Jedro

Sodišče se v zadostni meri opredeli do pooblastilnih razmerij in pravilno zaključi, da je tožnica utemeljeno štela, da je toženka v času naročila odvetniških storitev razpolagala z veljavnim pooblastilom toženke. Čeprav tožnici ni predložila pisnega pooblastila toženke, pa so druge okoliščine, zlasti dejstvo, da je med tožnico in gospo D. obstajal zaupen odnos in da je gospa D. že takrat (pred formalno odločitvijo CSD) opravljala določene posle za toženko, dovolj prepričljivi, da je sodišče v tem delu vero poklonilo tožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi VL 21868/2015 z dne 3. 3. 2015 v celoti v veljavi tako, da mora toženka plačati tožnici 1.000,00 EUR glavnice in 44,00 EUR izvršilnih stroškov, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo tudi plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 92,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP po svoji odvetnici pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da sodbe ni razglasilo takoj po koncu glavne obravnave v skladu s 457. členom ZPP. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da obrazložitev sodbe ne obsega vseh odločilnih razlogov. V tem obziru se sklicuje tudi na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in na njem temelječo sodno prakso, ki poudarja, da je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. V bistvenem navaja, da ga. D. v času naročila storitev pri tožnici ni razpolagala s pisnim pooblastilom toženke, na podlagi katerega bi lahko v njenem imenu naročala odvetniške storitve. Gre za prerekano dejstvo, ki ga je sodišče napačno povzelo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti, saj je obrazložitev pomanjkljiva. Poudarja, da takšnega pooblastila tožnica tudi nikoli ni zahtevala. Ker med toženko in go. D. ni obstajalo pooblastilo razmerje, pasivna legitimacija pri toženki ni podana. Sodišče se nadalje ne bi smelo sklicevati na Pogodbo o plačilu storitev z zvezi s sestavo pogodbe, saj slednja nikoli ni bila podpisana. Nasprotuje nekaterim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje in poudarja, da s strani ga. D. nikoli ni bilo obljubljeno plačilo odvetniških storitev v zahtevani višini, ga. D. pa s samo višino storitve pred pripravo pogodbe tudi ni bila seznanjena. Poudarja, da naročena storitev tudi sicer ni bila opravljena v skladu s 776. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj pripravljena pogodba ni vsebovala vseh sestavin in dodatne dokumentacije, potrebne za nakup in prodajo nepremičnine. Izdani račun tudi sicer ni bil sestavljen v skladu s 81. in 82. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), saj ne vsebuje tarifne številke, izločen pa ni bil v zakonitem roku.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), so sledeče: - toženka je v letu 2014 prodajala hišo, o čemer je tožnico seznanila B. D., ki je v tistem času skrbela za toženkine premoženjske zadeve; - gospa D. je bila več kot 20 let računovodkinja tožnice; v času poletnih počitnic se je oglasila v odvetniški pisarni tožnice in tam v imenu in na račun toženke naročila izdelavo Predpogodbe o prodaji in nakupu nepremičnin (priloga A1) in Kupoprodajne pogodbe (priloga A2) za nepremičnino toženke; - poleti 2014 je bila toženka še popolno poslovno sposobna, v septembru 2014 pa je bila za njeno skrbnico s strani CSD postavljena gospa D.; - v času naročila izdelave pogodb za nakup nepremičnine je tožnica utemeljeno verjela, da je gospa D. s strani toženke pooblaščena za sklenitev mandatne pogodbe - tožnica je navedeni pogodbi pripravila in jih izročila gospe D.; slednja je ob prevzemu druge pogodbe prejela enoten račun za obe pogodbi v višini 1.721,00 EUR (priloga A5) - gospa D. je plačilo računa sprva obljubila, nato pa je izdani račun zavrnila in se glede pravilnosti zaračunanih storitev obrnila na Odvetniško zbornico Slovenije - račun ni bil plačan, čeprav je Odvetniška zbornica podala mnenje, da so storitve ustrezno obračunane.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje se je namreč izčrpno opredelilo do vseh ugovorov toženke. Očitek pritožnice, da sodba ni bila razglašena takoj po koncu glavne obravnave, predstavlja nedovoljeni pritožbeni razlog, saj po vsebini predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, katero uveljavljenje v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ob tem sodišče prve stopnje ni storilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka. 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Zlasti pod točko 7 in 8 obrazložitve sodbe (ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema) se sodišče opredeli do pooblastilnih razmerij in pravilno zaključi, da je tožnica utemeljeno štela, da je toženka v času naročila odvetniških storitev razpolagala z veljavnim pooblastilom toženke. Čeprav tožnici ni predložila pisnega pooblastila toženke, pa so druge okoliščine, zlasti dejstvo, da je med tožnico in gospo D. obstajal zaupen odnos in da je gospa D. že takrat (pred formalno odločitvijo CSD) opravljala določene posle za toženko, dovolj prepričljivi, da je sodišče v tem delu vero poklonilo tožnici. Ob tem pritožba zmotno navaja, da je sodišče Pogodbo o plačilu storitev v zvezi s prodajo stanovanjske hiše (priloga A3) štelo za podpisano. Sodišče je tako nasprotno jasno zapisalo, da pogodba sicer ni bila podpisana, kar pa ne pomeni, da ne kaže realnega razmerja med gospo D. in toženko, zlasti ob dejstvu, da je bila pogodba kasneje realizirana.

7. Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje glede strokovnosti opravljenega posla in višini vtoževane terjatve. Ker je bila tožnica pooblaščena zgolj za pripravo predpogodbe in kupoprodajne pogodbe, ne pa za sklepanje pravnega posla s kupcem toženkine nepremičnine in zagotovitve vpisov sprememb lastništva v zemljiško knjigo, je bilo pooblastilo toženke za sklenitev pogodbe lahko tudi ustno. Toženka nadalje ni dokazala, da je bila s strani tožnice izdelana pogodba nestrokovno pripravljena in da je bila ponovna izdelava kupoprodajne pogodbe s strani notarke resnično nujna (ohranilo se bi namreč lahko tudi prvotno besedilo). Tudi po stališču sodišča druge stopnje je tožnica delo opravila kot dober gospodar (prvi odstavek 768. člena OZ), zato ji plačilo za opravljeno storitev pripada. Da izdani račun ni imel vseh potrebnih sestavin in da je bil toženki vročen prepozno, je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih navedb ne bo opredeljevalo.

8. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.