Jedro

Tožniki, ki so vložili izpodbojno tožbo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnin, potem ko so bile na podlagi ZOPRZUJF z odločbami pravnomočno odpravljene protiustavne posledice negativne uskladitve pokojnin, si ne morejo več izboljšati pravnega položaja. Tožnik tako v tem sodno socialnem sporu ni uspel, zato sam trpi svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da glasi: Tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2013 in iste opr. št. z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od naknadno izplačanih razlik starostne pokojnine za obdobje od junija 2012 do marca 2013, obračunanih od vsakega prvega v mesecu do plačila razlike oziroma podredno, da se že izplačane razlike v pokojnini štejejo kot delno plačilo teh zamudnih obresti (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 223,60 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper stroškovni izrek cit. sodne odločbe (III. tč. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predloga spremembo tako, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Meni, da zgolj odprava odločb brez vsebinske ugoditve tožbenemu zahtevku ne pomeni uspeha v sporu. Glede na 154. člen ZPP, posledično ni pogojev za povračilo stroškov postopka tožeči stranki. Tudi sicer si z odpravo odločb o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, tožeča stranka v ničemer ni izboljšala pravnega položaja in pravnih koristi o pravici iz pokojninskega zavarovanja. Le podredno, v kolikor bo ocenjeno, da je tožnik uspel v neznatnem delu, bi bilo po mnenju pritožnice potrebno o stroških odločati ob uporabi 2. odstavka 154. člena ZPP in izreči, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, da naj v sporu nebi uspel. Obširno povzema problematiko negativne uskladitve pokojnine po ZUJF-u, ustavno sodno presojo 143. člena tega zakona, odpravo posledic po ZOPRZUJF-u in meni, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odpravo odločb o negativni uskladitvi pokojnin. Izpostavlja še, da je povod za tožbo dala tožena stranka, ki v odgovoru na tožbo, niti na glavni obravnavi, tožbenega zahtevka ni pripoznala. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih istovrstnih zadevah zavzelo enotno stališče, da si tožniki, ki so sicer vložili izpodbojno tožbo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnin, potem ko so bile na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju: ZOPRZUJF) z odločbami z dne 24. 6. 2013 pravnomočno odpravljene protiustavne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne morejo izboljšati pravnega položaja.

To velja tudi za obravnavani primer ne glede na to, da sta z neizpodbijano pravnomočno I. točko izreka sodbe, odpravljeni odločbi o negativni uskladitvi, ki po odpravi protiustavnih posledic z upravno odločbo z dne 24. 6. 2013, nista imeli več nikakršnega pravnega učinka. Da si tožnik kljub odpravi izpodbijanih odločb, v tem sodno socialnem sporu več ne more izboljšati pravnega položaja, kaže nenazadnje tudi pravnomočni zavrnilni del sodbe glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti (II. tč. izreka).

Predhodna ugotovitev pa seveda pomeni, da tožnik v tem sodno socialnem sporu po vsebini ni z ničemer uspel. Za uspeh v sporu bi kvečjemu šlo, če tožena stranka še ne bi vzpostavila stanja, kakršno je bilo pred t.i. negativno uskladitvijo pokojnin. Torej če bi bile šele v tem sodnem sporu odpravljene posledice protiustavno znižane pokojninske dajatve.

V obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje tako ni imelo dejanske podlage v 1. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) za pozitivno odločitev o priglašenih stroških postopka. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da zaradi čisto formalne odprave izpodbijanih upravnih odločb, gre vendarle za delen uspeh tožnika v sporu, je ta brez vseh vsebinskih učinkov glede pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Torej bi bilo mogoče tudi po 2. odstavku 145. člena ZPP v zvezi s 68. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 2/ 2004, v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem toženi zavod že ex lege vedno sam nosi svoje stroške, odločiti, da tudi tožnik nosi sam svoje stroške tega sodnosocialnega spora.

Tako se izkaže, da je povsem pravilno materialnopravno stališče tožene stranke, po katerem zgolj zaradi odprave neučinkujočih posamičnih upravnih aktov, potem ko je že vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev, v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je tožnik iz spora o glavni stvari vsebinsko uspel. Pritožbeno sodišče je zaradi vsega predhodno obrazloženega ob pravilni uporabi 1. odstavka 145. člena ZPP, izpodbijani stroškovni izrek sodne odločbe na temelju 3. tč. 365. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Pritožbi tožene stranke je torej ugodilo in razsodilo, da nosi tožnik sam svoje stroške, nastale v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.