Jedro

Sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži obseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če iz same stvari ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju določenih oseb. Podobno, obrnjena situacija, kjer stvar sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne ustreza pravnemu standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka X. je dolžna plačati tožeči stranki D. P., zastopani po pooblaščencu S. Z., na TRR pravne pisarne Z., kateri je odprt pri banki T. št. 000, odškodnino za škodo v višini 2.022,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 12.2011 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške skupaj z zakonsko zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 430,02 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 409,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da tožena stranka odgovarja tožeči stranki za škodo, nastalo iz škodnega dogodka 15. 1. 2011. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da vrata, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka, ne predstavljajo nevarne stvari. Kljub temu, da je zavarovanec na zaslišanju izpovedal, da se vrata pri odpiranju in zapiranju dobijo hitrost, to še ne pomeni, da sta podani subjektivna in objektivna odgovornost zavarovalnice. Ob montaži vrat sta bila zavarovančeva otroka stara 4 leta ter 9 oziroma 10 let. Poleg tožnice z otroki so na obisk hodili tudi drugi otroci. Do sedaj se je ob zapiranju vrat poškodovala le tožnica. Utrpela je poškodbo palca, in sicer dve vtisnini mehkih delov na povrhnjici kože ter poševno raztrganino. Če bi bila vrata res tako težka in bi se zapirala z relativno veliko hitrostjo, kot to želi prikazati tožnica, in če bi šlo za nevarno stvar, ne bi prišlo le do lahke poškodbe, ampak do hujše. Vrata pa ne predstavljajo nobene nevarnosti za uporabnike, ne za otroke, kot tudi ne za odrasle. Sodišče je uporabilo izraz relativno visoka hitrost, ki naj bi jo razvila vrata. Kaj to pomeni, sodišče ni obrazložilo. Tožena se ne strinja z oceno sodišča, da je podana tudi subjektivna odgovornost. Noben predpis ne obvezuje zavarovanca tožene stranke, kako bi moral imeti pri individualni gradnji nameščeno zapiranje vrat. Tožena stranka je prepričana, da ne gre za nevaren način zapiranja že zato, ker zavarovanec ne bi želel ogroziti ne družine, ne obiskovalcev, ne otrok. Tožnica je bila večkrat na obisku pri zavarovancu, v vseh teh letih pa je morala opaziti način zapiranja vrat in tudi vzmet. Meni, da je tožnica le zaradi svojega neprevidnega ravnanja utrpela telesno poškodbo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala ob obisku zavarovanca tožene stranke, ko je ob vstopu na dvorišče pred hišo hotela zadržati vrata ograje, ki jih je pred tem odprla in spustila tašča, ki je hodila pred njo. Tožnici ni uspelo zadržati vrat, ampak so ji stisnila palec leve roke ter jo poškodovala. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je bila na težkih železnih vratih ograje nameščena vzmet, ki je povzročila, da so vrata ob zapiranju razvila relativno veliko hitrost. 6. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da je podana tako objektivna kot tudi krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti. Štelo je, da vrata z nameščeno vzmetjo ne predstavljajo nevarne stvari sama po sebi. Glede na okoliščine primera, ko so vrata zaradi pritrjene vzmeti v relativno kratkem času razvila relativno veliko hitrost, pa so postala nevarna za uporabnike. Krivdna odgovornost pa je po oceni prvostopenjskega sodišča podana zato, ker je zavarovanec tožene stranke opustil dolžnost opozarjanja, saj tožeča stranka kot obiskovalec ni mogla vedeti, s kakšno hitrostjo in močjo se vrata zapirajo

7. Pritožba tožene stranke taki odločitvi utemeljeno nasprotuje.

8. V našem pravu je krivdna odgovornost pravilo, objektivna pa je izjema, izjeme pa je treba po splošnem interpretacijskem pravilu tolmačiti ozko. Sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži obseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če iz same stvari ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju določenih oseb. Podobno, obrnjena situacija, kjer stvar sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne ustreza pravnemu standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je takšne primere bolj ustrezno presojati v okviru krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti. Tak pristop sili tiste, ki ravnajo neustrezno, da svoje ravnanje v prihodnosti uskladijo s tem, kar se od njih glede na njihov položaj pričakuje. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečen rizik za varnost ljudi in premoženja.

9. Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da železna vrata ograje, na kateri je nameščena vzmet, ne predstavljajo povečane nevarnosti za okolico. Gre za relativno majhno tveganje za nastanek škode oziroma, da bo nastala škoda velika.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi krivdnega protipravnega ravnanja zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati. Glede na ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje zavarovancu ni mogoče očitati opustitve „dolžnosti opozarjanja“, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Da bi mu lahko očitali krivdo za nastalo poškodbo ob priprtju prsta tožeče stranke, bi moral ta opustiti potreben ukrep za varen vstop na njegovo dvorišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica večkrat na obisku pri zavarovancu tožene stranke. Do poškodbe tožnice se na teh vratih ni nihče drug poškodoval, vrata pa uporabljajo tako otroci kot tudi odrasle osebe v obdobju zadnjih petih do šestih let. Mogoče je zaključiti, da ob normalni rabi stvari ne prihaja do škode (splošno pravilo prepovedi povzročanja škode – 10. člen Obligacijskega zakonika (1)). Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe pa izhaja, da je tožnica bila seznanjena s tem, kako vrata delujejo oziroma se zapirajo, saj je bila tam večkrat na obisku. Jasno je tudi vidno, da je na vratih nameščena vzmet (primerjaj fotografije, ki so v spisu). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je presoja prvostopenjskega sodišča o krivdni odgovornosti zmotna.

11. Ravnanje zavarovanca tožene stranke je potrditvah tožeče stranke opustitvene narave. Opustitev pa je upoštevna, če pravni red naslovniku nalaga določeno dolžnostno ravnanje. Tožeča stranka ni pojasnila, v čem je tožena stranka ravnala protipravno oziroma kaj je protipravno opustila. Prvostopenjsko sodišče se v svojih razlogih ni oprlo na noben pozitiven predpis, ki bi določal, da mora zavarovanec tožene stranke na vrata, ki vodijo na dvorišče k njegovi hiši, namestiti opozorilno tablo, ki bi opozarjala na način delovanja oziroma zapiranja vhodnih vrat, kot mu to nalaga prvostopenjsko sodišče. Ker je protipravnost eden izmed obveznih elementov civilne odškodninske odgovornosti, ki mora biti z ostalimi tremi predpostavkami odškodninske odgovornosti kumulativno podana, v danem primeru pa ni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbi tožene stranke je zato sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku (2)).

12. Tožeča stranka s svojo tožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti pravdne stroške tožene stranke, ki je s pritožbo uspela. Stroške tožene stranke na prvi stopnji predstavljajo stroški nagrade za postopek, stroški nagrade za narok, poštni stroški, stroški kilometrine in stroški DDV. Stroške tožene stranke na pritožbeni stopnji predstavljajo stroški nagrade za pritožbeni postopek, pavšalni znesek, stroški DDV-ja ter stroški sodnih taks. Stroški so odmerjeni na podlagi stroškovnikov v spisu, iz katerih je podrobneje razvidna njihova odmera (154., 155. in 165. člen ZPP). Odmerjeni so bili v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (3) in Zakonom o sodnih taksah (4).

(1) Ur.l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ.

(2) Ur.l. RS, št. 26/1999 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(3) Ur.l. RS, št. 67/2008 in naslednji, v nadaljevanju ZOdvT.

(4) Ur.l. RS, št. 37/2008 in naslednji, v nadaljevanju ZST-1.