno delo se je opravljalo zaradi nujnih in izjemnih dogodkov, ki so nastopili iznenada, zaradi nenadnih odsotnosti delavcev pa tudi zaradi okvar na vlakih, ki jih je bilo potrebno odpraviti, kajti v nasprotnem primeru bi nastala škoda in tudi zaradi nepričakovanih zamud na mednarodnih linijah, kjer so morali vlaki, na katerih je delo opravljal tožnik, tem vlakom dati prednost in jih počakati. Delo drugače ni bilo možno organizirati. Tožnik je bil seznanjen s tem, da bo moral delo opravljati, če se bo pojavila potreba tudi izven njegovega rednega delovnega časa, vendar pa taka predvidljivost ne izključuje izjemnosti dela. Za odločitev tudi ni bistveno ali je bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno pisno ali zgolj ustno, odločilno je, da je tožnik tako delo opravil in da je šlo za delo, ki se po že citiranih predpisih šteje kot poseben delovni pogoj.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v spornem obdobju od leta 1975 do leta 1985, v obsegu kot ga je navedlo sodišče spredaj, opravljano kot poseben delovni pogoj, skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in, da je izpolnjen dejanski stan po 407. čl. ZPIZ-1, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo ter odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 5. 6. 2008 in 5. 12. 2008 in tožencu naložilo, da tožniku na novo odmeri pokojnino tako, da pri ugotovitvi pokojninske osnove upošteva tudi plače, prejete za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1975 do leta 1985. Sodišče je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od razlik med že izplačanimi zneski in na novo priznanim zneskom starostne pokojnine in sicer v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je v sporni zadevi podan tudi dejanski stan po 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1, kjer je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca oz. druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo in odmerilo stroške tožnika v pravdi pred sodiščem prve stopnje, tožnik pritožbenih stroškov in stroškov udeležbe na pritožbeni obravnavi ni priglasil. Pritožbeno sodišče je tako pooblaščencu tožnika priznalo nagrado za postopek v višini 183,30 EUR (tarifna št. 3100 v zvezi z 2. odst. 25. čl. ZOdvT), nagrado za narok v višini 169,20 EUR (tarifna št. 3102 v zvezi z 2. odst. 25. čl. ZOdvT) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 EUR (tarifna št. 6002), skupaj torej 372,50 EUR. Ker je odvetnik tožnika zavezanec za DDV, mu je sodišče, upoštevajoč tarifno št. 607 priznalo še 20 % DDV v znesku 74,50 EUR. Kot potrebne stroške je tako tožniku priznalo stroške v skupni višini 447,00 EUR, ki jih mora toženec tožniku povrniti v 8 dnevnem izpolnitvenem roku, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.