Jedro

Škoda zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti preraste v samostojno obliko škode le v primeru izjemnih okoliščin - hudo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki traja daljši čas – ali če to opravičujejo druge posebne okoliščine. V drugih primerih so neprijetnosti zaradi prikrajšanja v času zdravljenja upoštevne v okviru odmere odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti.

Ker tožeča stranka ni predložila dokazila, da je zavarovalnico pred vložitvijo tožbe pozvala na plačilo, je sodišče zakonske zamudne obresti od odškodnine za negmotno škodo pravilno priznalo od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo obveznost plačila odškodnine v znesku 2.331,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.952,74 EUR od 19.11.2007 dalje do plačila, od zneska 1.500,00 EUR od 19.11.2007 do 22.12.2007 ter od zneska 378,31 EUR od 28.11.2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tudi 1.544,65 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke je naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V prvi vrsti izpodbija zaključek glede tožnikovega soprispevka k nastali škodi in šteje, da je vzrok za prometno nezgodo iskati zgolj v protipravni vožnji zavarovanca tožene stranke. Ker je tožnik vozil po svojem voznem pasu, prekoračitev hitrosti ni v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Vrednost vozila je po mnenju tožnika večja, kot jo je ocenil izvedenec, pa tudi rešeni deli ne predstavljajo kar 15% vrednosti vozila. Izvedenec prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani govori o tem, da so deli iztrošeni, po drugi pa, da bi se jih vendarle še dalo uporabiti. Z ničemer ni bilo ugotovljeno, kaj je z dodatno opremo v vozilu, na vse navedeno pa je tožnik opozoril že v odgovoru na izvedeniško mnenje. Napada tudi višino prisojene odškodnine po vseh postavkah. Ocenjuje, da je sodišče v okviru odškodnine za telesne bolečine v premajhni meri upoštevalo hude bolečine, zaradi katerih tožnik kar nekaj časa ni mogel stopiti na nogo, moral je hoditi z berglami in več kot mesec dni ni bil zmožen za delo. Še danes ni zmožen obremenjevati noge v večji meri, kar ga ovira pri delu na domači kmetiji. Zaradi navedenega gre tožniku tudi višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zadostni meri nista bila upoštevana niti primarni strah niti sekundarni strah, saj je bil slednji prisoten daljši čas, in sicer vse do zaključka zdravljenja. Nepravilna je odločitev glede teka zamudnih obresti od prisojene nematerialne škode, ker je bila tožena stranka že pred vložitvijo tožbe pozvana na plačilo, tožnik pa je upravičen tudi do zamudnih obresti od že nakazanega zneska odškodnine. Pritožba napada tudi stroškovno odločitev in navaja, da bi moralo sodišče tožeči stranki priznati tudi stroške tretje pripravljalne vloge, v kateri je bila predlagana postavitev izvedenca medicinske in avtomobilske stroke. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ocenjuje, da je tožnik zaradi visoko prekoračene hitrosti bistveno prispeval k silovitosti trka vozil in in je zato njegova soodgovornost za nastalo škodo 50%. Sodišče je pri odločitvi o višini nepremoženjske škode zmotno uporabilo materialno pravo, ker je nepravilno priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljene okoliščine namreč za to ne dajejo podlage, saj bolečine niso bile niti močnejše intenzivnosti niti niso trajale dalj časa. Tožnikova poškodba se po Fisherjevi klasifikaciji uvršča med lahke primere, zato je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka, enako velja tudi za odškodnino za strah. Primarni strah je namreč trajal le nekaj sekund, sekundarni pa zgolj nekaj ur, to je do zaključene obravnave pri kirurgu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža temelj odgovornosti tožene stranke, v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zniža odškodnino za telesne bolečine in strah z ustrezno stroškovno posledico.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbi prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) se pri nesreči premikajočih motornih vozil, povzročeni po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarjata oba imetnika za vso nastalo škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke za nastanek škodnega dogodka odgovoren, ni sporno, sporen pa je soprispevek tožnika. Pri presoji slednjega je sodišče sledilo izvedencu cestnoprometne stroke T. J., ki je ugotovil, da je kritično situacijo povzročil zavarovanec tožene stranke. Mestu trka, kjer je vidljivost zaradi previsa vozišča omejena, se je približeval po sredini cestišča, s čimer je zasedal del vozišča, ki je namenjen vožnji vozil iz nasprotne smeri. Poleg tega je na predelu, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo 69 km/h. V vzročni zvezi z nastalo nezgodo in posledično vtoževano škodo pa je tudi ravnanje tožnika, ki je prekoračil dovoljeno hitrost za kar 37 km/h. Nevarno prometno situacijo je zakrivil zavarovanec tožene stranke, zaradi prekoračene hitrosti silovitejši trk vozil pa oba voznika, tudi tožnik sam. Večji prispevek k nastali nezgodi (in škodi) je treba treba pripisati ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je zašel na nasprotni vozni pas in s tem zakrivil kritično situacijo ter povzročil, da je do nezgode sploh prišlo; poleg tega je vozil s prekoračeno hitrostjo. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je po sodišču prve stopnje ugotovljen 20 % tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ustrezno določen.

Pritožba tožene stranke pravilno opozarja na napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravilno ugotovljene dejanske okoliščine, da je bil tožnik zlasti prvih deset dni omejen v svojem gibanju in da so bile njegove življenjske aktivnosti le prehodno, v času zdravljenja zmanjšane, ne morejo biti podlaga za priznanje škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljene nevšečnosti namreč niso prerasle v samostojno obliko škode. Odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je mogoče priznati le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (duševne bolečine močnejše intenzivnosti, ki bi trajale daljši čas) ali če bi to opravičevale posebne okoliščine. V sodni praksi so zato redki primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti med štiriletnim zdravljenjem), pogosti pa primeri zavrnitve takih zahtevkov (npr. osem mesecev zmanjšana moč roke fizičnega delavca, tri mesece omejena gibljivost treh prstov desnice, pet mesecev trajajoča posttravmatska stresna motnja in mnogi drugi, prim. II Ips 618/2005, II Ips 103/98, II Cp 2471/2009, II Cp 1471/2009). Ugotovljeno tožnikovo prikrajšanje v času zdravljenja je treba upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem. Ker gre za en škodni dogodek in je prisojena odškodnina kot celota (seštevek odškodnin za posamezne vrste škode) primerna, pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo. Bistven je rezultat, ki se kaže v celotni prisojeni odškodnini za vso škodo, ki je bila upoštevana v času sojenja na prvi stopnji (prim. II Ips 188/98). Upoštevajoč telesne bolečine, ki jih je tožnik trpel še približno 6 tednov po škodnem dogodku, nevšečnosti, ki so se kazale v nezmožnosti pomagati na domači kmetiji in sodelovati pri športnih aktivnostih ter dosojeno odškodnino v podobnih primerih (drug odstavek 179. člena OZ, prim. II Ips 213/2005, II Ips 291/97, II Ips 519/99), je odškodnina za negmotno škodo v skupnem znesku 4.500,00 EUR (neupoštevajoč soprispevek tožnika) primerna. V okviru tega zneska je zajeta tudi ustrezna odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR. V zadostni meri je upoštevano, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah, ki se je izrazil že kot skrb za življenje, saj se mu je po njegovem voznem pasu v nepreglednem ovinku približevalo drugo vozilo. Po drugi strani pa sekundarni strah ni bil večje intenzivnosti, saj je po mnenju izvedenca K. trajal le nekaj ur, vse do zaključene diagnostične in terapevtske obravnave pri kirurgu. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom, da eventuelne bolečine ob bodočih prekomernih obremenitvah niso take intenzitete in oblike, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot trajne posledice in bi opravičevale zadoščenje v premoženjski obliki.

Sodišče druge stopnje ne sledi pritožbenemu stališču tožnika, da je v mnenju izvedenca avtomobilske stroke T. J. notranje neskladje. Iz izvedeniškega mnenja povsem jasno izhaja, da je vozilo utrpelo številne deformacije, zaradi katerih bi bilo popravilo ekonomsko nesmotrno in je treba škodo obravnavati po sistemu totalke. Ker pa so nekateri deli ostali uporabni, jih je mogoče obravnavati kot rabljene rezervne dele. V dopolnitvi mnenja je izvedenec taksativno naštel dele vozila, ki so ohranjeni v taki meri, da bi jih bilo še mogoče prodati na trgu; pojasnil pa je tudi, da je dodatno opremo upošteval že v okviru cenitve vozila po sistemu eurotax. Izvedeniško mnenje je tako povsem jasno, razumljivo in logično, očitno tudi tožeči stranki, saj po njegovi dopolnitvi ni zahtevala izvedenčevega zaslišanja, kljub temu, da jo je sodišče k temu izrecno pozvalo.

Sodišče pa je pravilno odločilo tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti. V primerih, ko čas izpolnitve obveznosti ni določen, je dolžnik v zamudi, če obveznosti po upnikovem pozivu ne izpolni (2. odstavek 299. čl. OZ). Ker tožeča stranka ni predložila dokazila, da je zavarovalnico pred vložitvijo tožbe pozvala na plačilo, je sodišče zakonske zamudne obresti od odškodnine za negmotno škodo pravilno priznalo od vložitve tožbe dalje. Priznalo je tudi zamudne obresti za že (med pravdo) plačani znesek odškodnine in sicer za čas od vložitve tožbe do dneva nakazila.

Pripravljalno vlogo 30.4.2008 je tožeča stranka vložila neposredno po vložitvi pripravljalne vloge z dne 19.3.2008. Nobenega razloga ni za podajanje navedb v dveh vlogah. Dokazni predlog po izvedenstvu medicinske in avtomobilske stroke je bil postavljen že v tožbi. Sodišče prve stopnje stroškov te vloge utemeljeno ni vključilo med potrebne stroške postopka in je tudi stroškovna odločitev pravilna.

Ker pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), sta pritožbi zavrnjeni in izpodbijana sodba potrjena (353. člen ZPP).

Na osnovi 154. čl. ZPP sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške neuspešne pritožbe, tožeča stranka pa na podlagi 155. člena ZPP tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta k razjasnitvi zadeve ni prispeval.