Jedro

O toženčevi v (procesni) pobot uveljavljani terjatvi mora biti odločeno v izreku, sicer je ta pomanjkljiv, pa tudi v nasprotju z razlogi in se ga ne da preizkusiti, česar se ne da odpraviti z dopolnilno sodbo, saj je izrek pri ugovoru pobotanja v pravdi skladno s 3. odstavkom 324. člena ZPP sicer tročlenski, a enoten, kajti odločitev o dajatvenem delu zahtevka je pogojena z odločitvijo o ugotovitvenih delih (ne)obstoja terjatev strank.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 3.870,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka) ter tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.362,336 EUR v 15 dneh, z obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj kot pogoja za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve ni upoštevalo pogoja neupravičenosti. Opozarja, da v predmetni zadevi pravni temelj, na podlagi katerega je prišlo do prenosa premoženja, predstavlja sklep o izvršbi I 2004/00477 Okrajnega sodišča na Ptuju, ki je postal pravnomočen 12. 10. 2004. Zoper sklep o izvršbi ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo, tako da izvršilni naslov ni bil razveljavljen in še naprej velja. Plačilo po sklepu o izvršbi zato ni bilo brez pravne podlage oziroma podlaga ni odpadla v smislu 190. člena OZ. pritožnica tudi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke, saj je napačno presodilo določbo Medsebojnega dogovora o obročnem odplačevanju, ki določa, da tožeča stranka kot osebni garant odgovarja za plačilo vozila s svojimi delnicami pri A, d. d., ki se lahko odprodajo v korist plačila vozila. Sodišče prve stopnje je sklepalo, da delnice in denar nista istovrstni obveznosti, zato je ugovor pobotanja neutemeljen, ob natančnejšem branju omenjene določbe pa je jasno, da se tožeča stranka ni zavezala dati delnic, temveč plačati denarni znesek, ki je bil zavarovan z zastavo delnic. Ker sodba nima razlogov, zakaj je sodišče tolmačilo določbo dogovora, kot jo je, je podana tudi kršitev pravil pravdnega postopka ter ker ni ugotavljalo prave volje strank pri tej določbi tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Terjatev, ki jo tožena stranka ugovarja v pobot, je torej istovrstna – denarna, obenem pa ni zastarana, saj je vložitev predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku – AT pretrgalo zastaranje proti poroku – tožeči stranki. Sodišče tudi ni odločalo o pobotnem ugovoru v skladu s 3. odstavkom 319. člena in 3. odstavkom 324. člena ZPP, saj o ugovoru pobotanja ni odločilo v izreku sodbe, zato bo moralo sodišče prve stopnje v tem delu sodbo dopolniti. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Po oceni pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni odločilo o pobotnem ugovoru toženca v izreku sodbe. Tretji odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) določa, da izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Pritožnica utemeljeno opozarja, da o njegovi v pobot uveljavljani terjatvi ni bilo odločeno v izreku sodbe, sodišče prve stopnje je samo v obrazložitvi sodbe utemeljevalo, zakaj mora zavrniti ugovor pobotanja, ki ga uveljavlja toženec. Izrek sodbe je torej pomanjkljiv, pa tudi v nasprotju z razlogi in se ga ne da preizkusiti, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa podan razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev se ne da odpraviti z dopolnilno sodbo, saj je izrek pri ugovoru pobotanja v pravdi skladno s tretjim odstavkom 324. člena ZPP sicer tročlenski, a enoten, kajti odločitev o dajatvenem delu zahtevka je pogojena z odločitvijo o ugotovitvenih delih (ne)obstoja terjatev strank (predlog za izdajo dopolnilne sodbe je bil zato brezpredmeten).

(6) Pri tem glede obsega razveljavitve ni mogoče mimo z v gornji točki navedenim povezanega pritožbenega očitka zmotne presoje pobotnega ugovora. Pritožnica namreč ni v pobot ugovarjala nedenarne terjatve, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, pač pa denarno terjatev v (v pobotnem ugovoru) navedenem znesku. Iz Medsebojnega dogovora o obročnem odplačevanju, s katerim se je tožnik zavezal (in je podpisan) kot porok, tudi ne izhaja, da naj bi bil tožnik v primeru neplačila s strani dolžnika dolžan dati delnice, torej da se terjatev toženke glasi na delnice. Denarna obveznost je dajatvena obveznost, katere predmet je plačilo določene denarne vsote, izražene v denarnih enotah (prim. Plavšak N. in ostali, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba Ljubljana 2009, str. 103). Obveznost, za katero se je kot porok zavezal tožnik, je denarna, saj predstavlja poroštvo za plačilo morebitnih neplačanih obrokov kupljenega vozila s strani kupca - tretjega; v Medsebojnem dogovoru o obročnem odplačevanju je določen le način, kako naj se ta obveznost izpolni. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo nadaljnjih predpostavk za utemeljenost pobotnega ugovora, se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do vseh ostalih predpostavk dovoljenosti pobota in nato odločiti na način, razložen v točki (5)

(7) Glede vtoževane terjatve pa pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim očitkom, da je pravni temelj, na podlagi katerega je prišlo do prenosa premoženja, sklep o izvršbi I 2004/00477 Okrajnega sodišča na Ptuju, potem ko je tožena stranka kot upnik v predlogu za izvršbo tožnika označila kot dolžnikovega dolžnika, kar pa ta ni, kar v postopku tudi ni bilo prerekano. Drži pri tem, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da predmetni sklep o izvršbi ne zavezuje tožnika, ki je v sklepu o izvršbi označen kot dolžnikov dolžnik (ne pa kot dolžnik - sklep o izvršbi ne zavezuje tožnika, temveč samo upnika in dolžnika), vendar to v obravnavani zadevi ni pravno pomembno. Predmetni sklep o izvršbi je namreč, kot navaja pritožnica, pravnomočen in ni bil razveljavljen ter tako še vedno velja (pritožnica se tu utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 376/2007). Pri tem je sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje, ko je za obravnavano razmerje uporabilo določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ) o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek citiranega člena se glasi: „Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi“). Pravni temelj, na podlagi katerega je prišlo do prehoda premoženja med tožnikom in toženko, je bil namreč podan prav v pravnomočnem sklepu o izvršbi. A sodišče na navedeno (ali nenavedeno) pravno podlago ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Iz tožbenih trditev (zatrjevanih dejstev, na katera tožnik opira zahtevek) pa jasno sledi (kot podlaga zahtevka) odškodninska odgovornost toženke (trditve, da je toženka zlorabila svoje pravice, ki jih je imela kot upnica, ko je v predlogu za izdajo sklepa o izvršbi kot dolžnikovega dolžnika navedla tožnika, čeprav je vedela, da to ni), kar je mogoče razbrati tudi iz razlogov izpodbijane sodbe. Gre torej zgolj za napačno navedbo materialnopravne norme, ki utemeljuje zahtevek tožnika, ne pa morebiti za napačno uporabo materialnega prava. Drži pa, da razlogi (utemeljitev), kolikor sodišče prve stopnje utemeljuje z neupravičeno pridobitvijo, niso pravi, kar bo sodišče prve stopnje pri novem sojenju moralo upoštevati.

(8) Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Iz zgoraj podanih razlogov jasno sledi, katere postopkovne določbe so bile prekršene in v čem je kršitev, prav tako pa so dani napotki, ki naj jim sodišče prve stopnje sledi.

(9) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.