Jedro

Po določbi tretjega odstavka 58. člena ZVO-1 je imela tožnica že od objave javnega naznanila, na podlagi katerega se je lahko seznanila z vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilom o vplivih na okolje in osnutkom odločitve o okoljevarstvenem soglasju, pravico vpogleda in možnost dajanja mnenj ter pripomb. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, da ji je bil status stranskega udeleženca priznan šele nekaj dni pred ustno obravnavo. Poleg tega je iz vabila na ustno obravnavo, ki ga je tožnica prejela 2. 4. 2012, razvidno, da je bila izrecno obveščena, da je dokumentacija na voljo na vpogled na sedežu ARSO. Glede na navedeno ni utemeljen njen ugovor, da ni imela možnosti videti celotne dokumentacije, v tožbi pa tudi ni konkretizirala, s katerimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev v zadevi, ni bila seznanjena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala okoljevarstveno soglasje za izgradnjo nakupovalnega centra ... center na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka). V drugi točki izreka je določila pogoje, pod katerimi se izdaja okoljevarstveno soglasje.

V obrazložitvi odločbe toženka podrobno opisuje postopek pridobivanja mnenj ministrstev in organizacij, ki so glede na nameravani poseg pristojni za posamezne zadeve varstva okolja ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine. V nadaljevanju pojasnjuje, da je po prejemu popolne dokumentacije skladno z 58. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) javnosti zagotovila vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje, idejno zasnovo in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju tako, da je z javnim naznanilom z dne 11. 10. 2011, objavljenim na spletnih straneh ARSO in Mestne občine Ljubljana (MOL) ter na oglasni deski na naslovu ARSO, sedežu Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, in MOL, javnost obvestila o vseh zahtevah iz drugega odstavka 58. člena ZVO-1. V času od 14. 10. 2011 do 14. 11. 2011 je javnosti omogočila tudi dajanje mnenj in pripomb.

Tožnici je bil priznan položaj stranke v postopku, ker se njene nepremičnine nahajajo znotraj območja, na katerem poseg v času gradnje povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Na tožničine pripombe, da je izdaja okoljevarstvenega soglasja preuranjena, ker se pripravljajo spremembe Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠO 1/2 Šiška, ŠT 1/2 Obvoznica in ŠS 1/6 Zgornja Šiška (v nadaljevanju OPPN), toženka odgovarja s pojasnilom, da je poseg načrtovan znotraj meja veljavnega OPPN, v postopku pa je pridobila tudi mnenje DARS d. d., v skladu s katerim je prizadeta stranka pripravila drugačno prometno študijo in na podlagi katere je bil prizadeti stranki določen pogoj v drugi alineji 9. točke, da zagotovi večjo pretočnost križišč. Pojasnjuje še, da je bilo poročilo o vplivih na okolje pripravljeno na podlagi Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje (v nadaljevanju Uredba), iz dopolnitve poročila o vplivih na okolje z dne 23. 4. 2012, ki je bila poslana tudi tožnici, pa izhaja, da so bile upoštevane določbe Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL (v nadaljevanju OPN MOL). Glede usklajenosti con hrupa navaja, da OPN MOL v tretjo cono hrupa uvršča zemljišča parc. št. 1756/5, 1758/1 in 802/12, vse k. o. …, ker pa na teh ni stavb z varovanimi prostori, se po 7. členu Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba o hrupu) kazalci hrupa ne ocenjujejo. Ugotavlja še, da bo med gradnjo po predhodni pridobitvi ustreznega dovoljenja po 94. členu ZVO-1 in Uredbi o hrupu okolje začasno obremenjeno s še sprejemljivimi vrednostmi kazalcev hrupa. V nadaljevanju navaja, da je bila z OPN MOL podaljšana veljavnost OPPN, predvidene spremembe in dopolnitve obeh navedenih aktov pa niso predmet tega postopka.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da so neutemeljene tožničine navedbe, da je prvostopenjski organ kršil načelo zaslišanja zaradi določenega prekratkega roka za pripravo na ustno obravnavo, saj se šteje da so bili tako javnost kot potencialni stranski udeleženci z dnem zaključka javne razgrnitve dne 14. 11. 2011 seznanjeni z zadevo. V objavljenem javnem naznanilu je bilo navedeno, da so vsi podatki o nameravanem posegu dostopni pri organu prve stopnje ter so bili objavljeni tudi na njegovi spletni strani še po zaključku javne razgrnitve, do zaključka postopka. Zato je imela tožnica do ustne obravnave dne 17. 4. 2012 dovolj časa za pripravo, poleg tega je sklep o priznanju statusa stranskega udeleženca prejela 15 in ne 8 dni pred ustno obravnavo. Pojasnjuje, da je po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ stranki oz. stranskemu udeležencu dolžan omogočiti, da se opredeli le do dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Vsebina listin (tj. mnenje MOL z dne 29. 10. 2011 in lokacijski informaciji z dne 2. 4. 2012), ki tožnici niso bile posebej posredovane, pa ni take narave, da bi na kakršenkoli način vplivale na njene pravne koristi.

V zvezi s tožničinimi navedbami, da v PVO za severovzhodno stran posega območje hrupa ni določeno skladno z OPN MOL, upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da se tožničine nepremičnine v tem območju ne nahajajo, zato te navedbe presegajo njen pravni interes. Navaja še, da je PVO zgolj podlaga za presojo vplivov in odločitev o izdaji soglasja, ni pa predmet tega postopka presoja njegove skladnosti s prostorskimi akti, razen če gre za očitno neskladnost (drugi odstavek 57. člena ZVO-1), česar pa tožnica ne zatrjuje. Ugotavlja še, da odločanje o primernosti prometne infrastrukture z vidika njenega strateškega načrtovanja ni predmet tega postopka. Na tožničin očitek, da iz izpodbijanega soglasja ni razvidno, od koga mora investitor pridobiti dovoljenje za začasno čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom odgovarja, da je pristojnost ministrstva določena z zakonom (94. člen ZVO-1).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ji je upravni organ sklep o priznanju statusa stranke in vabilo na ustno obravnavo vročil v zakonsko določenem minimalnem roku, zato ji je bila kršena pravica, da bi se lahko ustrezno pripravila. Poudarja, da je iz obrazložitve izpodbijanega soglasja razvidno, da je upravni organ z investitorjem ter drugimi inštitucijami oz. organi (npr. Ministrstvom za zdravje, MOL, DARS) po uradni dolžnosti komuniciral in pridobival dodatna mnenja, pojasnila, dopolnitve in podobno. O tem tožnica ni bila seznanjena niti na glavni obravnavi, zato ji ni bila dana možnost, da se do teh opredeli.

Po mnenju tožnice je bilo v zadevi tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, saj je bil v času izdaje izpodbijanega soglasja v teku postopek sprememb in dopolnitev OPPN. Ker se predvidene spremembe nanašajo na promet, ki bistveno vpliva na okolje, je soglasje izdano preuranjeno. Opozarja, da pri izdelavi PVO niso bile upoštevane določbe OPN MOL, ki urejajo varovanje pred hrupom, in sicer ni upoštevano, da se severovzhodna stran območja nahaja v tretji coni varovanja pred hrupom. Navaja še, da se upravni organ do tega vprašanja ni argumentirano opredelil, temveč je nekritično sledil navedbam prizadete stranke, ki je v dopolnitvi PVO z dne 24. 4. 2012 navedla, da je poročilo pripravljeno tudi na podlagi OPN MOL. Toženki očita še, da iz izpodbijanega soglasja ni jasno razvidno, od koga mora investitor pridobiti dovoljenje za čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče okoljevarstveno soglasje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, tožnici pa povrne stroške tega postopka.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tudi prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter navaja razloge, zakaj meni, da je ta neutemeljena. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je upravni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi, zato se sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Po določbi tretjega odstavka 58. člena ZVO-1 je imela tožnica že od objave javnega naznanila, na podlagi katerega se je lahko seznanila z vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilom o vplivih na okolje in osnutkom odločitve o okoljevarstvenem soglasju, pravico vpogleda in možnost dajanja mnenj ter pripomb. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, da je bil tožnici status stranskega udeleženca priznan šele nekaj dni pred ustno obravnavo. Poleg tega je iz vabila na ustno obravnavo, ki ga je tožnica prejela 2. 4. 2012, razvidno, da je bila izrecno obveščena, da je dokumentacija na voljo na vpogled na sedežu ARSO. Glede na navedeno ni utemeljen tožničin ugovor, da ni imela možnosti videti celotne dokumentacije, tožnica pa v tožbi tudi ni konkretizirala, s katerimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev v zadevi, ni bila seznanjena.

Poleg tega tožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bilo z domnevno pomanjkljivimi dokumenti poseženo v njene pravne koristi. V zadevi namreč ni sporno, da ima tožnica v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja položaj stranskega udeleženca kot lastnica nepremičnin na območju, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (drugi odstavek 64. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 54. člena ZVO-1). Po navedenih določbah ZVO-1 ima tožnica pravni interes, da se udeležuje postopka zaradi varstva svojih pravic. To pomeni, da ima tožnica enake pravice kot stranka le glede vplivov nameravanega posega na njeno premoženje. Te določbe torej postavljajo okvir njenih upravičenj oz. možnosti, da v postopku postavlja zahteve, s katerimi naj se ohrani njen pravno varovani položaj. Da bi imela kakšen drug pravni interes za udeležbo v postopku, pa tožnica niti ni zatrjevala.

Upoštevajoč navedena izhodišča lahko tožnica v konkretnem primeru torej uspe le z ugovori, s katerimi ščiti svoje pravice, ki ji jih kot lastnici nepremičnin v vplivnem območju obravnavanega posega priznavajo predpisi. Navedeno pomeni, da lahko tožnica v tem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve U 508/2006, X Ips 335/2011, X Ips 329/2010, I Up 183/2006, I Up 1435/2003, I Up 1180/2002).

Javni interes v postopku okoljevarstvenega soglasja pa ščitijo poleg državnega pravobranilca (na podlagi določb ZUP in ZUS-1) nevladne organizacije na področju varstva okolja (tretji odstavek 153. člen ZVO-1), ki delujejo v javnem interesu, kar tožnica ni.

Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegla položaj stranskega udeleženca in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če te vzročne zveze ni, tudi morda ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev njeni tožbi, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

V obravnavanem primeru iz tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje skladnosti predvidenega posega s prostorskimi akti in njihovimi spremembami ter posledično neustrezne dokumentacije, ni razvidno, da so usmerjeni v vzpostavitev oz. ohranitev tožničinega pravno varovanega položaja kot lastnice nepremičnin v vplivnem območju gradnje. Tudi iz izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje izhaja, da tožnica z navedbami in ugovori, podanimi v upravnem postopku, in z okoliščinami, ki jih je tam navajala, ni konkretizirala vplivov obravnavanega posega na njene nepremičnine. Tožnica navedbe v tožbi opira zgolj na dejstvo, da ima položaj stranskega udeleženca v postopku skladno z ZVO-1, iz njih pa ni razvidno, da bo in kako bo nameravani poseg vplival na njene nepremičnine.

Ker na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožničine navedbe, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.