Jedro

Ugovor tožnika, da se 21. člen ZFPPIPP ne nanaša na terjane prispevke nima podlage v izreku sklepa o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 (kjer je v 2. točki določeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016, razen tistih, kot jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP), niti v določbah ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da imajo naravo prednostnih terjatev tudi „nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov“, torej vseh prispevkov, tako prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja, kot tudi za prispevke za socialno varnost za zasebnike, kar pomeni, da na te obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik na dan 4. 3. 2020 po sklepu DT 4934-40806/2020-1 izkazuje davčni dolg: 57.858,23 EUR glavnice, 38.667,24 EUR pripadajoče obresti do 4. 3. 2020 in 10,00 EUR stroškov izdaje tega sklepa, skupaj 96.535,47 EUR. Neplačane zapadle obveznosti na dan 4. 3. 2020 so razvidne iz izvršilnih naslovov od zaporedne številke 2 do 296, ki jih navaja v točki 2 izreka. Delodajalcu, družbi A., d. o. o., je naložila, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov tožnika. Zarubi se največ do višine tretjine tožnikovih denarnih prejemkov v skladu z 159. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Delodajalec zarubljene denarne prejemke prenese na prehodni račun Finančne uprave RS, ki ga navaja. Delodajalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov tožniku. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik. Pritožba ne zadrži izvršitve začete davčne izvršbe. Ugovor zoper ta sklep ne zadrži izvršitve davčne izvršbe. Stroški postopka niso bili priglašeni. Davčnemu organu stroški postopka niso nastali. Davčni organ je ugotovil, da so bile obveznosti po sklepu DT 4934-40806/2020-1 z dne 4. 3. 2020 delno poplačane, zato se davčna izvršba opravi le še za neplačan dolg, ki skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi na dan 16. 7. 2020 znaša 96.485,74 EUR. Odločil je, da se davčna izvršba dolgovane obveznosti opravi z rubežem denarnih prejemkov tožnika in da se s tem sklepom nadomesti sklep DT 4934-40806/2020-1 z dne 4. 3. 2020. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v postopku pritožbe ugotovil, da ne razpolaga z izvršilnimi naslovi od točk 270 do 291, zato jih je odpravil. Kot je razvidno iz tabele v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa se tožnika terja za obveznosti iz naslova različnih prispevkov na podlagi obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja, za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike (OPSVZ), za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (OPSVL), za obveznosti iz naslova davka od dobička od odsvojitve finančnih instrumentov, za obveznost iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2016 in 2018 ter iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019. Zoper tožnika je od 9. 8. 2016 do 15. 2. 2020 tekel postopek osebnega stečaja, v katerem je bil izdan Sklep o odpustu obveznosti Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 21. 10. 2019, ki učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do uvedbe stečaja, kar je v konkretnem primeru do 9. 8. 2016. Na podlagi drugega odstavka 408. člena v zvezi z drugim odstavkom 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) prispevki in davki predstavljajo prednostne terjatve, na katere sklep o odpustu obveznosti ne vpliva. Novela ZFPPIPP-G je začela veljati 26. 4. 2016 in velja za postopke zaradi insolventnosti, ki so bili uvedeni 26. 4. 2016 ali kasneje ter se tako uporablja tudi v konkretnem primeru. Postopek osebnega stečaja zoper tožnika je bil uveden 9. 8. 2016, kar je po uveljaviti novele ZFPPIPP-G. Po izdaji izpodbijanega sklepa 4. 3. 2020 so bila izvedena plačila, ki jih davčni organ navaja na straneh 50 in 51 obrazložitve, zato se davčna izvršba nadaljuje le za neporavnane obveznosti v višini 96.485,74 EUR. Kot podlago navaja 143. člen ZDavP-2 ter se sklicuje na prvi odstavek 93. člena, 94. člen, 96. člen, 157. člen, 160. člen, 162. člen in 164. člen ZDavP-2. 3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbi delno ugodilo in sicer v delu, ki se nanaša na obveznosti v tabeli iz točke 2 izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 2, 3 in 5 (skupaj 0,03 EUR glavnice in 0,00 EUR obresti) in ga v tem delu odpravilo, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo. V zvezi z izterjavo obveznosti pod zap. št. 2, 3 in 5 pritožbeni organ ugotavlja, da so glede na datum izvršljivosti terjatve nastale že pred začetkom postopka osebnega stečaja in da iz določb ZFPPIPP-G ne izhaja, da odpust obveznosti ne bi učinkoval na davek od dobička od odsvojite izvedenih finančnih instrumentov. Tožniku so bile v skladu s pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti iz naslova davka od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov. Glede na navedeno, je v navedenem obsegu izpodbijani sklep na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravil. Zavrača tožnikov ugovor, da bi moral davčni organ terjane obveznosti prijaviti v postopek osebnega stečaja, za kar se sklicuje na 296. člen ZFPPIPP. Zavrača tudi tožnikov ugovor zastaranja, kar pojasni.

4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izvršljivost izvršilnih naslovov pod zaporednimi št. od 1 do 265 nastopila od 19. 5. 2011 do 6. 7. 2013, pod zaporednimi št. od 267 do 295 pa od 21. 2. 2018 do 22. 5. 2018. Pod zaporedno številko 266 predstavlja izvršilni naslov odločba o odmeri dohodnine za leto 2016. Skupaj se terja 96.535,47 EUR. Ugovarja napačno uporabo materialnega prava, saj se davčni organ nepravilno sklicuje na ureditev zastaranja izterjave davčnega dolga, ki ga je uvedla novela ZDavP-2G, ki je pričela veljati 1. 1. 2014. S tem v zvezi ugovarja kršitev prepovedi retroaktivnosti. Nad tožnikom se je 9. 8. 2016 začel postopek osebnega stečaja, v katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani 21. 10. 2019 izdalo sklep ..., s katerim je odpustilo vse obveznosti tožnika, nastale do 9. 8. 2016 (uvedba osebnega stečaja). V skladu z 409. členom ZFPPIPP z odpustom dolga preneha upnikova pravica sodne izterjave terjatev, ki so zajete z odpustom dolga. Davčni organ se napačno sklicuje na 408. člen v zvezi z 21. členom ZFPPIPP-G glede dejstva, na katere obveznosti dolžnika odpust dolga nima vpliva, saj za vse terjatve velja režim, predpisan pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G. Iz 21. člena ZFPPIPP izhaja, da so prednostne terjatve le terjatve iz naslova davkov in prispevkov, ki bi jih delodajalec moral plačati od izplačil iz 1. točke prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Gre za davke in prispevke, ki jih je dolžan obračunati in plačati delodajalec od plač oz. osebnih prejemkov, ki obremenjujejo delodajalca. Zakon določa omejitev, da navedeno pravilo velja za plače in nadomestila plače zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka insolventnosti. Nad tožnikom se je postopek insolventnosti začel 9. 8. 2016, vse terjatve iz naslova davkov in prispevkov, ki se terjajo, pa so zapadle prej, kot zadnjih šestih mesecih pred nastopom insolventnosti. Glede davkov in prispevkov, ki jih ureja drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa navaja, da gre za davke in prispevke, ki so jih od plač dolžni plačati delavci in niso obveznosti dolžnika. Terjatve pod zaporednimi št. od 1 do 265 izpodbijanega sklepa so nastale pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, ki je pričela veljati 26. 4. 2016 in je določila, da ne velja več enoletna omejitev za davke in prispevke iz drugega odstavka 21. člen ZFPPIPP. Po povedanem bi moral davčni organ upoštevati režim, predpisan pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G in odpisati celoten davčni dolg. Poleg navedenega bi moral davčni organ davčni dolg, ki je nastal med postopkom stečaja, prijaviti v postopku osebnega stečaja. Kolikor ga je prijavil, pa ni prišel do poplačila v postopku osebnega stečaja nad tožnikom, bi moral v skladu s 106. členom ZDavP-2 ta davčni dolg odpisati. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Toženki naj tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, pa do celotnega plačila.

5. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa. V povezavi s sklepom o odpustu obveznosti zavrača navedbe, da naj bi učinkoval tudi na terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja (obveznosti od zap. št. 1 do 256 v tabeli iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, razen obveznosti pod zap. št. 2, 3 in 5), kar pojasni. Neutemeljene so navedbe tožnika, da tudi preostali davčni dolg, ki je nastal po začetku postopka osebnega stečaja (od zap. št. 266 do 296, navedene v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa), ne obstoji, ker bi moral biti prijavljen v postopek osebnega stečaja, za kar se sklicuje na 296. člena ZFPPIPP.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

8. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva. Tožnik ugovarja, da so bile neplačane zapadle obveznosti, ki se izterjujejo s predmetnim sklepom odpuščene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 21. 10. 2019 o odpustu obveznosti, ki velja za vse obveznosti upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016 (do začetka postopka osebnega stečaja tožnika). Glede opredelitve prednostnih terjatev iz drugega odstavka 408. člena in prvega ter drugega odstavke 21. člena ZFPPIPP ugovarja napačno uporabo materialnega prava. Glede izvršljivosti obveznosti pod zap. št. 1 do 265 tabele, navedene v točki 2 izreka izpodbijanega sklepa, ugovarja zastaranje in napačno uporabo materialnega prava. Ugovarja pa tudi, da bi davčni organ moral davčni dolg, ki je nastal med postopkom osebnega stečaja tožnika, prijaviti v postopek osebnega stečaja tožnika. V skladu s 106. členom ZDavP-2 bi moral davčni organ preostali tožnikov davčni dolg odpisati. Glede na vsebino tožbe je sodišče zadevo presojalo v zavrnilnem delu.

9. Na podlagi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki mora imeti vse sestavine iz 151. člena ZDavP-2. V skladu s 145 členom ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov. V konkretnem primeru tožnik v predpisanem roku ni poravnal svojih zapadlih obveznosti, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, ki na dan 4. 3. 2020 znašajo 96.535,47 EUR, čemur tožnik v tožbi tudi ne ugovarja, zato je davčni organ v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke. Dokler obstaja izvršljiv izvršilni naslov, po katerem davčne obveznosti še niso poravnane, so tudi po presoji sodišča podani pogoji za začetek davčne izvršbe. Sodišče tudi sodi, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih predpisuje 151. člen ZDavP-2. 10. Med strankama ni sporno, da so bile sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 21. 10. 2019, izdanem v postopku osebnega stečaja, odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (v konkretnem primeru do 9. 8. 2016). Sporna je uporaba materialnega prava in sicer, ali za izpodbijani sklep že velja novela ZFPPIPP-G, ki je stopila v veljavo 26. 4. 2016. Neutemeljeno tožnik davčnemu organu očita, da je glede opredelitve prednostnih terjatev napačno uporabil materialno pravo, ker je upošteval spremenjeno besedilo 408. člena in 21. člena, kot ga uvaja novela ZFPPIPP-G, katere uporaba je v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZFPPIPP-G vezana na začetek postopka osebnega stečaja in ne na nastanek terjatev, kot to napačno meni tožnik. Citirana prehodna določba ZFPPIPP-G je izrecno izključila uporabo spremenjenega drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP za postopke, ki so bili uvedeni pred 26. 4. 2016, ko je pričela veljati novela ZFPPIPP-G. V konkretnem primeru pa ni sporno, da se je postopek osebnega stečaja zoper tožnika začel 9. 8. 2016, kar je po uveljavitvi novele, zato je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno uporabil materialno pravo, ko je upošteval novelo ZFPPIPP-G. 11. Drugi odstavek 408. člena in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP v besedilu, ki ga določa novela ZFPPIPP-G navaja, da imajo naravo prednostnih terjatev prispevki v splošnem pomenu besede,1 tako terjani prispevki za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja in prispevki za socialno varnost za zasebnike. Na podlagi prvega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje na vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona (drugi odstavek). Na podlagi prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP so prednostne terjatve naslednje nezavarovane terjatve: 1. plače in nadomestila plač za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti; 2. odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku, in poklicne bolezni; 3. neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, vendar največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov; 4. plače in nadomestila plač delavcem, katerih delo zaradi začetka stečajnega postopka postane nepotrebno, za obdobje od začetka stečajnega postopka do poteka odpovednega roka; 5. odpravnine delavcem, ki jim je upravitelj odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je njihovo delo zaradi začetka stečajnega postopka ali med postopkom postalo nepotrebno; 6. davki in prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili iz 1., 3., 4. in 5. točke tega odstavka; 7. nadomestilo za neizrabljen letni dopust za tekoče koledarsko leto ter 8. terjatev iz naslova kreditov, danih na podlagi zakona, ki ureja pomoč za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb in zadrug v težavah, in poroštev, danih za te kredite.

12. Ugovor tožnika, da se 21. člen ZFPPIPP ne nanaša na terjane prispevke v konkretnem primeru nima podlage v izreku sklepa o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 (kjer je v 2. točki določeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016, razen tistih, kot jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP), niti v določbah ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da imajo naravo prednostnih terjatev tudi „nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov“, torej vseh prispevkov, tako prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja, kot tudi za prispevke za socialno varnost za zasebnike, kar pomeni, da na te obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje. Nepravilno je stališče tožnika, da se za terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja, ne uporablja novela ZFPPIPP-G. Glede na navedeno je po presoji sodišča davčni organ pri ugotavljanju učinkov odpusta obveznosti tožnika v konkretnem primeru pravilno upošteval prvi in drugi odstavek 408. člena in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP v vsebini, ki je bila uzakonjena z novelo ZFPPIPP-G. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

13. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da bi moral davčni organ terjane obveznosti, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja (gre za obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače) prijaviti v postopek osebnega stečaja kot strošek stečajnega postopka. Po določbi 296. člena ZFPPIPP je poleg terjatev, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka, v stečajni postopek treba prijaviti tudi terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, če zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. To so terjatve, ki znova nastanejo zaradi izpodbijanja (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), terjatve za povrnitev škode zaradi razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe in vračila delne izpolnitve zaradi pobota (četrti in šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP), zaradi uresničitve odpovedne pravice (četrti odstavek 248. člena ZFPPIPP), terjatve za plačilo plač in nadomestila plač delavcem in plačilo odpravnine ter terjatve na plačilo davkov in prispevkov (4., 5. in 6. točka prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP), regresne terjatve članov poslovodstva oziroma nadzornega sveta (sedmi odstavek 44. člena ZFPPIPP) ter denarna terjatev po izravnavi medsebojnih pravic in obveznosti kvalificiranih finančnih pogodb (četrti odstavek 264.a člena ZFPPIPP). Glede na navedeno pa terjane obveznosti iz naslova letnega poračuna dohodnine, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, ne predstavljajo terjatve iz četrtega odstavka 296. člena ZFPPIPP in jih zato tudi po mnenju sodišča davčni organ kot upnik ni bil dolžan prijaviti v postopek osebnega stečaja tožnika.

14. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor zastaranja pravice do izterjave ter s tem v zvezi napačne uporabe materialnega prava. Napačno je stališče tožnika, da se besedilo 125. člena in 126. člena ZDavP-2 kot ga je uvedla novela ZDavP-2G lahko uporablja le za terjatve, katerih zastaranje je pričelo teči po 1. 1. 2014, ko je stopila v veljavo novela ZDavP-2G, saj navedeno iz prehodnih določb novele ZDavP-2G ne izhaja. Pravilno je stališče davčnega organa, da novela ZDavP-2G velja za vse terjatve, ki do uveljavitve navedene novele (1. 1. 2014) še niso zastarale. Na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V skladu s šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V zvezi s časovno veljavnostjo določb ZDavP-2 sodišče pojasnjuje, da se uporablja relevantna določba o zastaranju, veljavna v času izdaje izpodbijanega sklepa, kar je bilo v konkretnem primeru 17. 7. 2020. Z 9. členom novele ZDavP-2G (veljati je začela dne 1. 1. 2014) je bil določbi 126. člena ZDavP-2 dodan novi peti odstavek, ki določa, da se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Hkrati se je spremenil dotedanji peti odstavek, ki je določal, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. S spremembo, ki velja od 1. 1. 2014, peti odstavek (sedaj šesti) določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. Čas zadržanja zastaranja se ne šteje v čas zastaralnega roka. Pri tem je pomembno, da posamezna obveznost do 1. 1. 2014, ko je pričela veljati novela ZDavP-2G, ni zastarala. Po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, kot je veljala pred ZDavP-2G in še velja, tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Po četrtem odstavku istega člena ZDavP-2 začne po pretrganju zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Kot je pravilno navedel že pritožbeni organ, je v konkretnem primeru zaradi postopka osebnega stečaja tožnika potrebno upoštevati tudi določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, po kateri po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Kot pravna posledica začetka postopka zaradi insolventnosti (tudi v primeru osebnega stečaja) nastane pravna ovira za dovolitev izvršbe. Za čas, ko se izvršba ne more opraviti, se v skladu s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2 zastaranje pravice do izterjave zadrži (čas zadržanja pa se ne všteje v čas teka zastaralnega roka).

15. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da so se nekatere obveznosti, ki so nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnika, že predhodno terjale s sklepom o davčni izvršbi DT 42918-14249/2012-1 z dne 31. 5. 2012, ki je bil tožniku vročen 5. 6. 2012 (obveznosti od zap. št. 1 do 154, navedene v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa), s sklepom o davčni izvršbi DT 42914-6413/2012-1 z dne 30. 8. 2012, ki je bil tožniku vročen 22. 11. 2012 (obveznosti od zap. št. 1 do 181, navedene v tabeli 2, točke izreka izpodbijanega sklepa), s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-40557/2016-1 z dne 21. 3. 2016, ki je bil pritožniku vročen 14. 4. 2016 (obveznosti od zap. št. 1 do 181 in od zap. št. 193 do 210, navedene v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa) in s sklepom o davčni izvršbi DT 4934-40810/2020-1 z dne 4. 3. 2020, ki je bil tožniku vročen 7. 3. 2020 (obveznosti od zap. št. 1 do 265, navedene v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa). Za čas trajanja postopka osebnega stečaja (konkretno od 9. 8. 2016 do 15. 2. 2020) je bilo zadržano zastaranje pravice do izterjave. Tek zastaralnih rokov se je nadaljeval šele, ko je bil postopek osebnega stečaja pravnomočno končan (15. 2. 2020). Za obveznosti od zap. št. 1 (datum izvršljivosti 19. 5. 2011) do zap. št. 265, navedene v tabeli 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, pa po predhodno navedenem v času izdaje izpodbijanega sklepa (17. 7. 2010) še ni potekel relativni zastaralni rok petih let, prav tako pa tudi ne absolutni zastaralni rok desetih let, kot to napačno ugovarja tožnik. Sodišče se glede zastaranja obveznosti v celoti strinja s stališčem pritožbenega organa glede zastaranja. Toženka je glede vprašanja zastaranja davčnega dolga pravilno uporabila materialno pravo, očitana retroaktivnost po mnenju sodišča ni podana.

16. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi morale biti terjane obveznosti, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja na podlagi 106. člena ZDavP-2 odpisane, kolikor niso bile v okviru osebnega stečaja poplačane. Po določbi drugega odstavka 106. člena ZDavP-2 se v postopku osebnega stečaja davki in prispevki odpišejo le na podlagi pravnomočnega sklepa o odpustu obveznosti. Ta pa učinkuje le na obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja (v konkretnem primeru do 9. 8. 2016) in niso izvzete iz odpusta obveznosti na podlagi drugega odstavka 408. člena v zvezi z drugim odstavkom 21. člena v besedilu, kot ga je uvedla novela ZFPPIPP-G. Kot je bilo že navedeno pa predmetni davki in prispevki predstavljajo po navedenih določbah prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne vpliva.

17. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZUS-1. Med strankama namreč ni sporno, da tožnik zapadlih obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom po stanju na dan 4. 3. 2020 v višini 96.535,47 EUR, ni poravnal. 19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Enako glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 2505/2018-7 z dne 19. 11. 2019.