Jedro

Pogodbeno določilo, ki je jasno, se ne razlaga, temveč se v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ uporabi tako, kot se glasi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih točkah I. in II. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 64696/2010, z dne 14.5.2010 v 1. in 3. točki razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni tožeči stranki plačati 8.305,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2010 dalje do plačila, izvršilne stroške v višini 48,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Pod točko II. izreka je prvo sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajst dni povrniti pravdne stroške tožene stranke v višini 508,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, na račun Okrožnega sodišča v Celju. Pod točko III. izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajst dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju plačati znesek 40,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Zoper točki I. in II. izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP). Predlaga ugoditev pritožbi in ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženec je odgovor na pritožbo vložil prepozno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno neizpodbijane so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec povzročil prometno nesrečo z vozilom, ki je bilo last H. leasing d.o.o. in v zvezi s katerim je bilo sklenjeno zavarovanje avtomobilskega kaska, pri čemer je bil lastnik vozila in zavarovanec H. leasing d.o.o., njegov uporabnik in zavarovalec je bil toženčev oče, toženec pa je bil sozavarovana oseba v smislu 11. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG – aka 06-4 (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki določa, da je s tem zavarovanjem krita tudi škoda, nastala zaradi nevarnosti splošnega in delnega avtomobilskega kaska za vozilo v prometu ali mirovanju, za katero je odgovorna oseba, kateri je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila, razen v primeru kaznivega dejanja zatajitve. Navedeni pogoji v 13. členu določajo, da zavarovalnica nima pravice do povračila škode od sozavarovanih oseb kot povzročiteljev škode (subrogacija), razen v primerih iz tretjega odstavka 12. člena pogojev. 12. člen Splošnih pogojev določa izključitve zavarovalnega kritja, pri tem pa v tretjem odstavku določa, da zavarovalnica krije škodo zavarovancu, ki se ukvarja z dajanjem vozil v zakup ali najem, če je zavarovalni primer povzročil voznik brez vozniškega dovoljenja pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi.

Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ni izkazala pravice od toženca zahtevati povračilo premoženjske škode na vozilu, ki jo je izplačala zavarovancu H. leasing d.o.o.. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima zavarovalnica glede na vsebino Splošnih pogojev v tretjem odstavku 12. člena v zvezi z 13. členom pravico do povračila škode od sozavarovanih oseb kot povzročiteljev škode iz zavarovanja avtomobilskega kaska le, če je zavarovalni primer povzročil voznik brez vozniškega dovoljenja pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Voznik mora torej poleg vožnje pod vplivom psihoaktivnih snovi voziti tudi brez vozniškega dovoljenja, saj v besedilu Splošnih pogojev „povzročil voznik brez vozniškega dovoljenja pod vplivom...“ ni vejice, kar pomeni, da morata biti za nastanek pravice zavarovalnice do povračila škode kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej vožnja brez vozniškega dovoljenja in vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi. Pritožba niti ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da je tožeča stranka tožencu očitala le vožnjo pod vplivom psihoaktivnih snovi, ne pa tudi brez vozniškega dovoljenja, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je toženec imel veljavno vozniško dovoljenje. Pritožba pa neutemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava z navedbami, da zgoraj navedenih določil Splošnih pogojev ni mogoče razumeti tako, da morata biti obe kršitvi podani kumulativno, temveč je jasno, da gre za alternativni, samostojni situaciji.

Tožeča stranka pri tem v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče odločalo mimo trditev strank oziroma da naj bi prekoračilo ugovorne navedbe toženca, ker naj bi pogodbo razlagalo drugače, kot sta jo razumeli pravdni stranki, ki naj bi bili hkrati pogodbeni stranki. Splošni pogoji, na katere se stranki v postopku sklicujeta in jih predložita, predstavljajo materialno pravo. Sodišče pa na navedbe strank o materialnem pravu ni vezano, saj mora pravo poznati po uradni dolžnosti. Kršitev prekoračitve tožbenega zahtevka oziroma trditvene podlage (2. člen ZPP), na katero pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 350. člena ZPP pazi zgolj na zahtevo stranke, je torej podana le takrat, kadar sodišče odloči mimo tožbenih navedb o dejstvih, ne pa tudi navedb o materialnem pravu. Toženec trditev o svojemu razumevanju pritožbeno spornih določil Splošnih pogojev tekom predmetnega postopka niti ni podal. V obravnavanem primeru pa toženec niti ni bil pogodbena stranka, zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1741/2007 oziroma odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 244/2008, ki se nanašata na primer, ki je tudi sicer neprimerljiv z obravnavanim primerom, saj je bila v tistem primeru sporna sama narava med pogodbenima strankama sklenjenega posla, to je ali je bila sklenjena asignacija ali pa je asignacija bila le navidezna in je prikrivala dogovor o cesiji, na kar pa sodišče brez ustreznih (pravočasnih) trditev strank o pravnoodločilnih dejstvih po uradni dolžnosti ne more paziti.

Nadalje so neupoštevne oziroma neutemeljene pritožbene navedbe, da ni prišlo do situacije, ko bi sodišče smelo razlagati pogodbo, v zvezi s čimer tožeča stranka v pritožbi navaja, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, in da v danem primeru sporno določilo ne obstaja, saj ne ena ne druga stranka ni nasprotovala vsebini določila, četudi pa bi pogodbeno določilo bilo sporno, pa bi ga po mnenju tožeče stranke bilo potrebno razlagati v skladu z določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju: OZ in iskati skupen namen pogodbenikov. Navedene pritožbene trditve niso utemeljene, saj sodišče prve stopnje določb Splošnih pogojev sploh ni razlagalo, ampak je v skladu z določbo prvega odstavka 82. člena OZ njihova določila uporabilo tako, kot se glasijo. Kot že pojasnjeno, v besedilu Splošnih pogojev „povzročil voznik brez vozniškega dovoljenja pod vplivom...“ ni vejice, kar pomeni, da morata biti za nastanek pravice zavarovalnice do povračila škode kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej vožnja brez vozniškega dovoljenja in vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi. Takšno določilo je jasno, zato njegova razlaga ni potrebna. Tudi če bi navedeno določilo bilo sporno, pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi ga bilo potrebno razlagati v skladu z določbo drugega odstavka 82. člena OZ in iskati skupen namen pogodbenikov, saj so bili Splošni pogoji vnaprej pripravljeni s strani tožeče stranke in bi zato bilo potrebno v skladu s 83. členom OZ morebitna nejasna določila razlagati v korist toženca kot šibkejše stranke.

Glede na navedeno, ko torej ni mogoče iskati skupnega namena pogodbenikov, pa so neupoštevna tudi pritožbena razglabljanja o tem, da vožnja brez vozniškega dovoljenja in vožnja pod vplivom alkohola predstavljata dve samostojni kršitvi pravil v cestnem prometu in da zato vsaka od teh kršitev predstavlja razlog za izgubo zavarovalnih pravic ter da namen tretjega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ni, da bi določeni vozniki imeli privilegiran položaj, temveč je namen zaščititi tiste lastnike vozil - zavarovance, ki se ukvarjajo z dajanjem vozil v zakup ali najem, saj ti zavarovanci na ravnanje konkretnih voznikov, ki npr. vozijo pod vplivom alkohola, nimajo nobenega vpliva, in torej navedena določba Splošnih pogojev predstavlja izjemo od izjeme, ko se vendarle priznava kritje zavarovancu kljub izpolnjenim pogojem za izključitev kritja, ker je voznik hudo kršil zavarovalno pogodbo.

Tožeča stranka v pritožbi kakšnih dejstev, s katerimi bi izpodbijala pravilnost in zakonitost stroškovne odločitve sodišča prve stopnje pod točko II. izreka sodbe, niti ne navaja. Zato je potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusiti le v okviru razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ta preizkus je pokazal, da kakšna od postopkovnih kršitev ni podana in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).