Jedro

376. člen OZ je glede teka zamudnih obresti potrebno uporabiti tudi, če je obligacijsko razmerje iz katerega izvira terjatev, nastalo pred 1. 1. 2002, pa obresti tečejo še po tem datumu. Navedeno velja za čas do 22. 5. 2007, ko je pričela veljati novela OZ-A, ki je črtala določbo 376. člena OZ oziroma za zamudne obresti odpravila pravilo „ne ultra alterum tantum“.

Izrek

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in se sklep sodišče prve stopnje v izpodbijani III. točki spremeni tako, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora po izteku roka.

II. V preostalem delu se pritožba upnika zavrne in se sklep sodišče prve stopnje potrdi v izpodbijani I. in IV. točki izreka.

III. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

IV. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje: - v I. točki izreka ugodilo dolžnikovemu ugovoru po izteku roka in izvršbo dovoljeno s sklepom I 1500/1999 z dne 29. 9. 1999 ustavilo za:

18. 12. 2018 plačanih 133,49 EUR,

18. 1. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 1. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 2. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 3. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 4. 2019 plačanih 133,49 EUR,

17. 5. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 6. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 7. 2019 plačanih 133,49 EUR,

16. 8. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 9. 2019 plačanih 133,49 EUR,

18. 10. 2019 plačanih 133,49 EUR,

30. 6. 2020 plačanih 235,00 EUR,

24. 11. 2022 plačanih 600,00 EUR; - v II. točki izreka ugovor dolžnika v preostanku zavrnilo kot neutemeljen; - v III. točki izreka upniku naložilo, da v 8 dneh dolžniku povrne 112,00 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude pri plačilu z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v IV. točki izreka dolžniku naložilo, da v 8 dneh upniku povrne 298,65 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude pri plačilu z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožujeta upnik in dolžnik. V pritožbah, ki ju podajata po svojih pooblaščencih, uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

3. Upnik v pritožbi izpodbija I., II. in IV. točko izreka sklepa. Meni, da je napačen izračun sodišča prve stopnje, po katerem je dolžnikov dolg na dan 22. 5. 2007 znašal 4.994,04 EUR, saj je sodišče napačno vneslo datum plačila 300.000,00 SIT. Ta znesek je bil plačan 19. 12. 2005 in ne 19. 5. 2005. Dolg na ta dan tako znaša 5.107,81 EUR, za kar prilaga svoj izračun. Sodišče prve stopnje je tako plačila v času od 19. 12. 2018 do 24. 11. 2022 odštevalo od napačnega zneska, pri tem pa pozabilo tudi na stroške v znesku 11,24 EUR. Prav tako izpodbija obrazložitev sodišča prve stopnje, da obresti prenehajo teči, ko le-te dosežejo glavnico. Po njegovem prepričanju slednje ne more veljati za obresti judikatnih zadev, ki so bile v teku in so se izvrševale ter ni šlo za novo nastala razmerja oziroma sodni izvršilni postopek še ni bil v teku. Nadalje opozarja, da je za zneske, plačne od 19. 12. 2018 do 30. 6. 2020, predlog za izvršbo umaknil že 29. 9. 2022 z vlogo z dne 28. 9. 2022, kar je prej, kot je dolžnik podal vlogo z dne 24. 11. 2022, plačilo v znesku 600,00 EUR pa je umaknil v vlogi z dne 29. 12. 2022. Tako ni podlage, da bi se ta delna plačila štela kot relevantna za ugovor po izteku roka, saj jih je upnik sam umaknil. Le glede zneska 600,00 EUR predloga ni mogel umakniti, saj je dolžnik plačilo podal istega dne, kot je vložil ugovor. Tako je III. točka izreka izpodbijanega sklepa nezakonita, saj dolžnik do plačila stroškov ni upravičen, ob tem pa podrejeno še navaja, da dolžnik od priglašenih stroškov 24. 11. 2022 ni zahteval plačila zakonskih zamudni obresti. Glede IV. točke izreka sklepa navaja, da mu je sodišče prve stopnje priznalo stroške za delno utesnitev z dne 28. 9. 2022 v obsegu 50 odv. točk, vendar pa bi bilo potrebno to vlogo šteti kot obrazloženo in mu tako gre 75 odv. točk. Prav tako mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov za izračun stanja, čeprav je obračun terjatve taksiran po 1. alineji tar. št. 31/8 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), priznavala pa se je tudi po OT, veljavni do 4. 6. 2022, in sicer po tar. št. 39/2 OT. Sodišče prve stopnje tudi še ni odločilo o vseh priglašenih stroških, t. j. o stroških, ki so bili priglašenih v vlogah z dne 21. 1. 2019, 13. 1. 2022, 13. 1. 2022, 31. 1. 2022 in 3. 11. 2022. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni oziroma ga razveljavi in v izpodbijanem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4. Dolžnik v pritožbi izpodbija II. in IV. točko izreka sklepa. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri izdelavi svojega obračuna ni upoštevalo določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, saj se je po določilih OZ glavnica prenehala obrestovati, ko je vsota zapadlih in neplačanih zamudnih obresti dosegla glavnico. V nadaljevanju povzema obrazložitev citirane ustavne odločbe in opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse natekle obresti – tako plačane kot neplačane – in priti do zaključka, da je višina nateklih obresti dosegla glavnico do 1. 1. 2002. Ob upoštevanju vseh opravljenih plačil, je tako že odplačal svoj dolg. Podredno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti izračuna na dan 22. 5. 2007, temveč bi moralo upoštevati točen datum, ko so obresti dosegle glavnico. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da znaša njegov dolg še 3.364,27 EUR. Tudi sam je opravil izračune, ki jih prilaga in ugotovil, da je v predmetni zadevi višina zakonskih zamudnih obresti presegla glavnico 1. 11. 2003. In kot izhaja iz njegovega izračuna z dne 12. 1. 2023, je višina glavnice in zamudnih obresti znašala 1.063.316,83 SIT. Ob upoštevanju vseh izvedenih plačil po 1. 11. 2003, znaša njegov dolg na dan 25. 11. 2022 zgolj še 974,40 EUR. Ker odločitev sodišča prve stopnje vpliva na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Opozarja še, da je izpodbijani sklep tudi v nasprotju s temeljnimi pravicami in svoboščinami določenimi v Ustavi RS, predvsem načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, saj je dolžnik dolg odplačal oziroma je ta bistveno manjši, bi moral biti temu primeren tudi uspeh upnika v postopku. Predlagala, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu odločitev spremeni oziroma le-to razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tako upnik in dolžnik sta pravočasno odgovorila na vročeni (nasprotni) pritožbi. V svojih odgovorih prerekata nasprotne navedbe in se glede izračuna dolga sklicujeta na svoje navedbe v pritožbi. Oba predlagata, da se pritožba nasprotne strani zavrne, ob tem pa priglašata svoje stroške pritožbenega odgovora.

6. Pritožba upnika je delno utemeljena, pritožba dolžnika pa ni utemeljena.

**Glede višine dolga**

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je med stranka sporno, ali je izvršba oziroma terjatev poplačana v celoti. Slednje je posledica razveljavitve prehodne določbe 1060. člena OZ z ustavno odločbo U‑I‑300/04 z dne 2. 3. 2006, kolikor se na njeni podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Le-ta ne vsebuje pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Enako je tudi v pritožbenem postopku, ko pritožnika s svojimi izračuni izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je po opravljenem izračunu ugotovilo, da znaša dolžnikov dolg na dan izdaje izpodbijanega sklepa (29. 12. 2022) še 3.364,27 EUR. Pri tem upnik navaja, da je dolžnikov dolg višji od navedenega zneska, medtem ko dolžnik zatrjuje, da je dolg v celoti poplačal oziroma da ta znaša še največ 974,40 EUR.

8. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je potrebno 376. člen OZ glede teka zamudnih obresti uporabiti tudi, če je obligacijsko razmerje iz katerega izvira terjatev, nastalo pred 1. 1. 2002, pa obresti tečejo še po tem datumu. Navedeno velja za čas do 22. 5. 2007, ko je pričela veljati novela OZ-A, ki je črtala določbo 376. člena OZ oziroma za zamudne obresti odpravila pravilo „ne ultra alterum tantum“.

9. Najprej je pojasniti, da je neutemeljen upnikov pritožbeni očitek, da zgoraj pojasnjeno ne velja za judikatne terjatve, saj takšne obrazložitve Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-300/04 2. 3. 2006 ni podalo. Prav tako dolžnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tako plačane kot neplačane zakonske zamudne obresti. Skladno z že zgoraj pojasnjenim, je edino pravilo, da se obrestovanje terjatve ustavi, ko vsota neplačanih obresti doseže glavnico.

10. Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, je sodišče druge stopnje preverilo izračun sodišča prve stopnje, ki ga je napravilo v prilogah 1, 2 in 3, ki so sestavni del izpodbijanega sklepa. Ob tem ugotavlja, da je izračun sodišča prve stopnje napačen, vendar pa niso pravilni niti izračuni, ki sta jih k pritožbam priložila upnik in dolžnik. Prvi je enako kot sodišče prve stopnje, nepravilno obrestoval terjatev, saj jo je obrestoval preko dvojne glavnice in tako ni upošteval pravila „ne ultra alterum tantum“, drugi pa pri svojih obračunih ni upošteval nobenih pravnomočno priznanih stroškov upnika. Pri tem je dodati, da upnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v prilogi 1 svojega izračuna navedlo napačen datum plačila 300.000,00 SIT, ki je bilo 19. 12. 2005 in ne 19. 5. 2005. Nadalje je še pritrditi upniku, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnomočno priznanih stroškov v znesku 11,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 po sklepu z dne 20. 11. 2014. Navedeno je sodišče druge stopnje upoštevalo v nadaljevanju.

11. V predmetni zadevi se izterjuje terjatev 474.268,00 SIT iz leta 1996.1 Dvakratnik glavnice znaša 948.536,00 SIT. Sodišče druge stopnje je v prilogi 1, ki je sestavni del tega sklepa, upoštevalo vsa plačila in stroške do 1. 3. 2002, kot ti izhajajo iz priloženih izračunov. Pri tem ugotavlja, da do uveljavitve OZ (1. 1. 2002) vsota zapadlih in neplačanih obresti še ni dosegla višine glavnice, pa tudi, da je dolžnik s plačilom 1. 3. 2002 v znesku 50.000 SIT poplačal vse dotedanje stroške z nateklimi obrestmi (glej oznako na prilogi 1). Obresti so dosegle višino glavnice med 1. 4. 2002 in 1. 5. 2002 (glej oznako na prilogo 1), torej pred uveljavitvijo OZ-A (dne 22. 5. 2007). To pomeni, da dolžnik na dan 1. 5. 2002 ni mogel dolgovati več kot 948.536,00 SIT, hkrati pa to tudi pomeni, da je potrebno plačilo 19. 12. 2005 v znesku 300.000,00 SIT odšteti od te glavnice z obrestmi. Glede na pojasnjeno, je dolžnik na dan 19. 12. 2005, ko je izvršil to plačilo, dolgoval še 648.536,00 SIT. 1. 1. 20072 slednje znaša 2.706,29 EUR (glede pretvorbe valut, glej prilogo 2, ki je sestavni del tega sklepa).

12. Glede na upnikove pritožbene navedbe in kot izhaja iz izpodbijanega sklepa ter priloge 3 k odločbi sodišča prve stopnje, so bili upniku priznani naslednji stroški: (-) 11,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 po sklepu z dne 20. 11. 2014; (-) 39,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2014 po sklepu z dne 23. 1. 2014 in 37,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2022 po sklepu z dne 20. 9. 2022. 13. Plačila po 19. 12. 2005 v izreku izpodbijanega sklepa in ki so povzeta v 1. točki obrazložitve tega sklepa, niso pritožbeno sporna. 18. 12. 2018 (t. j. s prvim plačilom po 19. 12. 2005 v višini 133,49 EUR) se tako najprej poplačajo stroški po sklepu z dne 20. 11. 2014, ki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi znašajo 15,10 EUR (glej prilogo 3, ki je sestavni del tega sklepa) in stroški po sklepu z dne 23. 1. 2014, ki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi znašajo 54,29 EUR (glej prilogo 4, ki je sestavni del tega sklepa), s preostankom tega plačila v višini 64,10 EUR pa se poplača del dolžnikovega glavnega dolga z obrestmi. K znesku 64,10 EUR je nato potrebno prišteti še vsa plačila od 18. 1. 2019 do 30. 6. 2020. Teh je skupaj 1.703,39 EUR, prišteto k temu gornji znesek, je dolžnik v tem obdobju odplačal 1.767,49 EUR dolga. Dolg na dan 30. 6. 2020 zato znaša še 938,80 EUR (2.706,29 EUR - 1.767,49 EUR). S plačanim zneskom 600,00 EUR 24. 11. 2022 se najprej poplačajo stroški po sklepu z dne 20. 9. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi do navedenega dne, kar je skupaj 37,65 EUR (glej prilogo 5, ki je sestavni del tega sklepa), s preostankom v višini 562,35 EUR pa se poplača del dolžnikovega glavnega dolga z obrestmi.

14. Dolžnik na dan izdaje izpodbijane odločbe tako dolguje še **376,45 EUR**.3 Zaradi večje preglednosti, sodišče druge stopnje vse opisano podaja še v prilogi 6. Tudi ta je sestavni del tega sklepa.

15. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v I. točki izreka ugovoru po izteku roka delno ugodilo in izvršbo ustavilo za v 1. točki obrazložitve tega sklepa navedene zneske, v presežku pa v II. točki izreka ugovor zavrnilo, je tako pravilna iz zgoraj navedenih razlogov. Izpodbijani sklep ni v nasprotju s temeljnimi pravicami in svoboščinami določenimi v Ustavi RS in tudi ne krši načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS kot navaja dolžnik.

16. S tem je odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, ki jih upnik in dolžnik podajata v zvezi z višino oziroma preostankom dolga. Pritožba upnika zoper izpodbijano I. točko izreka in pritožba dolžnika zoper izpodbijano II. točko izreka sklepa pa iz teh razlogov nista utemeljeni.

**Glede stroškov ugovornega postopka**

17. Tako upnik, kot dolžnik izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški ugovornega postopka. Upnik napada III. in v zanj neugodnem delu IV. točko izreka sklepa, dolžnik pa, vezano na odločitev o glavni stvari, izpodbija IV. točko izreka.

18. Upniku je v celoti pritrditi, da dolžnik do plačila stroškov v zvezi z ugovorom po izteku roka ni upravičen. Spisovni podatki namreč potrjujejo upnikove pritožbene navedbe, da je predlog za izvršbo za zneske, plačane od 18. 12. 2018 do 30. 6. 2020, umaknil v vlogi z dne 28. 9. 2022, ki jo je vložil 29. 9. 2022. Predmetno vlogo je sicer dolžnik prejel 25. 11. 2022, vendar pa je ugovor po izteku roka vložil po njenem prejemu, t. j. 29. 11. 2022, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje stroške zanj neutemeljeno priznalo. Prav tako je pritrditi upniku, da ob plačilu zneska 600,00 EUR s strani dolžnika, predloga za izvršbo zaradi vloženega ugovora po izteku roka ni mogel pravočasno umakniti. Navedeno plačilo je umaknil v vlogi z dne 19. 12. 2022. Sodišče druge stopnje je tako v tem delu pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišče prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora po izteku roka, saj mu upnik stroškov, glede na določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, ni neutemeljeno povzročil. 19. Upnik pa neutemeljeno navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje za delni umik predloga za izvršbo, ki ga je podal v vlogi z dne 28. 9. 2022, priznati 75 odv. točk, ker gre za obrazloženo vlogo. Takšne vloge niso obrazložene, saj 43. člen ZIZ, ki ureja umik in omejitev predloga za izvršbo, za takšno vlogo ne zahteva obrazložitve. Zadošča že izjava o omejitvi oziroma umiku predloga ali sporočilo sodišču, da je terjatev delno plačana.4 Za takšno vlogo se zato prizna nagrada v skladu s tar. št. 31/9, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Prav tako sodišče prve stopnje upniku utemeljeno ni priznalo stroškov izračuna stanja. Kot je slednje pravilno pojasnilo, slednji ni posebej taksiran. Zajet je namreč že v nagradi za podano vlogo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu upnikovo pritožbo zoper izpodbijano IV. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Dolžnik je odločitev o stroških v IV. točki izreka izpodbijal zgolj v zvezi z odločitvijo o glavni stvari. Ker drugih pritožbenih očitkov ni podal, je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo zgolj preizkus odločitve glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Ob tem ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo v celoti pravilno uporabljeno. Odmerjena višina stroškov je tudi skladna z OT. Pritožbo dolžnika zoper IV. točko izreka sklepa je sodišče druge stopnje zato zavrnilo.

21. Sodišče druge stopnje na tem mestu zgolj opozarja še na navedbe upnika, da sodišče prve stopnje še ni odločilo o stroških, ki jih je priglasil v vlogah z dne 21. 1. 2019, 13. 1. 2022, 31. 1. 2022 in 3. 11. 2022. O teh stroških bo sodišče prve stopnje glede na določbo osmega odstavka 38. člena ZIZ moralo nemudoma odločiti.

**Sklepno**

22. Glede na obrazloženo v prejšnjih točkah tega sklepa, je sodišče druge stopnje delno ugodilo upnikovi pritožbi, in sicer zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa in odločitev v tem delu spremenilo, kot je to pojasnjeno v 18. točki obrazložitve tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. V preostalem delu je sodišče druge upnikovo pritožbo zoper še izpodbijano I. in IV. točko izreka ter dolžnikovo pritožbo zoper izpodbijanio II. in IV. točko izreka – potem ko tudi ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev – zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O stroških pritožbenega postopka**

24. Sodišče druge stopnje je sklenilo, da obe stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Upnik je namreč s pritožbo deloma uspel zgolj glede dolžnikovih stroškov ugovornega postopka, kar je neznatno glede na celoto, zato ne gre za izvršbo potreben strošek (drugi odstavek 152. člena ZPP v zvezi s 15. členom in petim odstavkom 38. člena ZIZ). Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mu upnik teh stroškov ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Glede na povedano v 5. točki obrazložitve tega sklepa, pa tudi odgovora na pritožbi nista v ničemer pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato tudi te stroške nosita stranki sami (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prav tako izterjevano terjatev 51.330,00 SIT predstavljajo stroških pravdnega postopka in ne glavnico. Sodišče druge stopnje jo je pri obračunu v prilogi 1 upoštevalo v skladu z določbo 288. člena OZ, po kateri se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. 2 Evro v Sloveniji postane zakonito plačilno sredstvo. 3 938,80 EUR (dolg na dan 30. 6. 2020) – 562,35 EUR = 376,45 EUR. 4 Enako 5. točka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1713/2020 z dne 20. 1. 2021.