Jedro

Izpodbijani akt kot razlog za zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči navaja, da je bila oporoka veljavna in sestavljena v obliki notarskega zapisa pred dvema pričama, ne da bi bilo hkrati navedeno tudi, v čem je zahteva oziroma pričakovanje tožnice v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. To pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Službe za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 1671/2012 z dne 26. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 5. 9. 2012 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravdni postopek zaradi neveljavnosti oporoke. Navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po vpogledu v listine, ki jih je predložila tožnica in tiste, pridobljene po uradni dolžnosti, ocenjuje, da v konkretni zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato subjektivnega pogoja niti ni presojala, saj morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno. Okrajno sodišče v Mariboru je v zapuščinskem postopku pod opr. št. II D 1131/2011 dne 18. 7. 2012 izdalo sklep, s katerim je zakonito dedinjo A.A. - sedaj tožnico napotilo na pravdo, da s tožbo zoper oporočno dedinjo, tožničino mater in zapustnikovo ženo, B.B., uveljavi zahtevek, da je zapustnikova oporoka neveljavna, v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Zapustnik je umrl dne 22. 6. 2011, notarska oporoka je bila sestavljena dne 6. 6. 2011. Tožnica zatrjuje, da zapustnik zaradi hude bolezni ni bil oporočno sposoben, ker je zadnje tri mesece pred smrtjo vsakodnevno jemal večje odmerke morfija, zato je pri presoji ali je tožnica upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči, presojala okoliščine in dejstva konkretne zadeve. Zakon o dedovanju določa, da sodišče prekine postopek in stranke napoti na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti vsebina ali veljavnost oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Sodišče je zato napotilo na pravdo zakonito dedinjo - tožnico, saj je njeno pravico štelo za manj verjetno, ker je oporoka močnejši pravni naslov in mora tožnica dokazati oporočiteljevo oporočno nesposobnost. Ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnica v postopku ne bi bila sama sposobna sodelovati brez pooblaščenca, saj je edini dokaz, s katerim lahko dokazuje obstoj dejstva, da je bil oporočitelj nesposoben, izpoved prič ter morebitno izvedeniško mnenje. Upoštevaje dejstvo, da je bila oporoka po obliki veljavna, sestavljena v obliki notarskega zapisa pred dvema pričama, zaključuje, da tožnica ni verjetno izkazala objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, namreč da bi imela verjetne izglede za uspeh in da je zahtevek tožnice v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, tako da po mnenju tožene stranke ni razumno začeti postopka.

Tožnica v tožbi meni, da je z izpodbijano odločbo tožena stranka kršila materialno pravo, bistveno kršila določbe postopka in nepravilno ugotovila dejansko stanje. Navaja, da je bila v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, opr. št. II D 1131/2011 po pokojnem očetu C.C. napotena na pravdo, da s tožbo zoper oporočno dedinjo uveljavi zahtevek, da je zapustnikova oporoka, sestavljena v obliki notarskega zapisa dne 6. 6. 2012 pred dvema pričama, neveljavna. Poudarja, da v zapuščinskem postopku ni priznala oporoke iz razloga, ker je bila oporoka sestavljena le 16 dni pred smrtjo oporočitelja, to je njenega očeta, ki je umrl za kostnim rakom, zaradi katerega se je zdravil že leto dni pred tem in je užival morfij, v času sestave oporoke je bil pod močnim vplivom morfija, zaradi česar ni bil oporočno sposoben. Da oporočitelj v času sestave oporoke ni bil sposoben za razsojanje, pa ne more presojati notar, temveč lahko mnenje o tem poda le izvedenec medicinske stroke. Meni, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima tožnica verjetne izglede za uspeh, prav tako je zadeva pomembna za njen osebni in socialno ekonomski položaj, saj je morala po zapuščinski obravnavi zapustiti domače stanovanje in je brez prebivališča in brez vsakršnega premoženja, medtem, ko vdova pokojnega in oporočna dedinja vse svoje premoženje prenaša na hčerko iz prvega zakona. Tožnica poudarja tudi, da je brez izobrazbe, za sestavo tožbe pa je potrebna najmanj pravna izobrazba in se zato tudi v nadaljnjem postopku ne bi bila sposobna zagovarjati sama. Glede na navedeno je tudi, zaradi prekluzije, po svoji pooblaščenki - odvetnici že vložila tožbo zaradi neveljavnosti oporoke v postavljenem roku. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni prošnji ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica doslej že petkrat zaprosila za brezplačno pravno pomoč in da so ji bile vse njene prošnje, razen slednje, tudi odobrene. Med drugim je bila tožnici v letu 2012 odobrena brezplačna pravna pomoč za postopek preiskave, voden pred naslovnim sodiščem v zadevi opr. št. III Kpd 8330/2012, v katerem ni uspela in je bila pravnomočno obtožena, da je storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nato pa zaradi storitve navedenega kaznivega dejanja tudi pravnomočno obsojena na kazen zapora enega leta po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 v postopku naslovnega sodišča II K 40857/2012. V preiskovalnem spisu so bili navedeni podatki, pa tudi navedbe tožnice same, zaradi katerih je povsem razumljivo oziroma po oceni tožene stranke razsodno, da zapustnik ne bi želel izročiti premoženja hčerki, kot je razumljivo tudi, da zapustnikova vdova z 31-letno tožnico ne želi več živeti v istem stanovanju. Prav sestava oporoke, v kateri je zapustnik izrazil svojo voljo, da prosilka ni oporočna dedinja, je po mnenju tožene stranke, upoštevaje že opisano, izraz zapustnikove popolne razsodnosti, ne pa obratno, kot to želi predstaviti tožnica. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica dne 5. 9. 2012 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev tožbe zaradi neveljavnosti oporoke.

Tožena stranka je njeno prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja vsebinskega pogoja po določbah 24. člena ZBPP, ker tožnica v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato ni razumno sprožati ter je njen zahtevek v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno sprožati postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva ali nanje odgovarjati (1. alinea) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea). Po tretjem odstavku navedenega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, med drugim tudi, če je zahteva prosilca v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, na kar je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev.

Izpodbijani akt kot razlog za zavrnitev tožničine prošnje, glede na podatke sodnih spisov, navaja, da je bila oporoka veljavna in sestavljena v obliki notarskega zapisa pred dvema pričama, ne da bi bilo hkrati navedeno tudi, v čem je zahteva oziroma pričakovanje tožnice v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. To pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. V izpodbijani odločbi namreč manjkajo razlogi, ki so toženo stranko, glede na konkreten primer, vodili pri njeni odločitvi. Tožena stranka le-te sicer podrobneje pojasnjuje v odgovoru na tožbo, vendar pa z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijanega akta. Celotna obrazložitev odločitve mora biti vključena v sam izpodbijani akt. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima vseh sestavin po določbi 214. člena ZUP (3., 5. in 6. točka 214. člena), pravilnosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.