14. 3. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Adnana Alagiča, Ljubljana, ki ga zastopa Marko Makuc, odvetnik v Ljubljani, na seji 14. marca 2024

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 203/2021 z dne 3. 6. 2021 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ZSV-2786/2019-2409 z dne 10. 9. 2020 in s plačilnim nalogom Policijske postaje Ljubljana Center št. 120926628 z dne 8. 11. 2019 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika je bil na podlagi domneve umika predloga oškodovanca pravnomočno ustavljen kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – v nadaljevanju KZ-1). Nato mu je Policijska postaja Ljubljana Center za isti historični dogodek izdala plačilni nalog zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 – v nadaljevanju ZJRM-1). Izrečena mu je bila globa 333,83 EUR.

2.Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo in se pri tem sklicevalo na drugi odstavek 11.a člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1). Ker naj bi bil v pritožnikovem primeru kazenski postopek ustavljen na podlagi tretjega odstavka 306. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), v prekrškovnem postopku pa naj oškodovančev predlog ne bi bil procesna predpostavka, naj izpodbijana odločitev prekrškovnega organa, da po ustavitvi kazenskega postopka zaradi istega historičnega dogodka izvede še prekrškovni postopek, ne bi pomenila kršitve načela ne bis in idem.

3.Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožnikovo pritožbo, kot pravilno potrdilo stališča Okrajnega sodišča ter se še dodatno sklicevalo na stališča teorije in na sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 14/2020 z dne 21. 7. 2020.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari (31. člen Ustave). Stališče Okrajnega sodišča naj bi bilo nejasno in v neskladju z 31. členom Ustave. Zoper pritožnika naj bi bil že uveden kazenski postopek, ki naj bi bil na glavni obravnavi pravnomočno ustavljen s sodbo sodišča zaradi umika predloga oškodovanca. Člen 31 Ustave naj ne bi razlikoval med vsebinskimi in procesnimi razlogi za ustavitev postopka ter naj ne bi dovoljeval ponovne uvedbe postopka v primeru njegove pravnomočne ustavitve. Pritožnik nasprotuje stališču, da ustavitev postopka iz procesnega razloga ni ovira za ponovno uvedbo kaznovalnega postopka. Prav tako naj ne bi bil relevanten argument, da se prekrškovni postopek vodi neodvisno od volje oškodovanca.

5.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-798/21 z dne 24. 4. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

B.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev prepovedi iz 31. člena Ustave, v skladu s katero nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.

7.V skladu s petim odstavkom 15. člena Ustave nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, torej tudi pravic in svoboščin iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ni dopustno omejevati z izgovorom, da je Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. S tem Ustava uveljavlja načelo t. i. največjega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je pri razlagi 31. člena Ustave treba upoštevati prvi odstavek 4. člena Protokola št. 7 k EKČP in njegove razlage, ki jih je že sprejelo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

8.Protokol št. 7 k EKČP v prvem odstavku 4. člena zagotavlja pravico, da nikomur ne sme biti dvakrat sojeno ali ne sme biti kaznovan za isto kaznivo dejanje. Določa, da pravosodni organi iste države ne smejo nikogar kazensko preganjati ali kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Člen 31 Ustave in prvi odstavek 4. člena Protokola št. 7 k EKČP zagotavljata vsebinsko enako pravico prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

9.ESČP je v svoji sodni praksi sprejelo ustaljene kriterije za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari. Glede vprašanja, ali gre pri prejšnji obsodbi za "kazensko zadevo oziroma za kaznivo dejanje", je zavzelo stališče, da pravna opredelitev postopka po nacionalni zakonodaji ni edino merilo za uporabo prvega odstavka 4. člena Protokola št. 7 k EKČP. V skladu s sodno prakso ESČP se uporabijo trije kriteriji, ki jih sodišče imenuje kriteriji Engel (sodba v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski z dne 8. 6. 1976). Prvi izmed navedenih kriterijev je pravna opredelitev dejanja in postopka po nacionalni zakonodaji, drugi je narava dejanja, pri čemer teža dejanja nima odločilnega vpliva, tretji pa je teža sankcije, ki bi bila lahko (in ne, ki je bila) izrečena storilcu. Drugi in tretji kriterij nista nujno kumulativna. Glede nadaljnjega vprašanja, ali gre za identiteto kaznivih dejanj (element idem), je ESČP sprejelo stališče, da je treba 4. člen Protokola 7 k EKČP razumeti tako, da prepoveduje pregon posameznika ali sojenje posamezniku za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje. Pri tem ESČP posebej poudarja, da prepoved ni omejena zgolj na ponovno kaznovanje, ampak obsega že prepoved ponovnega pregona in ponovnega sojenja za isto dejanje. Iz odločitev ESČP je tudi razvidno, da vštevanje sankcije, izrečene v prvem sojenju, v kazen, izrečeno v drugem sojenju, ne vpliva na ugotovitev, ali je bilo ponovno sojeno o isti stvari. Pri ugotavljanju, ali je prišlo do podvajanja postopka (element bis), pa ESČP poudarja pomen ugotovitve, ali so nacionalne oblasti vedele za predhodni postopek, pa so kljub temu dopustile ponovno sojenje o isti stvari. Predvsem zato, da bi nacionalne oblasti imele možnost same popraviti zatrjevane kršitve načela ne bis in idem, je ESČP sprejelo stališče, da v primeru, ko nacionalne oblasti sprožijo dva postopka za isto dejanje, kasneje pa priznajo kršitev navedenega načela in oškodovanemu ponudijo primerno nadomestilo, na primer tako, da ustavijo ali razveljavijo drugi postopek in izničijo njegove učinke, sodišče lahko šteje, da je oškodovani izgubil položaj žrtve očitane kršitve.

10.Člen 31 Ustave je ob upoštevanju navedene prakse ESČP torej treba razlagati tako, da prepoveduje pregon, sojenje, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. Navedeno pomeni, da sodišče o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), ne sme znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat. To jamstvo mora biti zagotovljeno tudi takrat, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan, če narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo "kaznivega dejanja", iz opisa prekrška pa je razvidno, da je temeljil na istem historičnem dogodku. Ustrezno presojo, ali gre za isto stvar, je po stališču Ustavnega sodišča mogoče opraviti le v vsakem posameznem postopku.

11.V obravnavanem primeru je Okrajno sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, v kateri je pritožnik uveljavljal kršitev prepovedi iz 31. člena Ustave. Navedlo je, da je bil zoper pritožnika uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki je bil s sklepom sodišča pravnomočno (18. 1. 2019) ustavljen na podlagi tretjega odstavka 306. člena ZKP. Za isti historični dogodek je nato prekrškovni organ 8. 11. 2019 pritožniku izdal plačilni nalog za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1. Okrajno sodišče je odločilo, da je v pritožnikovem primeru relevantna ureditev drugega (in ne prvega) odstavka 11.a člena ZP-1, po katerem je, če ima kaznivo dejanje obenem tudi zakonske znake prekrška, prekrškovni postopek dopusten, če razlogi za ustavitev kazenskega postopka ne izključujejo postopka o prekršku. Ker naj bi bil v pritožnikovem primeru kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, naj bi bil naknadni postopek o prekršku po drugem odstavku 11.a člena ZP-1 izključen le, če naj bi razlogi za odločitev v kazenskem postopku izključevali tudi postopek o prekršku.

12.Razlog za ustavitev kazenskega postopka v konkretnem primeru naj bi bila zakonska domneva po tretjem odstavku 306. člena ZKP, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, tj. nujno procesno predpostavko za vodenje kazenskega postopka za kaznivo dejanje po 122. členu KZ-1. Ker naj v prekrškovnem postopku (za razliko od kazenskega postopka za kaznivo dejanje po 122. členu KZ-1) oškodovančev predlog ne bi bil procesna predpostavka za uvedbo in vodenje postopka o prekršku, naj aktivno sodelovanje konkretnega oškodovanca v prekrškovnem postopku zoper pritožnika ne bi bila procesna predpostavka za uvedbo in potek prekrškovnega postopka. Zato naj umik predloga za pregon kaznivega dejanja ne bi predstavljal ovire, zaradi katere naj ne bi bilo možno uvesti in dokončati prekrškovnega postopka za dejanje, ki naj bi imelo hkrati znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, in naj ne bi šlo za kršitev načela ne bis in idem.

13.Višje sodišče je prav tako zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Odločilo je, da je Okrajno sodišče pravilno povzelo relevantno dejansko stanje in odločilo, da ni pravnih ovir za vodenje postopka o prekršku po pravnomočni ustavitvi kazenskega postopka zoper storilca. Višje sodišče je prav tako potrdilo relevantnost drugega odstavka 11.a člena ZP-1 in ugotovitev Okrajnega sodišča o bistveni razliki med kazenskim in prekrškovnim postopkom v konkretnem primeru glede tega, da naj bi bil kazenski postopek pogojen z voljo oziroma predlogom oškodovanca, postopek o prekršku pa ne in naj zato umik predloga za pregon kaznivega dejanja ne bi imel vpliva na vodenje postopka o prekršku. Strinjalo se je tudi s sklepom Okrajnega sodišča, da je bila odločitev prekrškovnega organa pravilna in da ne pomeni kršitve načela ne bis in idem. Po stališču Višjega sodišča naj pritožnik teh pravno pravilnih in argumentiranih razlogov sodbe niti ne bi izpodbijal. Višje sodišče se je v svoji sodbi v potrditev stališč Okrajnega sodišča še dodatno sklicevalo na stališča teorije in na sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 14/2020, v skladu s katero naj po veljavni zakonodaji zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne bi moglo imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.

14.Glede na predstavljeno ustaljeno prakso ESČP in ustaljeno ustavnosodno presojo, ki v splošnem zajemata tudi razmerja med kaznivim dejanjem in prekrškom, če narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo "kaznivega dejanja", je Ustavno sodišče moralo najprej ugotoviti, ali gre v obravnavanem primeru za isto stvar oziroma ravnanje (idem).

15.Ustavno sodišče pritrjuje pritožniku, da so bila njegova dejanja, ki so bila predmet kazenskega postopka in postopka o prekršku, izvršena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na enak način in z istim sredstvom, zoper istega oškodovanca, tj. 3. 2. 2018 v lokalu Panino Caffe v Ljubljani, ko je pritožnik pristopil do oškodovanca in ga večkrat udaril. V obeh postopkih je bil torej obravnavan isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanca. V kazenskem postopku je bil obravnavan večkratni udarec pritožnika z roko v predel glave, vratu in zgornjega dela telesa, ki je imel za posledico lahko telesno poškodbo, v postopku zaradi prekrška pa zgolj večkratni udarec pritožnika z roko v predel glave, vratu in zgornjega dela telesa. Zato gre za isto stvar oziroma za bistveno enako pritožnikovo ravnanje in je podan element idem.

16.Ustavno sodišče pa je moralo še presoditi, ali je podan tudi element bis, torej ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.

17.ESČP je v sodbi velikega senata v zadevi A in B proti Norveški z dne 15. 11. 2016 podrobneje obrazložilo zahtevo zadostno tesne vsebinske in časovne povezave med postopkoma pri presoji, ali je prišlo do podvajanja postopka (element bis). Po mnenju ESČP 4. člen Protokola 7 k EKČP a priori ne prepoveduje dvojnih postopkov, vendar mora država prepričljivo izkazati, da sta bila postopka zadostno časovno in vsebinsko povezana. Za presojo tega je ESČP razvilo naslednje kriterije: 1) ali različni postopki zasledujejo komplementarne cilje in zato v abstraktnem in konkretnem naslavljajo različne vidike družbeno neprimernega ravnanja; 2) ali je dvojnost postopka v pravni ureditvi in praksi predvidljiva posledica istega očitanega ravnanja; 3) ali se različni postopki izvajajo na način, ki se, kolikor je mogoče, izogiba ponavljanju zbiranja in ocenjevanja dokazov, predvsem s primerno interakcijo med različnimi pristojnimi organi, da se ugotovitev dejstev v enem postopku replicira v drugem postopku; in 4) ali se kazenska sankcija iz prvega pravnomočnega postopka upošteva v drugem postopku z namenom preprečitve nesorazmernih posledic postopkov.[6] Pomembno je tudi, koliko značilnosti rednega kazenskega postopka ima administrativni postopek, zlasti glede njegovih bistvenih okoliščin. Bolj verjetno je, da sta postopka komplementarna in koherentna (ter da se s tem ne izključujeta), če sankcije formalno niso opredeljene kot kazenske, imajo specifično naravo glede na očitano ravnanje ter se razlikujejo od običajnega kazenskega prava.[7] Ni nujno, da postopka od začetka do konca potekata vzporedno, morata pa biti zadostno časovno povezana, da posameznik ni v negotovosti glede teka postopka ali v zamudi ter da ni podvržen razvlečenemu postopanju organov.[8] S temi kriteriji je ESČP presojalo tudi razmerje med kršitvami, ki so v skladu s slovenskim pravnim redom opredeljene kot prekrški, in kaznivimi dejanji.[9]

18.V obravnavanem primeru se je zoper pritožnika vodil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1. To je kaznivo dejanje, ki se preganja le na predlog oškodovanca. Kazenski postopek zoper pritožnika je bil nato pravnomočno ustavljen na podlagi tretjega odstavka 306. člena ZKP, ker je sodišče štelo, da je oškodovanec, ki je podal predlog za pregon, tak predlog umaknil, ker ni prišel na glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičil, pa je bil v redu povabljen. Ker se je to zgodilo pred začetkom glavne obravnave, je sodišče izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka.[10] Iz obvestila Policijske postaje Ljubljana Center, naj se kršitelj izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, pa je razvidno, da je nato ta policijska postaja zoper pritožnika začela postopek o prekršku zaradi suma izvršitve prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki naj bi ga pritožnik izvršil 3. 2. 2018 s tem, da je "s pestjo večkrat udaril oškodovanca v predel glave in zgornjega dela telesa ter ga pri tem telesno poškodoval", in zoper pritožnika izdala plačilni nalog zaradi kršitve drugega odstavka 6. člena ZJRM-1.

19.Kazenski postopek in postopek o prekršku sta v obravnavanem primeru naslavljala komplementarne cilje in zato v abstraktnem in konkretnem obravnavala različne vidike družbeno neprimernega ravnanja oziroma kaznivega ravnanja. Kazenski postopek se je vodil zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. To kaznivo dejanje varuje pravno dobrino telesne nedotakljivosti in s tem konkretizira 35. člen Ustave. Gre za disponibilno pravno dobrino,[11] v razpolaganje s katero lahko njen nosilec (v obravnavanem primeru oškodovanec) privoli tudi pozneje v kazenskem postopku z umikom predloga za pregon kaznivega dejanja, s katerim naj bi pritožnik posegel vanjo. Prepovedana posledica kaznivega dejanja torej ni bila v večkratnem udarcu pritožnika, ampak v dodatni lahki telesni poškodbi, ki jo je s tem prizadejal oškodovancu.

20.Po drugi strani je bil pritožnik po pravnomočnem koncu kazenskega postopka sankcioniran s 333,83 EUR globe v prekrškovnem postopku zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ki je opredeljen zgolj z enostavno ogrozitveno dispozicijo "kdo koga udari". V tem primeru nastanek lahke telesne poškodbe, relevantne prepovedane posledice iz ustavljenega kazenskega postopka, sploh ni bil relevanten. ZJRM-1 namreč ureja varstvo javnega reda in miru ter določa ravnanja, ki pomenijo kršitev javnega reda in miru na javnem kraju ali v zasebnem prostoru ter sankcije za taka ravnanja.[12] Opredelitev prekrška iz drugega odstavka 6. člena ZJRM-1 sicer ni omejena na javni kraj (za razliko od nekaterih drugih prekrškov po ZJRM-1, na primer prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1), in ga je v splošnem sicer mogoče izvršiti tudi v zasebnem prostoru.[13] Toda v obravnavanem primeru je bil prekršek, za katerega je bil pritožnik sankcioniran, izvršen v lokalu, torej v prostoru, ki je (brezpogojno ali pod določenimi pogoji) dostopen vsakomur – v javnem prostoru.[14] Javni red in mir je stanje, v katerem sta zagotovljena neovirano izvrševanje pravic in dolžnosti po Ustavi in zakonih ter varnost.[15] Namen ZJRM-1 je torej uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika, ovirajo izvrševanje pravic in dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil.[16] Pritožnik je s prekrškom posegel v varnost in javni red in mir vseh v lokalu. Gre torej za drugo, samostojno, predvsem pa za nedisponibilno pravno dobrino, s katero oškodovanec, tudi oškodovanec v obravnavanem primeru, ne more razpolagati.

21.Razmerje med prekrškovnim in kazenskim postopkom je urejeno v 11.a členu ZP-1. Pristojni organi morajo ravnati po tej določbi, ko gre za delno prekrivanje znakov prekrška in kaznivega dejanja oziroma ko kriminalna količina kaznivega dejanja zajema tudi kriminalno količino prekrška. Člen 11a ZP-1 v prvem odstavku določa, da se zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ali je bila zaradi takega dejanja kazenska ovadba zoper njega zavržena na podlagi postopka poravnavanja ali odloženega pregona, ne vodi postopek o prekršku in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške. Če je bil kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, pravnomočno ustavljen, ali je bila izdana pravnomočna oprostilna sodba, ali je bil obtožni akt pravnomočno zavrnjen ali zavržen, ali je bila kazenska ovadba zavržena, pa se postopek za prekršek zoper storilca vodi le, če ga razlogi za navedeno odločitev ne izključujejo (drugi odstavek 11.a člena ZP-1). Dne 26. 9. 2006 sprejeto Strokovno mnenje kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva je od državnega tožilca zahtevalo, da mora, če je bil kazenski postopek pravnomočno ustavljen, v primeru predhodne nemeritorne kazenskopravne odločbe začeti prekrškovni postopek oziroma ga predlagati. Nadalje, Vrhovno sodišče je v svoji sodbi št. IV Ips 14/2020, ki je bila izdana pred izpodbijanima sodbama in na katero se sklicuje tudi Višje sodišče v obravnavanem primeru, odločilo, da prekrškovna zakonodaja na normativni ravni oškodovančeve volje pri pregonu prekrškov ne upošteva, da prekršek po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZJRM-1 ščiti drugačno pravno dobrino kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, in sicer javni red in mir, ki je samostojna pravna vrednota, s katero posameznik ne more razpolagati. Dvojnost kazenskega in prekrškovnega postopka je bila torej v slovenski pravni ureditvi in praksi predvidljiva posledica istega očitanega ravnanja, tj. večkratnega udarca oškodovanca na javnem mestu.

22.Naslednje merilo, ki ga je treba pri presoji dvojnosti postopka upoštevati, je, ali se različni postopki izvajajo na način, ki se, kolikor je mogoče, izogiba ponavljanju zbiranja in ocenjevanja dokazov, predvsem s primerno interakcijo med različnimi pristojnimi organi, da se ugotovitev dejstev v enem postopku replicira v drugem postopku. S tega vidika Ustavno sodišče izpostavlja predvsem prvi odstavek 50. člena ZP-1, po katerem se hitri postopek o prekršku (ki je bil izveden v obravnavanem primeru) začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga predlagatelja, med drugim državnega tožilca. Ta pisni predlog poleg podatkov o identiteti osebe, zoper katero se predlaga začetek postopka, vsebuje tudi navedbo opisa prekrška in navedbo dejstev oziroma dokazov, ki kažejo na sum storitve prekrška, torej tudi tistih, ki jih je državni tožilec morebiti zbral v ustavljenem kazenskem postopku.

23.Glede merila, ali se kazenska sankcija iz prvega pravnomočnega postopka upošteva v drugem postopku, pa Ustavno sodišče navaja, da pritožnik v kazenskem postopku ni bil kaznovan, ker je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen že pred začetkom glavne obravnave, s čimer kazenski postopek ni mogel prispevati k nesorazmernosti kazenske sankcije.

24.Ustavno sodišče še poudarja, da je bil kazenski postopek pravnomočno ustavljen 5. 12. 2018, pritožnik je bil pozvan, naj poda izjavo v postopku o prekršku, 8. 8. 2019, plačilni nalog pa je bil izdan 8. 11. 2019, torej manj kot leto dni po ustavitvi kazenskega postopka. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da postopka nista bila zadostno časovno povezana, da je bil pritožnik v negotovosti glede teka postopka ter da je bil z naknadnim prekrškovnim postopkom podvržen razvlečenemu postopanju.

25.Glede na navedeno in glede na to, da pritožnik v ustavni pritožbi niti ne zatrjuje, da bi bil v obravnavanem primeru podan element bis, torej podvojen postopek, je Ustavno sodišče presodilo, da pritožnik podvajanja postopkov ni izkazal.

26.Glede na navedeno je ustavna pritožba neutemeljena in jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

27.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Šugman Stubbs, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Tako že odločba Ustavnega sodišča št. U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12), 13. točka obrazložitve.

[2]V drugem odstavku istega člena pa dopušča ponovno uvedbo kazenskega postopka (obnovo kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom države), če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-24/10, 11. točka obrazložitve.

[4]Sodba ESČP v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009, 70.–84. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča št. U-I-24/10, 12. točka obrazložitve.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-24/10, 13.–15. točka obrazložitve. Glej tudi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 (Uradni list RS, št. 5/09, in OdlUS XVIII, 1); št. U-I-134/11 z dne 11. 7. 2013 (Uradni list RS, št. 63/13), 5.–7. točka obrazložitve; in št. U-I-132/15 z dne 15. 3. 2018 (Uradni list RS, št. 24/18), 14. točka obrazložitve.

[6]Sodba velikega senata ESČP v zadevi A in B proti Norveški, 131.–134. točka obrazložitve. Glej tudi J. Potisk, Kako se izogniti kršitvi načela ne bis in idem, Zbornik dnevov prekrškovnega prava, 2018, str. 21.

[7]Sodba velikega senata ESČP v zadevi A in B proti Norveški, 133. točka obrazložitve. Glej tudi sodbi ESČP v zadevah Velkov proti Bolgariji z dne 21. 7. 2020 ter Goulandris in Vardinogianni proti Grčiji z dne 16. 6. 2022, 74. točka obrazložitve.

[8]Sodba ESČP v zadeji Sergey Zolotukhin proti Rusiji, 134. točka obrazložitve. Iz ustaljene prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) na podlagi 50. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016) izhaja, da je SEU v sodbah v zadevah bpost SA proti Autorité belge de la concurrence, C-117/20, z dne 22. 3. 2022 in Bundeswettbewerbsbehörde proti Nordzucker AG in drugim, C-151/20, z dne 22. 3. 2022 svojo prakso prilagodilo praksi ESČP, zlasti sodbi v zadeji A in B proti Norveški, a ne popolnoma (glej sodbo SEU v zadeji Kazenski postopek zoper Luco Mencija, C-524/15, z dne 20. 3. 2018). Glej S. Pecin, Ali bo Sodišče EU prenehalo slediti sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice?, Pravna praksa, št. 39–40 (2017), str. 19–22; M. Šepec, Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari, v: B. Bratina, M. Šepec, L. M. Tomažič, J. Stajnko (urad.), Sodobne dileme prekrškovnega prava energetike, Univerzitetna založba, Maribor 2020, str. 207.

[9]Glej sodbi ESČP v zadevah Bajčić proti Hrvaški z dne 8. 10. 2020 in Galović proti Hrvaški z dne 31. 8. 2021.

[10]Po začetku glavne obravnave pa sodba, s katero se obtožba zavrne.

[11]Gre za dobrino, s katero lahko oškodovanec razpolaga. L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo: splošni del, 6. izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 249.

[12]Po prvem odstavku 1. člena ZJRM-1.

[13]Po 3. točki 2. člena ZJRM-1 je to prostor, ki je v zasebni lasti ali posesti in je dostop vanj dovoljen le s soglasjem lastnika, posestnika ali druge upravičene osebe.

[14]Točka 2 2. člena ZJRM-1.

[15]Točka 1 2. člena ZJRM-1.

[16]Drugi odstavek 1. člena ZJRM-1. Glej tudi S. Jarc, M. Nunić, Zakon o varstvu javnega reda in miru s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 35.

[17]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-132/15, 26. točka obrazložitve.

[18]H. Jenull, L. Selinšek, Zakon o prekrških (ZP-1) z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV založba, Ljubljana 2011, str. 34. Glej tudi Vlada Republike Slovenije, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), EVA 2010-2011-0002, 23. 9. 2010, str. 43; M. Šepec, nav. delo, str. 205.

[19]Tretji odstavek 11.a člena ZP-1 ureja prednost kazenskega postopka pred postopkom o prekršku, četrti odstavek pa dolžnost obveščanja državnega tožilca o svoji odločitvi glede vodenja kazenskega postopka. H. Jenull, L. Selinšek, nav. delo, str. 35, 37. Ustavno sodišče se ne opredeljuje do skladnosti 11.a člena ZP-1 z 31. členom Ustave, ker to ni predmet odločanja v obravnavanem primeru.

[20]H. Jenull, Uveljavitev načela "ne bis in idem" v prekrškovnem in kazenskem postopku, Pravosodni bilten, št. 28 (2007), str. 105. Strokovno mnenje je bilo sprejeto po uveljavitvi ZP-1, a pred ureditvijo 11.a člena ZP-1 leta 2011 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 9/11 – ZP-1G), vendar iz zakonodajnega gradiva izhaja, da 11.a člen ZP-1 ni prinašal bistvenih vsebinskih novosti.

[21]Prav tam, str. 99.

[22]P. Čas, N. Orel, 50. člen, v: P. Čas, H. Jenull, N. Orel (red.), Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 296.

Nosilni argumenti odločbe, ki utemeljujejo, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev načela ne bis in idem, so sledeči:

1.Kazenski postopek in postopek o prekršku sta v tem primeru obravnavala različne vidike ravnanja in skušala doseči različne cilje (19. točka obrazložitve odločbe). Kazenski postopek naj bi varoval pravno dobrino telesne nedotakljivosti, prekrškovni pa javni red in mir.[1]

2.S prvo dobrino lahko oškodovanec razpolaga (disponibilna dobrina), z drugo pa ne, zato naj bi bilo logično, da je lahko v kazenski zadevi oškodovanec odstopil od pregona, pri prekrškovni pa ne, saj s to dobrino oškodovanec ne razpolaga (19. in 20. točka obrazložitve odločbe).

3.Obe stališči pa sta podprti tudi z razlago zakonskega prava (drugi odstavek 11.a člena ZP-1) in z dne 26. 9. 2006 sprejetim Strokovnim mnenjem kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva, ki je od državnega tožilca zahtevalo, da mora, če je bil kazenski postopek pravnomočno ustavljen, v primeru predhodne nemeritorne kazenskopravne odločbe[2] začeti prekrškovni postopek oziroma ga predlagati, ter sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 14/2020 z dne 21. 7. 2020 (21. točka obrazložitve odločbe).

Kriterij idem

Ponovno sojenje ni dopustno, če je podana identiteta kaznivih ravnanj (element idem).[3] Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je za obravnavano vprašanje relevantna zgolj primerjava opisov konkretnih dejanskih stanov iz obeh postopkov,[4] tj., ali konkretna dejanska stanova, kot izhajata iz opisov obeh ravnanj, sestavljata ista/identična[5] oziroma bistveno enaka dejstva.[6] Ni torej dopusten naknadni pregon (pa naj gre za drugo kaznivo dejanje ali prekršek), če je kazenski postopek pravnomočno končan, ko gre za dejanje, ki ga določajo ista dejstva.

Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je bilo že razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. V okviru prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

Res iudicata je opredeljena kot tisto dejanje obsojenca oziroma tista dejstva življenjskega primera, ki so bila opisana v izreku sodbe, ki je postala najprej pravnomočna. Gre za konkretni dejanski stan – odvisen od subjektivno-objektivne identitete med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet nove obtožbe in novega sojenja (idem factum).[7] Za opredelitev istega dejanja v okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pomembna tesna krajevna in časovna povezava med posameznimi elementi tega dejanja.[8]

Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari se, tako kot v našem primeru, razteza tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška kot tudi kaznivega dejanja.[9] Na to temo obstajajo številni sodni primeri.[10]

V skladu s petim odstavkom 15. člena Ustave, ki uveljavlja načelo t. i. največjega varstva človekove pravice ali temeljne svoboščine, je po stališču Ustavnega sodišča treba pri razlagi 31. člena Ustave upoštevati prvi odstavek 4. člena Protokola št. 7 k EKČP in njegove razlage, ki jih je že sprejelo ESČP. Člen 31 Ustave naj bi bilo zato treba razlagati tako, da prepoveduje pregon, sojenje, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. Navedeno naj bi pomenilo, da sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat.

Kriterij bis

Izpolnjen mora biti tudi bis pogoj, tj., da gre za ponovni postopek za isto stvar.[11]

Primer, ki je primerljiv našemu, je obravnavan v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Ips 22153/2014, v kateri je bil obdolženec tako v prekrškovnem kot v kazenskem postopku obravnavan za isto ravnanje (udarec v predel obraza), storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah na škodo iste osebe. Iz opisa prekrška izhaja, da je oškodovanec zaradi obdolženčevega udarca utrpel udarnino v predelu ustnice. Opis kaznivega dejanja se od prekrška razlikuje v tem, da je poškodba ustnice natančneje opisana, v opisu pa je dodana še udarnina glave v zatilju. Po stališču Vrhovnega sodišča dodatne okoliščine, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja in jih opis prekrška ne vsebuje, ne spremenijo dejstva, da je bil obdolženec v kazenskem postopku obravnavan za popolnoma identično prepovedano ravnanje, za katerega je že bil pravnomočno kaznovan v prekrškovnem postopku. Gre za v bistvenem isto ravnanje, ki se razlikuje le v pravni opredelitvi in natančnejšem opisu posledic ravnanja oziroma utrpelih poškodb, kar pa na presojo res iudicata nima vpliva. Za bistveno isto ravnanje, pa čeprav z drugačno pravno opredelitvijo, nihče ne more biti dvakrat sojen.[12] Po stališču Vrhovnega sodišča je bistveno, ali so bila v trenutku odločanja o prekršku znana vsa dejstva, ki so pravno relevantna v kazenskem postopku; če so bila in se na njihovi podlagi kasneje začne še kazenski postopek, gre za kršitev ne bis in idem.

Drugačno stališče pa je zavzelo Vrhovno sodišče v novejši sodbi št. IV Ips 14/2020, na katero se sklicuje tudi Višje sodišče v obravnavanem primeru (je pa šlo v navedeni zadevi za zavrženje kazenske ovadbe in ne za pravnomočno ustavitev kazenskega postopka).

Po presoji Vrhovnega sodišča veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca, kar je stališče, kot ga po vsebini z zahtevo uveljavlja tudi vložnik.

Sodna praksa ESČP

ESČP zatrjevano kršitev prvega odstavka 4. člena Protokola št. 7 k EKČP ugotavlja v treh korakih:

1) ali sta oba postopka kazenska po naravi;

2) ali gre v obeh postopkih za isto stvar;

3) ali je šlo za podvajanje postopkov.

V okviru tretjega koraka ESČP presoja:

a) ali je šlo za nov postopek;

b) ali se je prvi postopek končal s pravnomočno odločitvijo (final decision);[13] ter

c) ali je uporabljiva izjema iz drugega odstavka 4. člena Protokola št. 7.[14]

Glede prvega vprašanja, ali sta v našem primeru postopka kazenska po naravi, lahko odgovorimo pritrdilno. Upoštevajoč kriterije zadeve Engel,[15] gre tako v primeru našega kaznivega dejanja kot prekrška za zadevi, ki sodita v okvir kaznovalnega prava.

Glede nadaljnjega vprašanja, ali gre za identiteto kaznivih dejanj (element idem), je ESČP sprejelo stališče, da je treba 4. člen Protokola št. 7 k EKČP razumeti tako, da prepoveduje pregon posameznika ali sojenje posamezniku za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje. Pri tem ESČP posebej poudarja, da prepoved ni omejena zgolj na ponovno kaznovanje, ampak obsega tudi prepoved ponovnega pregona in ponovnega sojenja za isto dejanje. Odločilno je dejansko stanje, tj., da gre za isti historični dogodek,[16] in ni pomembno, ali opis dejanja v kazenskem postopku vsebuje dodatna dejstva, ki jih ne vsebuje prekrškovni opis dejanja; ali sta torej (abstraktna) opisa kaznivih ravnanj različna.[17] Izhodišče za presojo so dejstva iz obeh postopkov, ki se nanašajo na kršitvi. Na tej podlagi je treba oceniti, ali gre za identična ali bistveno enaka dejstva.

Tudi na podlagi tega kriterija lahko ugotovimo, da so razlike med opisom kaznivega dejanja in prekrška v našem primeru minimalne. Opisa konkretnega dejanskega stanu se razlikujeta v tem, da je v kazenskem postopku dodan še očitek, da je pritožnik vrgel proti oškodovancu pet kozarcev. Prav tako je, glede na razliko v opredelitvi prekrška po ZJRM-1 in kaznivega dejanja po 122. členu KZ-1, v kazenskem postopku bil dodan opis poškodbene prepovedane posledice. Gre za tipični primer, ko ima prekršek iste (zakonske) znake kot kaznivo dejanje, slednje pa ima še kak zakonski znak več. V konkretnem primeru gre za povzročitev poškodbene prepovedane posledice, tj. lahke telesne poškodbe. Zato menim, da je razumno tudi stališče, da gre za isto stvar, ker gre za bistveno enake okoliščine.[18]

Pri ugotavljanju, ali je prišlo do podvajanja postopka (element bis), pa ESČP izpostavlja pomen ugotovitve, ali so nacionalne oblasti vedele za predhodni postopek, pa so kljub temu dopustile ponovno sojenje o isti stvari. V zvezi s pogojem bis velja izpostaviti sodbo velikega senata v zadevi A in B proti Norveški, na katero se sklicuje tudi odločba. V tej zadevi je ESČP podrobneje obrazložilo zahtevo "zadostne tesne vsebinske in časovne povezave med postopkoma". Po mnenju ESČP naj bi bilo sicer najenostavneje zadostiti zahtevam 4. člena Protokola št. 7 k EKČP z enim samim postopkom, ki bi zajel obravnavo vseh različnih potreb družbe v zvezi z odzivom na določeno kršitev, vendar naj določba ne bi a priori preprečevala dvojnih postopkov. Država pa mora prepričljivo izkazati, da sta bila dvojna postopka zadostno časovno in vsebinsko povezana.

Tudi v našem primeru je država vedela za oba postopka, ki niti časovno nista bila zelo povezana. Zoper pritožnika je bil sprožen prekrškovni postopek šele po končanem kazenskem postopku (kazenski postopek je bil pravnomočno ustavljen 5. 12. 2018). Pritožnik je bil pozvan, naj poda izjavo 8. 8. 2019, plačilni nalog pa je bil izdan 8. 11. 2019, torej skoraj leto dni po ustavitvi kazenskega postopka. Dokler kazenski postopek torej ni bil pravnomočno ustavljen, pritožnik niti ni mogel vedeti, ali bo izpostavljen še prekrškovnemu postopku.

Sklepno

Kot je pojasnjeno zgoraj, iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodne prakse ESČP ter Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za isto stvar, če gre za isti historični dogodek, ki temelji na identičnih ali bistveno enakih dejstvih, pri čemer presoja v vsakem primeru posebej temelji na presoji ter primerjavi opisov konkretnega dejanskega stanu v prekrškovni in kazenski zadevi.

V obravnavanem primeru je mogoče ugotoviti, da je bil (isti) pritožnik v kazenskem postopku (ki je bil pravnomočno končan s sklepom o ustavitvi postopka, ki je nedvoumno res iudicata, ki ima za posledico ne bis in idem v ožjem kazenskopravnem smislu) in v prekrškovnem postopku (v katerem mu je bil izdan plačilni nalog v hitrem prekrškovnem postopku) obravnavan za ravnanje iz istega historičnega dogodka, da gre za iste časovne in krajevne okoliščine, katerih opis se zgolj rahlo razlikuje. Menim torej, da gre za isto stvar.

Čeprav je Vrhovno sodišče v svoji sodbi št. I Ips 18476/2018 glede razmerja med prekrškom in kaznivim dejanjem sprejelo drugačno stališče, menim, da izjema iz sodbe ESČP v zadevi A in B proti Norveški praviloma ni uporabna v razmerju med prekrškom in kaznivim dejanjem. Menim, da ni mogoče sprejeti stališča, da kazenski in prekrškovni postopek naslavljata različne vidike socialno neprimernega ravnanja, tj. pritožnikovega fizičnega napada na oškodovanca.

Prekrški so milejša kazniva ravnanja, ki morajo imeti poleg formalne opredelitve tudi materialni substrat, tj., da obstaja vsebina, ki upravičuje njegovo opredelitev.[19] Prav tako je za prekršek zahtevana (ustrezna) krivdna oblika, vsaj malomarnost. Kolikor ni v ZP-1 določeno drugače, se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika glede splošnih institutov kazenskega prava.[20] Prekršek je opredeljen na splošen način, saj je lahko njegov storilec kdor koli, in njegova opredelitev ni omejena na določeno skupino ljudi. Prav tako je bila pritožniku izrečena globa 333,83 EUR, tj., sankcija, ki jo kazensko pravo pozna kot denarno kazen. Tudi sicer je mogoče sistem sankcij za prekršek sistematizirati na podoben način kot za kazniva dejanja.[21] Poleg vsega pa je obravnavani prekršek mogoče storiti tudi v zasebnem prostoru in tako ni mogoče trditi, da inkriminacija takšnega ravnanja res varuje zgolj javni red in mir.

Glede odgovora na vprašanje, ali je dvojnost postopka v pravni ureditvi in praksi predvidljiva posledica istega očitanega ravnanja, je sicer res, da je 11.a člen ZP-1 jasen in predvidljiv, da pa sodna praksa do sodbe Vrhovnega sodišča št. IV Ips 14/2020 v letu 2020 (torej po prekršku oziroma kaznivem dejanju pritožnika 3. 2. 2018) ni sprejela jasnega stališča o tem, ali izražena volja oškodovanca v kazenskem postopku vpliva tudi na tek kazenskega postopka. To stališče Vrhovnega sodišča pa je nasprotovalo nekaterim stališčem sodne prakse, pa tudi predlogom teorije in prekrškovne šole.[22] Povsem pravilno je tudi stališče, da če je oškodovančeva volja relevanten dejavnik pri opustitvi pregona kaznivega dejanja, mora biti še bolj upoštevna tudi pri manjši kriminalni količini, ki izvira iz istega historičnega dogodka – torej prekršku.

Na podlagi vsega predstavljenega menim, da je v zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem.

dr. Katja Šugman Stubbs

[1]Podobno sodba Vrhovnega sodišča št. IV Ips 14/2020 z dne 21. 7. 2020, 10. točka obrazložitve.

[2]H. Jenull, Uveljavitev načela "ne bis in idem" v prekrškovnem in kazenskem postopku, Pravosodni bilten, št. 28 (2007), str. 105. Strokovno mnenje je bilo sprejeto po uveljavitvi ZP-1, a pred ureditvijo 11.a člena ZP-1 leta 2011 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 9/11 – ZP-1G), vendar iz zakonodajnega gradiva izhaja, da 11.a člen ZP-1 ni prinašal bistvenih vsebinskih novosti.

[3]Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 4663/2015-103 z dne 9. 5. 2017, 9. točka obrazložitve.

[4]Prav tam, 15. točka obrazložitve.

[5]Potrebne so identične dejanske okoliščine in popolno prekrivanje znakov prekrška. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 4442/2015 z dne 15. 4. 2021, 12. in 13. točka obrazložitve.

[6]Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, 12. točka obrazložitve.

[7]Sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 4663/2015 z dne 9. 5. 2017, 13. točka obrazložitve, št. I Ips 18476/2018 z dne 17. 2. 2022, 9. točka obrazložitve, št. I Ips 22153/2014, 4. točka obrazložitve.

[8]Sodba št. I Ips 22153/2014, 6. točka obrazložitve.

[9]Ibidem.

[10]Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 324. člena KZ-1 in prekršek po četrti alineji petega odstavka 105. člena ZPrCP. Sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. Prp 136/2015 z dne 13. 11. 2015, 5. točka obrazložitve, in št. Prp 59/2018 z dne 15. 3. 2018, sodba Vrhovnega sodišča št. IV Ips 31/2015 z dne 19. 5. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. Prp 225/2016 z dne 6. 10. 2016, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. Prp 365/2011 z dne 12. 4. 2011 in sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 18476/2018 z dne 17. 2. 2022.

[11]Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 18476/2018 z dne 17. 2. 2022, 12. točka obrazložitve.

[12]J. Potisk, A. Razpet, Razmerje med kaznivimi dejanji in prekrški v zvezi s kršitvijo načela ne bis in idem, Pravna praksa, št. 16–17 (2018), str. 25–27.

[13]Glej J. Potisk, Kako se izogniti kršitvi načela ne bis in idem, Zbornik dnevov prekrškovnega prava, št. 13 (2018); M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 302.

[14]Sodba velikega senata v zadevi Mihalache proti Romuniji z dne 8. 7. 2019, 49. točka obrazložitve.

[15]Sodba v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski z dne 8. 6. 1976.

[16]J. Potisk, A. Razpet, nav. delo.

[17]Prav tam.

[18]Glej tudi sodbi ESČP v zadevah Maresti proti Hrvaški, 63.–69. točka obrazložitve; in Tsonyo Tsonev proti Bolgariji (št. 2) z dne 14. 1. 2010, 52.–57. točka obrazložitve.

[19]L. Bavcon, A. Šelih in drugi, Kazensko pravo: splošni del, Uradni list, Ljubljana 2013, str. 44.

[20]Člen 8 ZP-1.

[21]Drugi odstavek 4. člena ZP-1.

[22]H. Jenull, L. Selinšek, Zakon o prekrških (ZP-1) z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV založba, Ljubljana 2011, str. 38; J. Potisk, nav. delo, str. 4, ki zakonsko rešitev opredeljuje kot "logično sporno". Enako L. Selinšek, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, s. v. 11.a. člen: "Ko oškodovanec poda predlog za pregon, a ga nato v teku kazenskega postopka umakne, se prav tako vzpostavi možnost kaznovanja za prekršek, saj razlogi za zaključek kazenskega postopka izvedbe prekrškovnega postopka formalno ne izključujejo. Ne glede na to je primerno, da je predvsem takrat, ko se v konkretnem primeru kaznivo dejanje in prekršek prekrijeta v celoti, hkrati pa na ustreznost take rešitve kažejo druge okoliščine primera, oškodovančevo voljo, izraženo v kazenskem postopku, primerno upoštevati tudi v prekrškovnem postopku, in sicer kot vsebinski razlog, ki izključi postopek o prekršku."