Jedro

Nova ali prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik, toda le v zvezi z dodeljenim premoženjem (2. stavek šestega odstavka 623. člena ZGD-1). Pravna posledica delitve je torej sicer vesoljno (univerzalno) pravno nasledstvo, toda to nasledstvo je le delno: omejeno je namreč na dodeljeni del premoženja. Pravna naslednica lahko torej z uspehom uveljavlja svoj zahtevek le, če trdi in dokaže svoje pravno nasledstvo. Svoj zahtevek mora torej opreti na šesti odstavek 623. člena ZGD-1, ki je edini pravni temelj za pripis premoženja pravnemu nasledniku. Terjatev pravnih naslednic se niti ne more opirati na 393. in 406. člen in nasl. OZ, saj te določbe zgolj urejajo razdelitev v notranjem razmerju, ne pa tudi pravnega nasledstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, prvostopenjska sodba se razveljavi in se v točkah I in III izreka prvostopenjske sodbe vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodni postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je vodil kot gospodarski spor.

2. Spor se je vodil zaradi terjatve tožeče stranke iz podjemne pogodbe.

3. Tožeča stranka je v teku pravdnega postopka trdila, da uveljavlja terjatev, ki jo naj bi imela zato, ker je za toženo stranko opravila dela na gradbišču Ž. pri L. 4. Tožena stranka se je v teku postopka branila s pobotnim ugovorom, ki ga je podala v teku pravdnega postopka, vendar zunaj pravdnega postopka. Ugovarjala je v pobot terjatev, ki naj bi jo imela zaradi tega, ker je za tožečo stranko opravila različna gradbena dela v D. 5. Tožeča stranka je bila sprva družba L., d. o. o., ki je bila iz sodnega registra izbrisana 31. 1. 2014. Z vlogo z dne 1. 3. 2014 (l. št. 116) je tožena stranka sodišče obvestila o izbrisu prvotne tožeče stranke iz registra. Z vlogo z dne 21. 3. 2014 (l. št. 123) sta še pravni naslednici tožeče stranke obvestili sodišče o izbrisu prvotne tožeče iz sodnega registra zaradi razdelitve na dve novi družbi. Trdili sta tudi, da sta novi družbi univerzalna pravna naslednika. Postopek se je nadaljeval z novima družbama kot tožnicama.

6. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožeča stranka v celoti izvedla projekt „Ž.“ in sicer tudi v skladu z dogovorom med pravdnima strankama (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Glede na takšno odločitev je v točki I svojega izreka ohranilo sklep o izvršbi (na temelju verodostojne listine) v celoti v veljavi.

7. Prvostopenjsko sodišče je v točki II izreka ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstaja.

8. V točki III izreka je prvostopenjsko sodišče naložilo plačilo stroškov postopka toženi stranki.

9. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da tožnika nista nikoli navedla, na katero od z delitvijo nastalih družb je prešla terjatev do tožene stranke. Bistveno naj bi bile kršene tudi določbe pravdnega postopka s prvo točko izreka prvostopenjske sodbe. Skliceval se naj bi namreč na sklep o izvršbi, ki je bil izdan v korist izbrisane tožeče stranke. Ne določal naj bi, koliko naj bi tožena stranka dolgovala posameznemu od dveh novih tožnikov. Tožena stranka naj bi tudi nikoli ne uveljavljala procesnega pobota, zato bi sodišče ne smelo odločiti o pobotnem ugovoru v točki II izreka. V nadaljevanju pritožbe je tožena stranka uveljavljala še zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka naj bi navedla dogovor o ceni storitev tožeče stranke. Te navedbe naj bi prvostopenjsko sodišče prezrlo. Poleg tega naj bi ne upoštevalo prisilne poravnave nad toženo stranko.

10. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila tako, da je toženi stranki očitala nepošteno pravdanje. Nepošteno naj bi bilo zato, ker naj bi šele v pritožbenem postopku uveljavljala ugovore procesne narave, ki pa naj bi jih ne uveljavljala v prvostopenjskem postopku. Njene navedbe naj bi bila nedopustna nova dejstva. Sicer pa naj bi tožena stranka privolila v nadaljevanje postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Ostale navedbe se nanašajo na dejansko stanje v zvezi s pobotnim ugovorom in za odločitev v tej zadevi niso pomembne.

11. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti, zadevo pa, kolikor se nanaša na točki I in III izreka, vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (1. odstavek 354. člena in 1. odstavek 354. člena ZPP smiselno).

I. PRITOŽBA ZOPER TOČKI I IN III IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

12. Oba tožnika sta uveljavljala denarno terjatev, ki naj bi nastala na temelju sklenjene podjemne ali gradbene pogodbe (619. ali 649. člen OZ) v zvezi z gradnjo v Ž. pri L. Katera od obeh vrst pogodb naj bi bila pravzaprav sklenjena, prvostopenjsko sodišče ni odločilo. Trditve tožeče stranke glede opravljenih del prej kažejo na sklenitev podjemne kot gradbene pogodbe (navedbe tožeče stranke na l. št. 68).

13. Če je bila sklenjena podjemna pogodba, bi se za denarni zahtevek za opravljeno delo moral uporabiti 619. člen OZ. Če posebnega dogovora o plačilu ni bilo, potem se ga lahko kvečjemu določi po 2. odstavku 642. člena OZ, če sta stranki sklenili podjemno pogodbo.

14. Prvostopenjsko sodišče je, zdi se, sicer predpostavljalo, da je bil zahtevek pripoznan (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Svoje odločitve pa tako ali tako ni obrazložilo. Nihče ni zavezan braniti se zoper neutemeljen zahtevek. Zgolj opustitev ugovora zoper obračun, ki ga je predložila tožeča stranka, seveda sam po sebi še ni pripoznava zahtevka.

15. Sodba prvostopenjskega sodišča ni ničesar odločila glede cen, po katerih naj bi bila dela opravljena. Prav višina cene za storitve med strankama namreč ni bila nesporna, kar je eden pritožbenih razlogov.

16. Tožeča stranka je trdila, da je bil dosežen dogovor o cenah storitev po njenem ceniku in je glede tega predlagala dokaz (gl. npr. l. št. 67 in 124). Na cene po ceniku se je sklicevala tudi še na drugih mestih v svojih vlogah (gl. npr. l. št. 68 in nasl.). Tožena stranka je navedla, da naj bi bili stranki dosegli dogovor, da bodo cene storitev tožeče stranke konkurenčne cenam storitev drugih izvajalcev (l. št. 116 – hrbtna stran). V nadaljevanju te vloge je še podala vrsto trditev glede tega, da naj bi bile cene tožeče stranke previsoke. Ali je takšen dogovor sploh bil sklenjen in ali je lahko pravno veljaven (35. člen OZ), prvostopenjsko sodišče ni odločilo. Pojasnilo, kako je sodišče lahko odločilo o višini denarnega zahtevka ali zahtevkov iz pogodbe, glede na to, da višina zahtevka (ali zahtevkov) ni bila nesporna, v obrazložitvi ne sme manjkati, saj se nanaša na bistveno pogodbeno sestavino. Zapisano velja ne glede na to, ali je bila sklenjena podjemna ali gradbena pogodba. Če manjka, ima sodba napako po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

17. Tudi sicer je sodba v velikem delu ostala na povsem načelni ravni. Na katerih temeljih slonijo ugotovitve o bistvenih dejstvih, ne le o ceni, in pravna sklepanja, v veliki meri sploh ni mogoče ugotoviti. Tako ni jasno niti, kakšna dela so bila sploh opravljena.

18. V teku pravdnega postopka je prišlo do izbrisa prvotne tožeče stranke iz sodnega registra. Prvotna tožeča stranka je bila izbrisana zaradi razdelitve na dve novi družbi z omejeno odgovornostjo. To je bilo sicer med strankama samima nesporno in je tudi izkazano z izpisom iz sodnega registra.

19. Z razdelitvijo se hkrati prenesejo vsi deli premoženja prenosne družbe. Prenosna družba z razdelitvijo preneha (2. odstavek 623. člena ZGD-1). Razdelitev je zgolj vrsta delitve. Z delitvijo preide na novo ali na prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtov, in vse z njim povezane pravice in obveznosti prenosne družbe. (1. stavek 6. odstavka 623. člena ZGD-1). Ta določba ureja materialnopravne posledice delitve, torej tudi razdelitve.

20. Nova ali prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik, toda le v zvezi z dodeljenim premoženjem (2. stavek 6. odstavka 623. člena ZGD-1). Pravna posledica delitve je torej sicer vesoljno (univerzalno) pravno nasledstvo, toda to nasledstvo je le delno: omejeno je namreč na dodeljeni del premoženja. Pravna naslednica lahko torej z uspehom uveljavlja svoj zahtevek le, če trdi in dokaže svoje pravno nasledstvo. Svoj zahtevek mora torej opreti na 6. odstavek 623. člena ZGD-1, ki je edini pravni temelj za pripis premoženja pravnemu nasledniku. Terjatev pravnih naslednic se niti ne more opirati na 393. in 406. člen in nasl. OZ, saj te določbe zgolj urejajo razdelitev v notranjem razmerju, ne pa tudi pravnega nasledstva.

21. Iz 2. in 6. odstavka 623. člena je mogoče brez težave sklepati, da ni bilo nobenih posebnih ovir, da ne bi tožnici stopili v procesni položaj prenosnice (L., d. o. o.). Bili sta pravni naslednici nekdanje tožnice potem, ko je bila 31. 1. 2014 izbrisana iz sodnega registra.

22. Za uspeh v tem gospodarskem sporu bi morali novi družbi z omejeno odgovornostjo (novi tožnici) tudi trditi in po potrebi dokazati, da je bila terjatev iz podjemne ali gradbene pogodbe glede projekta „Ž.“ pri L. prenesena na novi tožnici. To bi lahko novi tožnici dokazali tako, da bi predložili delitveni načrt (12. točka 2. odstavka 624. člena ZGD-1). Obvezna sestavina delitvenega načrta je določen opis in dodelitev delov premoženja in obveznosti, ki se prenesejo na posamezno novo družbo. S tem bi tožnici, ali vsaj ena od njih, postavila določno trditev, da je prav ona pravna naslednica prenosne družbe (nekdanje tožnice), ki je prenehala obstajati. S tem bi (katerakoli) pravna naslednica pravzaprav utemeljila, da je ona materialnopravno upravičena zahtevati tisto, kar je bil tožbeni zahtevek. Povedano drugače, s tem bi šele dodala tisto trditev, ki bi bila za utemeljitev tožbenega zahtevka potrebna v osebnem smislu, namreč kdo je sedaj upnik. Sodišče seveda ne more ugoditi tožbenemu zahtevku, če ne ve, katera od obeh novih tožnic je upravičenka do terjatve v materialnopravnem smislu. Na pomanjkljive navedbe bi moralo prvostopenjsko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti tožnici (285. člen ZPP).

23. Pravna presoja odgovora na pritožbo izenačuje procesni in materialnopravni vidik, za kar pa ni pravnega temelja v 623. členu in nasl. ZGD-1. 24. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo podala svoje mnenje, da se je tožena stranka pravdala nepošteno, ker ni že prej ugovarjala, da tožnici nista upravičeni zahtevati terjatve (9. člen ZPP). Ni dolžnost nobene od obeh strank, niti ni procesno breme, opozarjati nasprotnika na pomanjkljive navedbe, zato da bo nasprotnik lažje zmagal. Poleg tega nepošteno pravdanje, če bi sploh obstajalo, ne more biti v nobenem primeru zadosten pravni temelj za ugoditev zahtevku, glede katerega sploh ni jasno, ali so za ugoditev podane materialnopravne predpostavke.

25. Če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave odloča o terjatvi, na katero učinkuje prisilna poravnava, mora odločiti v skladu s 217. členom ZFPPIPP. Na to je pritožba pravilno opozorila. Sicer to nima nobenega pomena za odločitev pritožbenega sodišča, lahko pa ga bo imelo za odločitev prvostopenjskega sodišča po ponovnem odločanju v zadevi.

26. Ker o zahtevkih tožeče stranke še ni odločeno, tudi ni temelja za odločitev o pravdnih stroških (1. odstavek 154. člena ZPP). To je vodilo do razveljavitve točke III izreka prvostopenjske sodbe.

II. PRITOŽBA ZOPER TOČKO II IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

27. Tožena stranka je v pritožbi pravilno navedla, da ni nikoli uveljavljala procesnega pobota (glej vlogo z dne 23. 6. 2014, str. 4 v spisu l. št. 132, hrbtna stran; vloga z dne 2. 7. 2014, l. št. 139, hrbtna stran). Uveljavljala je pobotni ugovor, ki ga je podala zunaj pravdnega postopka. Takšen pobotni ugovor je povsem materialnopravne narave. Ugotavljanje obstoja terjatve (točka II izreka) odpade; ni niti mogoče, niti ni dopustno. Morebitni uspešni zunaj pravde podani pobotni ugovor, tudi če je bil sicer podan v času trajanja pravdnega postopka, lahko kvečjemu pripelje do delne ali popolne zavrnitve tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato ob smiselni uporabi 1. odstavka 354. člena ZPP zgolj razveljavilo točko II izreka prvostopenjske sodbe, zadeve pa ni vrnilo v novo sojenje.

28. S tako odločitvijo ni izključeno, da bi ne bilo potrebno v ponovnem sojenju odločati o pobotnem ugovoru. Če se bo to izkazalo za potrebno, potem o njem prvostopenjsko sodišče ne bo moglo odločiti v posebnem delu (točki) izreka.

III. STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

29. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.