Jedro

Ker je tožnikom zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku, ni izpolnjen negativni pogoj iz 3. odstavka 1. člena ZUS - odsotnost drugega sodnega varstva. Zato sodnega varstva ustavnih pravic ne morejo uveljavljati v upravnem sporu in je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo, čeprav ni navedlo pravilnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo, vloženo zaradi varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS). V omenjeno pravico tožnikov naj bi bilo po tožbenih navedbah poseženo, ker je kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Kopru še vedno v teku kljub temu, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki se tožnikom kot obdolžencem očita, absolutno zastaral že 25.1.2005. V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da iz tožbenih navedb izhajata dva tožbena zahtevka. Prvi se nanaša na to, da naj sodišče ugotovi, da je postopek v kazenski zadevi, ki teče zoper vse tri tožnike pred Okrožnim sodiščem v Kopru, absolutno zastaral. Zakon o upravnem sporu v 1. členu opredeljuje, kaj se šteje za upravno stvar, to se pravi, da gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, za kar pa mora biti izdan dokončni upravni akt, ali če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Glede na navedeno in ker tudi sicer s prvim delom zahtevka tožniki ne uveljavljajo kršitve kake ustavne pravice, je bilo potrebno tožbo v tem delu zavreči po določbi 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Z drugim delom zahtevka pa tožniki smiselno uveljavljajo kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja glede na to, da je kazenski postopek, ki je že pravnomočno končan, nedopustno dolgo trajal (11 let) in s tem v zvezi postavljajo tudi zahtevek za plačilo odškodnine. Glede na to, da tožniki navajajo, da je celotni potek kazenskega postopka trajal 11 let, uveljavljajo kršitev ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za obdobje "prvotnega sojenja", ki pa je bil že končan s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 6.4.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 22.5.2002. To pa pomeni, da glede tega dela zahtevka tožeča stranka več ne izkazuje pravnega interesa, ki ga določa 18. člen ZUS za dopustitev upravno-sodnega varstva, tako je tožba tudi v tem delu zahtevka nedopustna in jo je sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena v zvezi z 1. odstavkom 18. člena ZUS.

Tožniki so vložili zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo. Navajajo, da je bila zadeva poslana v reševanje na Ustavno sodišče RS, ki pa jo je zavrnilo, ker naj ne bi bila izčrpana vsa pravna sredstva ter jih podučilo, da je za sojenje na prvi stopnji pristojno upravno sodišče, ki pa je ugotovilo, da razsojanje o tem naj ne bi bilo v njihovi pristojnosti, ker ni bil izdan noben pravnomočen sklep. Sodišče so že večkrat pozvali naj izda sklep, da postopek ni zastaral, vendar tega nočejo storiti, in jih v to ne morejo prisiliti, Vlada RS pa nima pravnih mehanizmov, da bi lahko tak postopek in samovoljo nekaj sodnikov ustavila. Vsi vedo, da je postopek absolutno zastaral, vendar vsak najde nek izgovor, zakaj tega gordijskega vozla ne bi presekal. Tako so jim bile kršene pravice iz 2. člena Ustave, po katerih naj bi bila Slovenija pravna država, kar naj bi pomenilo to, da morajo državni organi dosledno spoštovati veljavne zakone, namesto da jih spreminjajo z nekimi pravnimi mnenji. Tudi zavrnitev tožbe v drugem delu, ki se nanaša na odškodnino v zvezi z dolgotrajnim postopkom, ni na mestu. Po tej obrazložitvi se je postopek končal v razumnem roku s pravnomočno sodbo po šestih letih, nadaljevanje pa menda ne šteje več. Vrhovno sodišče RS pozivajo, naj dosledno spoštuje določila KZ RS glede absolutnega zastaranja ter postopek, ki teče na Okrožnem sodišču v Kopru, spozna kot absolutno zastaran in o tem izda sklep. V delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi sojenja v nerazumnem roku, pa naj odloči, da ta postopek traja od leta 1995, razveljavitev pravnomočne sodbe in spremenjena številka sodnega spisa ne pomenita začetek novega postopka in tako izkazujejo pravni interes ter naj pritožbeno sodišče tudi v tem delu odloči v njihovo korist ali zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje. V dopolnitvi pritožbe z dne 7.12.2005 je tožnik A.A. še navedel, da pošilja zapisnik z glavne obravnave z dne 24.11.2005, iz katerega se lahko razbere, da postopek še vedno teče, torej upravno sodišče nima prav, ko ugotavlja, da je bil postopek zaključen s pravnomočno sodbo leta 2002, zaradi česar naj ne bi bil izkazan njihov pravni interes do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 - ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožnikov obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v zadevi pravilno odločilo, ko je tožbo tožnikov na podlagi 34. člena ZUS zavrglo, pri čemer pa za svojo odločitev ni navedlo pravilnih razlogov. Tožniki v obravnavanem primeru uveljavljajo sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je bistveni in sestavni del pravice do sodnega varstva iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS. V navedeno pravico naj bi bilo poseženo z dejanji tožene stranke, ki v kazenski zadevi ne konča postopka z izdajo sklepa o ustavitvi, saj je po mnenju tožnikov kazenski pregon za kazniva dejanja, ki se jim očitajo, že s pretekom dne 25.1.2005 absolutno zastaral, pač pa se postopek nadaljuje z razpisovanjem novih glavnih obravnav. S tem naj bi bilo poseženo v pravico tožnikov, da bo kazenski postopek, ki teče že enajst let in v katerem je sicer bila že izrečena sodba, ki je tudi postala pravnomočna, vendar je bila po vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti razveljavljena, v razumnem roku končan s pravnomočnim sklepom o ustavitvi postopka.

Po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba je povzeta tudi v 3. odstavek 1. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS, saj je tožnikom glede zatrjevane kršitve zagotovljeno sodno varstvo že v kazenskem postopku, v katerem imajo možnost, da uveljavijo pravice, ki jim gredo kot obdolžencem. Glede na to, da tožena stranka upoštevajoč načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16.6.1999, meni, da kazenski pregon v obravnavanem primeru ni absolutno zastaral, saj v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, sodišče ne uporablja določb KZ o zastaranju kazenskega pregona, bodo tožniki domnevno kršitev svojih pravic lahko uveljavljali v okviru kazenskega postopka v pritožbi zoper prvostopno sodno odločbo, zoper pravnomočno sodbo pa se lahko med drugim zaradi kršitve kazenskega zakona vloži zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo. Tako v obravnavanem primeru ni mogoče zahtevati varstva ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi določbe 2. odstavka 157. člena Ustave RS, saj negativni pogoj, ki mora biti podan za sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu, ni izpolnjen. Glede navedbe tožnikov, da celoten kazenski postopek traja nerazumno dolgo že 11 let, je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za obdobje "prvotnega sojenja" tožniki nimajo pravnega interesa glede na to, da je bila dne 6.4.2000 izrečena sodba, ki je dne 22.5.2002 tudi postala pravnomočna, glede postopka po razveljavitvi omenjene pravnomočne sodne odločbe pa se tožbeni zahtevek tožnikov nanaša le na neizdajo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zaradi domnevnega nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona, v zvezi s čimer pa se sodno varstvo zagotavlja v okviru kazenskega postopka.

Glede odločanja o odškodninskem zahtevku tožnikov po presoji pritožbenega sodišča v ZUS za tak zahtevek ni podlage. Ustavno sodišče je med upravnim sporom z odločbo, št. U - I 65/05 z dne 29.9.2005 ugotovilo neskladnost ZUS z Ustavo RS, ker ZUS glede na 2. odstavek 157. člena Ustave RS, ki ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne vsebuje posebnih, naravi te ustavne pravice prilagojenih določb, ki bi omogočile uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice prenehala. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo, da celovito uredi varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZUS ali drugem zakonu. Zakonodajalec je sledil odločbi Ustavnega sodišča RS in sprejel Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 49/2006 in se je začel uporabljati 1. januarja 2007. Povračilo morebitne škode, ki bi bila tožnikom s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja storjena, bodo lahko tožniki uveljavljali na podlagi določb ZVPSBNO.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Ker torej v tem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS, je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.