Jedro

Ker dejstvo za ugotovitev 30 dnevnega roka niso zadosti ugotovljena, je treba dokazni postopek dopolniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotvi, da sta toženi stranki motili tožeči stranki v posesti voženj po dovozni poti preko parcele prvotoženke s tem, da sta dne 29.7.1995 na traso te poti postavili betonsko škarpo s kovinskimi stebrički in leseno ograjo, da sta toženi stranki dolžni v roku 8 dni s trase poti odstraniti betonsko škarpo, železne stebričke in leseeno ograjo ter poravnati zemljišče z nivojem ostalega zemljišča, ter zahtevek na prepoved bodočega poseganja v posest tožnikov s takimi ali podobnimi ravnanji. Tožečima strankama je naložilo, da sta dolžni nerazdelno povrniti tožencema pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila. Zoper sklep sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe tožeči stranki in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnika v pritožbi navajata, da sklep sodišča prve stopnje nima dokazne ocene in s tem tudi ne razlogov, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Pritožnika opozarjata, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi priče A. F. in da ni zavzelo stališča do razlik med izpovedbami priče P. P. in izpovedbami toženih strank. Glede na različne izpovedbe o datumu postavitve škarpe sta pritožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi lahko povedal, da asfalt ni bil postavljen istočasno z asfaltiranjem oz. da škarpa ni bila zabetonirana 20.7.1995 temveč 29.7.1995, kot to zatrjuje tožeča stranka. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje dokaz neutemeljeno zavrnilo, zato pritožnika v pritožbi vztrajata pri njegovi izvedbi. Sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožečih strank ter sklep o začasni odredbi vzdrži v veljavi, podrejeno pa, da sodišče sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki sta nanjo pravočasno odgovorili. V odgovoru na pritožbo navajata, da navedbe v pritožbi niso utemeljene ter da ni dokazano, da sta tožeči stranki zgornjo pot sploh uporabljali, vsekakor pa ne tako, da bi to pomenilo motenje. Sodišču predlagata, da pritožbo zavne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožečo stranko pa bremeni s stroški pritožbenega postopka. Pritožba je utemeljena. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevke zaradi zaključka, da tožeča stranka v skladu s 77. čl. ZTLR ni zahtevala sodnega varstva posesti v roku 30 dni od takrat, ko je zvedela za motenje. V skladu s 274. čl. ZPP mora sodišče v takšnem primeru tožbo zavreči, ne pa zavrniti kot je to storilo v konkretnem primeru, zato je podana utemeljena bistvena kršitev določb ZPP. Podana pa je tudi zmotna in nepravilna ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je za motenje zvedela 29.7.1995. Sodišče prve stopnje pa je verjelo trditvi tožene stranke, da so bila vsa dela v zvezi s škarpo in ograjo končana že 21.7.1995 in da je tožeča stanka za to tudi vedela. Pri tem se opre na izpoved P.P., ki pove, da se je asfaltiranje in betoniranje škarpe opravilo 20.7.1995 in da je bila naslednji dan na betonsko škarpo že postavljena lesena ograja. Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da takšen časovni potek dogodkov glede na strukturo materialov tehnično ni mogoč in kot dokaz za svojo trditev je predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. Dokaz z izvedencem je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo in preuranjeno poklonilo zaupanje izpovedbi delavca P.P., ne da bi se opredelilo, ali je tehnično sploh mogoče škarpo in ograjo postaviti v dveh dneh in na katerem terenu. Pri tem se sodišče tudi ne opredeli do nasprotij med navedbami tožene stranke in delavca P.P., ki je povedal, da je moralo biti pred asfaltiranjem betoniranje že končano. Sodišče tudi ne poda dokazne ocene glede nasprotij med izpovedbama obeh toženih strank glede dneva izkopa temeljev za škarpo. Sodišče druge stopnje tako iz dejanskih ugotovitev v sklepu sodišča prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je bila škarpa z ograjo postavljena točno 21.7.1995 in ne morda dva dni kasneje, kar bi pomenilo, da je tožba še pravočasna. Ker je glede ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje ostalo v dvomu je v skladu z 1. odst. 355. čl. ZPP sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in ga vrnilo v ponovno odločanje. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje v mejah materialnega vodstva postopka (285. čl. ZPP/99) pozove tožečo stranko, da se opredeli glede na potek gradnje, opis, kaj naj predstavlja motilno dejanje (že postavitev betonske škarpe ali šele postavitev ograje na betonsko podlago) in nato naj o zahtevku ponovno odloči. V pritožbi tožeča stranka vztaja pri izvedbi dokaza z izvedencem, zato bo moralo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki naj pojasni ali je bilo asfaltiranje in betoniranje istočasno ter ali je možno, da je tožena stranka že naslednji dan po betoniranju na železne stebričke obesila ograjo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.