Jedro

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in njihova obveznost prispevati k stroškom preživljanja otrok nastane z rojstvom otroka in glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec. Zato je preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti od preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadli v plačilo, kot tudi od bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in je naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek 1.685.484,36 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1999 do plačila in 97.599,23 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2000 do plačila, vse pa v 15 dneh. Zoper obsodilni del sodbe je toženec vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da tožnik do zamudnih obresti ni upravičen, ker v dogovoru o preživnini obresti niso bile dogovorjene. Razen tega poudarja, da v času, ko je bil dogovor o preživnini sklenjen, še ni veljal Zakon o zamudnih obrestih, temveč so se uporabljala določila Zakona o obligacijskih razmerjih, ki višino zamudnih obresti določa v 277. členu. Sicer pa toženec poudarja, da je ugovarjal tožbenemu zahtevku tudi po višini, zato bi sodišče moralo preizkusiti, ali je obračun obresti, ki ga je predložil tožnik, skladen z zapadlostjo posameznih preživninskih obveznosti toženca in ali je skladen z veljavno obrestno mero zamudnih obresti, česar pa sodišče ni storilo. Toženec se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških. Odločitv sodišča, da mora toženec povrniti tožniku vse pravdne stroške, ni skladna z določbo 154. člena ZPP. Toženec predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožba ni utemeljena. Starši so dolžni preživljati svoje otroke in njihova obveznost prispevati k stroškom preživljanja otroka nastane z rojstvom otroka ter glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec (123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Zato ni pomislekov, da je preživninski upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti od posameznih preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že zapadli v plačilo, kajti upravičen je zahtevati tudi zamudne obresti od prisojenih bodočih preživninskih obrokov, ki do tega dne še niso zapadli (2. odstavek 311. člena ZPP). Napačno je zato toženčevo stališče v pritožbi, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od zapadlosti posameznih preživninskih obrokov, zato ker zamudne obresti niso bile dogovorjene. Res sicer v času, ko je bil v letu 1982 sklenjen dogovor o preživnini še ni veljal zakon o zamudnih obrestih, vendar ta okoliščina na odločitev ne vpliva, kajti tožnik vtožuje od toženca zamudne obresti od neplačanih obrokov preživnine za obdobje od leta 1991 dalje. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec tožbenemu zahtevku po višini ni ugovarjal, kajti na glavni obravnavi dne 11.2.2000 je pooblaščenec toženca izrecno izjavil, da ugovarja zahtevku po temelju, v kolikor bi se izkazal temelj za upravičen, pa višini ne ugovarja (list. št. 14). Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje preizkusilo obračun obresti, ki so se natekle od zapadlih, pa ne plačanih mesečnih preživninskih obrokov in je ocenilo, da je zahtevek tudi po višini pravilen. Neutemeljeno se pritožuje toženec tudi zoper izrek o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče sprejema pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik le z manjšim delom svojega zahtevka ni uspel in zaradi zavrnitve tega dela zahtevka niso nastali posebni stroški, prav tako pa tudi ne zaradi zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe. Odločitev o pravdnih stroških je tako v celoti v skladu z določbo 154. člena ZPP. Po obrazloženem toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb ZPP. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnlo, sodbo pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).