Jedro

Zakonodajalčev namen z opredelitvijo višino zavarovalne vsote je v tem, da se omeji jamstvo zavarovalnice samo v primeru izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. V okoliščinah, ko ne gre za tovrstne primere pa je zavarovanje odgovornosti lastnika motornega vozila nudila oškodovancu zaščito s tem, da se lahko z neposrednim zahtevkom do zavarovalnice poplača, razen, če gre za izjemne primere, ko nastala škoda presega višino zavarovalne vsote. V okoliščinah visoke inflacije bi bil navedeni namen zakonodajalca v zaščiti oškodovanca lahko vsaj deloma dosežen samo ob sprotnem usklajevanju višine zavarovalne vsote z razvrednotenjem denarja v posledici inflacije. V kolikor izvršilna oblast, v pristojnosti katere je bila določitev višine zavarovalne vsote, tega zakonodajalčevega namena ni zasledovala s sprotnim usklajevanjem višine zavarovalne vsote, takšen odlok ni več uresničeval namena zakona. Ker je sodišče pri odločanju vezano na ustavo in zakon (3. člen Zakona o sodiščih) je potrebno podzakonski akt razlagati skladno z zakonodajalčevim namenom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. tč. izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotoženi stranki naložilo plačilo 23.589,95 EUR s 4% obrestmi letno, ki tečejo od zneska: - 1.444,70 EUR od 1.7.1986 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 26,59 EUR od 1.8.1986 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.274,14 EUR od 1.3.1987 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 637,07 EUR od 1.7.1987 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.983,61 EUR od 1.7.1988 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 2.043,12 EUR od 1.7.1989 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 2.104,48 EUR od 1.7.1990 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 2.170,13 EUR od 1.7.1991 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 946,66 EUR od 1.12.1991 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 189,33 EUR od 1.1.1992 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.135,99 EUR od 1.7.1992 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.168,60 EUR od 1.1.1993 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 584,30 EUR od 1.4.1994 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 583,79 EUR od 1.7.1993 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 2.439,17 EUR od 1.7.1994 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.261,00 EUR od 1.1.1995 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 693,07 EUR od 1.7.1995 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.389,81 EUR od 1.7.1996 do takrat,ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.396,32 EUR od 1.7.1997 do takrat,ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 118,07 EUR od 1.1.1998 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Poleg tega pa je prvotoženi stranki naložilo tudi, da nerazdelno z drugotoženo stranko plača tožeči stranki 5.633,83 EUR s 4% zamudnimi obrestmi letno, ki tečejo od zneska: - 590,40 EUR od 1.1.1998 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 1.183,44 EUR od 1.5.1999 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 236,69 EUR od 1.7.1999 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 719,30 EUR od 1.1.2000 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 719,30 EUR od 1.7.2000 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 723,62 EUR od 1.1.2001 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 723,62 EUR od 1.7.2001 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice, - 737,46 EUR od 1.1.2002 do takrat, ko bo višina obresti dosegla znesek glavnice (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo: - 117,80 EUR s 4% zamudnimi obrestmi letno od 1.7.1983 do plačila, - 613,60 EUR s 4 % zamudnimi obrestmi letno od 17.9.1983 do plačila, - 1.666,45 EUR s 4% zamudnimi obrestmi letno od 1.7.1984 do plačila, - 2.103,86 EUR s 4% zamudnimi obrestmi letno od 1.7.1985 do plačila, - 722,36 EUR s 4% zamudnimi obrestmi letno od 1.7.1986 do plačila (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženima strankama je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 751,71 EUR, prvotoženi stranki pa še nadaljnjih 3.143,16 EUR (4. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnica izpodbija prvostopenjsko sodbo v delu, s katerim ni uspela v postopku (1., 2. in 4. točka izreka), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v navedenem obsegu (1. točka 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je od prvotožene stranke uveljavljala povrnitev plačanih zneskov družinske pokojnine po umrlem zavarovancu tožeče stranke za posledicami prometne nezgode, povzročene s strani voznika drugotožene stranke, ki je imela pri prvotoženi stranki sklenjeno zavarovalno pogodbo iz obveznega zavarovanja motornih vozil. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v pretežnem delu zavrnilo ugovor zastaranja, ki sta ga uveljavljali toženi stranki, kakor tudi ugovor prvotožene stranke glede izčrpanja zavarovalne vsote. Pritožnica v pritožbi izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča glede obeh navedenih ključnih ugovor prvotožene stranke.

Glede zastaranja zahtevkov: Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz materialnopravnih izhodišč, ki jih je nakazalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v revizijski odločbi III Ips 26/2005 z dne 26.1.2006, iz katerih izhaja, da je potrebno v razmerju med tožečo in prvotoženo stranko glede vprašanja, ki se tičejo jamstva tožene zavarovalnice iz sklenjene zavarovalne pogodbe z drugotoženo stranko uporabiti pravo, veljavno na območju takratne SFRJ. Prvostopenjsko sodišče je na osnovi navedenih izhodišč zavrnilo ugovor zastaranja v delu, ki se nanaša na izplačila tožeče stranke, izvršena v času prej kot tri leta pred vložitvijo tožbe, sklicujoč e na določbo 5. odstavka 380. člena ZOR. Pritožnica v pritožbi izpodbija navedena izhodišča kot materialnopravno zmotna. Po mnenju pritožbenega sodišča pa so materialnopravno zmotna izhodišča, s katerimi pritožnica v pritožbi poizkuša utemeljiti uporabo nemškega prava za presojo zastaranja zahtevka tožeče stranke do prvotožene stranke. Tožeča stranka namreč uveljavlja direktni zahtevek zoper zavarovalnico na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe v skladu z Zakonom o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ št. 24/76, v nadaljevanju ZTSPOZ). Tožeča stranke je tožbeni zahtevek tako uveljavljala zoper prvotoženo stranko kot zavarovalnico z območja takratne SFRJ iz zavarovalnega razmerja sklenjenega z drugotoženo stranko, ki je bila prav tako pravna oseba jugoslovanskega prava. To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo jugoslovansko pravo glede vprašanja obstoja pravice iz zavarovalnega razmerja ter v tem okviru tudi glede utemeljenosti ugovora zastaranja.

Glede izčrpanosti zavarovalne vsote: Prvostopenjsko sodišče je delno povzelo naslednji pravni okvir, ki je urejal omejitev jamstva zavarovalnic z določitvijo zavarovalne vsote: - omejitev zavarovalne vsote je dopustil ZTSPOZ; - določitev najnižje zavarovalne vsote je ZTSPOZ prepustil Zveznemu izvršnemu svetu, ki je le-tega opredelil s podzakonskim aktom; - v času nastanka škodnega dogodka je bil uveljavljen Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila (Ur. l. SFRJ št. 25/76), s katerim je bila za avtobuse določena najnižja zavarovalna vsota v višini 5.000.000,00 din; - prva sprememba odloka je bila objavljena 25.7.193 (Ur.l. SFRJ št. 39/83), s katerim se je zavarovalna vsota dvignila na 10.000.000,00 din.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožnik v pritožbi ne izpodbija so naslednje: - do škodnega dogodka je prišlo 17.6.1983, torej v času veljavnosti odloka, s katerim je bila zavarovalna vsota omejena na 5.000.000,00 din - prvotožena stranka je v času od junija 1984 do julija 1985 različnim oškodovancem iz tega škodnega dogodka izplačala odškodnino v višini 9.410.970,00 din - višini vtoževanih zneskov izplačil tožeče stranke tožena stranka v postopku ni ugovarjala.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo stališča sodne prakse v Republiki Sloveniji, s katerimi se je le-ta odzivala na vprašanje opredelitve in upoštevanju višine zavarovale vsote v času, ko izvršilna oblast s podzakonskim aktom, s katerim je določala višino zavarovalne vsote, le-te ni usklajevala sočasno z razvrednotenjem posameznih denarnih zneskov v razmerah visoke inflacije. Kot je revizijsko sodišče pojasnilo v 18. točki obrazložitve citiranega sklepa z dne 26.1.2006, je sodna praksa že od konca leta 1988 dopuščala valorizacijo zavarovalne vsote v času med dvema spremembama odlokov, pri čemer je sodna praksa dopuščala več različnih metod revalorizacije zavarovalne vsote. Ob tem je potrebno upoštevati, da je bil zakonodajalčev namen z opredelitvijo višino zavarovalne vsote v tem, da se omeji jamstvo zavarovalnice samo v primeru izjemnih katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. V okoliščinah, ko ne gre za tovrstne primere pa je zavarovanje odgovornosti lastnika motornega vozila nudila oškodovancu zaščito s tem, da se lahko z neposrednim zahtevkom do zavarovalnice poplača, razen, če gre za izjemne primere, ko nastala škoda presega višino zavarovalne vsote. V okoliščinah visoke inflacije bi bil navedeni namen zakonodajalca v zaščiti oškodovanca lahko vsaj deloma dosežen samo ob sprotnem usklajevanju višine zavarovalne vsote z razvrednotenjem denarja v posledici inflacije. V kolikor izvršilna oblast, v pristojnosti katere je bila določitev višine zavarovalne vsote, tega zakonodajalčevega namena ni zasledovala s sprotnim usklajevanjem višine zavarovalne vsote, takšen odlok ni več uresničeval namena zakona. Ker je sodišče pri odločanju vezano na ustavo in zakon (3. člen Zakona o sodiščih) je potrebno podzakonski akt razlagati skladno z zakonodajalčevim namenom (glej sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 612/2005). Ta okvir razlage podzakonskega predpisa pa dopušča tako valorizacijo zavarovalne vsote v smislu ohranjanja realne vrednosti najnižje zavarovalne vsote od veljavnosti odloka dalje, kakor tudi primerjavo z novo zavarovalno vsoto, ki je bila določena mesec dni po škodnem dogodku (glej tudi sodbo VS RS II Ips 272/93). Navedeni okvir tako v celoti dopušča primerjalna izhodišča, ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče in izhajajo iz prevrednotenja posameznih dinarskih zneskov v realno vrednost, izraženo v DEM, v katerih se je glasil tudi tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tako izhajalo iz višine zavarovalne vsote, določene z odlokom, ki je stopil v veljavo v razmeroma kratkem času po nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje torej ni izkazalo iz valorizacije zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka (5.000.000,00 din) za čas od uveljavitve odloka (leto 1976) do škodnega dogodka. Navedena metoda, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, bi bila lahko vprašljiva, v kolikor bi bila realna vrednost zavarovalne vsote, določena z odlokom, ki je stopil v veljavo v sorazmerno kratkem času po nastanku škodnega dogodka, nesorazmerno višja od realne vrednosti zavarovalne vsote ob uveljavitvi odloka, ki je veljal tudi v času nastanka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je glede na valutna razmerja ugotovilo realno vrednost zavarovalne vsote, ki jo je vzelo za izhodišče (avgust 1983) v višini 260.000 DEM. Podatki o valutnih razmerjih, razvidnih s spletnih strani Banke Slovenije pa izkazujejo, da je bilo letno povprečje tečaja DEM v letu 1976, ko je stopil v veljavo odlok, ki je določal višino zavarovalne vsote na 5.000.000,00 din (719,6418 din za 100 DEM). Iz navedenega izhaja, da je realna vrednost zavarovalne vsote v letu 1976 predstavljala kar 694.790,10 DEM. To pa pomeni, da je bila zavarovalna vsota, določena z odlokom z dne 25.7.1983 realno precej nižja, kot je bila ob uveljavitvi odloka v letu 1976. Navedeno pa izkazuje, da izhodišče, iz katerega je izhajalo sodišče prve stopnje (anticipiranje realne vrednosti kasneje določene zavarovalne vsote na dan škodnega dogodka), ne more biti v škodo pritožnice.

Glede same izčrpanosti zavarovalne vsote je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da tožena stranka zaradi pomanjkljivih dokaznih predlogov ni uspela dokazati, da je bila zavarovalna vsota dejansko presežena, v posledici česar je ugovor presežka zavarovalne vsote zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem zaključuje, da je zavrnitev tovrstnega ugovora prvotožene stranke utemeljena tudi na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bilo potrebno za preizkus izčrpanja zavarovalne vsote ob splošno znani inflaciji v spornem obdobju prevrednotiti tako višino zavarovalne vsote kot posamezna izplačila prvotožene stranke na isti časovni imenovalec.

Kot rečeno je sodišče prve stopnje izhajalo iz realne vrednosti zavarovalne vsote v višini 260.000 DEM. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotožena stranka izvršila izplačila škode oškodovancem iz spornega škodnega dogodka v višini 9.410.970,00 din v razdobju od junija 1984 do aprila 1985, kakor tudi, da je povprečni mesečni tečaj DEM v juniju 1984 znaša 5.027,592 din za 100 DEM, v aprilu 1985 pa 8.198,122 din za 100 DEM. Navedeni podatki tako izkazujejo, da prevrednotenje izplačil prvotožene stranke po tečaju ob začetku izplačil škode (ki je za prvotoženo stranko najugodnejši) izkazujejo izplačila zgolj v višini protivrednosti 187.186,43 DEM. To pa pomeni, da zavarovalna vsota z izplačili, na katere se sklicuje prvotožena stranka, ni bila izčrpana.

Glede na pritožbeno sklicevanje na prepoved retroaktivnosti, je navedeni očitek mogoče razumeti kot da sodišče kot podlago za svojo odločitev ne bi smelo uporabiti kasneje uveljavljanih razlag ZTSPOZ, temveč bi moralo vztrajati na določbi 54. člena navedenega zakona in omejitvi jamstva do višine veljavne zavarovalne vsote. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšen očitek neutemeljen. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, skupaj z razlogi pritožbenega sodišča v tej sodbi, ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pomenijo zgolj pravilno razlago podzakonskega predpisa, skladno z zakonodajalčevim namenom ob uveljavitvi zakona in ne spreminjanje zakona samega, pri katerem bi se lahko postavila pod vprašanje prepoved retroaktivnosti veljave posameznih določil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe s tem, ko se v obrazložitvi sodišče sklicuje na drugačen znesek obveznosti, ki naj bi jo bila dolžna plačati prvotožena stranka kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne vidi. Sodišče prve stopnje je namreč v utemeljitvi navedlo poln znesek obveznosti, ki jo je dolžna plačati prvotožena stranka (29.223,78 EUR), ki je sestavljen iz zneska 23.589,95, katerega je z obrestmi vred naložilo v plačilo prvotoženi stranki (1. tč. izreka) in v višini 5.633,83 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki ga je naložilo v plačilo solidarno z drugotoženo stranko (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Drugi toženi stranki pa je bil omenjeni znesek naložen v plačilo že na podlagi pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. I P 517/95 z dne 20.2.2003. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).