Jedro

Res je, da iz ravnanj obsojencev, kot sta opisana v izreku pravnomočne sodbe, izhaja, da sta kot sostorilca storila očitano kaznivo dejanje. Vendar le zato, ker je sodišče razsodilo, da sta s tem storila vsak po eno kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, ni bil kršen kazenski zakon, saj glede kaznivega dejanja, ki je bil predmet obtožbe, ni bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 15.11.1996 sta bila obsojena B.M. in N.Š. spoznana za kriva vsak po enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojena vsak na 3 leta zapora. V izrečeni kazni jima je bil vštet pripor, in sicer obs. B.M. od 14.4.1996 do 15.11.1996, obs. N.Š. pa od 14.4.1996 dalje. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je sodišče izreklo tudi odvzem mamila, in sicer 1.195,03 grama heroina. Oba obsojenca je obsodilo tudi na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.2.1997 deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in odločilo, da se obsojencema odvzame s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist tako, da jima je po 1. odstavku 96. člena KZ naložilo v nerazdelno plačilo tolarsko protivrednost 10.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Sicer pa je v preostalem delu pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 15.5.1997 zagovornik obs. B.M. uvodoma navaja, da jo vlaga prvenstveno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, podrejeno pa zaradi kršitve kazenskega zakona. Po stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, so bile določbe kazenskega postopka bistveno kršene zato, ker se sodba opira na dokaz, pridobljen z delovanjem iz 4. odstavka 151. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katerega se sodba ne more opirati, nadalje s tem, ker se sodba opira na dokaz iz 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP, ki ni bil izveden zakonito, ker ga ni izvajalo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, kot je to določeno v 2. odstavku 152. člena ZKP, temveč nepristojna Slovenska varnostno obveščevalna agencija (SOVA), zaradi česar gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, razen tega pa je po stališču obrambe podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe s tem, ker za potrebe obrambe ni dovolilo prepisa oziroma fotokopiranja prepisov kontrole prisluškovanega telefona, kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa je podana zato, ker pravnomočna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in ker je o nekaterih odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi zapisniki, in ker so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje med seboj v nasprotju. Kršitev kazenskega zakona je po stališču zagovornika obs. B.M. podana zato, ker je bil glede vprašanja, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve stopnje in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da iz izredno obsežne zahteve, ki pa v bistvu zgolj ponavlja že znane teze obrambe z obravnave na prvi stopnji in zlasti iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, sledi, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena primarno zaradi treh kršitev določb kazenskega postopka, in sicer, ker naj bi se sodba opirala na nedovoljene dokaze, ker je sodišče na glavni obravnavi kršilo pravico do obrambe, ter zato, ker naj sodbi ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj bi bili razlogi med seboj v nasprotju, podrejeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona pa naj bi bila podana zato, ker je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Po njegovem mnenju materialni zakon več kot očitno ni bil kršen, kršene pa tudi niso bile procesne določbe, saj le s tem, ko je nekatere ukrepe iz 150. člena ZKP izvajala SOVA in ne organi za notranje zadeve, določbe ZKP niso bile kršene, le zato, ker sodišče obrambi ni dovolilo fotokopiranja nekaterih delov spisa, čeprav je bila taka prepoved glede na določilo 128. člena ZKP neumestna, ni bila kršena pravica do obrambe, saj je bil obrambi celoten spis na razpolago, podana pa tudi ni zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče pa je tudi ugotovilo, da so bili tedaj, ko je preiskovalni sodnik dne 27.2.1996 odredil izvajanje ukrepov po 150. členu ZKP zoper obs. N.Š., za tako odločitev podani pogoji iz 1. odstavka 150. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obs. B.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno pripomniti, da primerjeva vsebine zahteve za varstvo zakonitosti z vsebino pritožbe obs. B.M. zoper prvostopenjsko sodbo pokaže, da je zahteva za varstvo zakonitosti skoraj dobesedno prepisana pritožba zoper prvostopenjsko sodbo. Tako namreč zagovornik obs. B.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja, da bi moralo sodišče v skladu z določilom 17. člena ZKP zaslišati tajna policijska sodelavca, katerih dejavnost ni imela podlage v 19.a členu Zakona o notranjih zadevah, da je policija šele 27.2.1996 dala pobudo za izvajanje ukrepov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, ki so se pričeli izvajati z zamudo, vendar ne zaradi tehničnih težav, temveč zato, ker policijska provokacija kljub poteku 2 mesecev ni dosegla željenih učinkov, da "Sova" ne bi smela izvajati prisluhov, da avdioposnetki, predvajani na glavni obravnavi, niso izpolnjevali pogojev iz 80. člena ZKP, ter da je bila kršena enakopravnost strank, ker obramba ni dobila fotokopij prepisov telefonskih pogovorov, medtem ko je z njimi razpolagal državni tožilec že na glavni obravnavi dne 15.7.1996, sodišče pa te kršitve ni saniralo, čeprav je obrambi dovolilo vpogled v te izsledke. Odgovor na vse te očitke, ki jih je vsebovala že pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, katere je pritožbeno sodišče zavrnilo, je podrobno in utemeljeno obrazložen v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, s katerimi se v celoti strinja Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Edini nov očitek, ki ga zagovornik obs. B.M. uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je v tem, ko uveljavlja, sicer podrejeno, kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki je po njegovem mnenju v tem, ker dispozitiv pravnomočne sodbe vsebuje opis sostorilstva obsojenih B.M. in N.Š., medtem ko sta bila obsojenca spoznana za kriva, da sta storila vsak po eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Res je sicer, da iz ravnanj obsojencev, kot so opisana v izreku pravnomočne sodbe, izhaja, da sta obsojenca kot sostorilca storila očitano kaznivo dejanje, vendar le zato, ker je sodišče razsodilo, da sta s tem storila vsak po eno kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, ni bil kršen kazenski zakon, saj glede kaznivega dejanja, ki je bil predmet obtožbe, ni bil uporabljen zakon, ki se ne ni smel uporabiti. Sicer pa zagovornik obs. B.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne obrazloži, zakaj naj bi bila zatrjevana kršitev kazenskega zakona v škodo obs. B.M. Ta kršitev tudi ni podana, saj bi bila obsojencema tudi v primeru v izreku pravnomočne sodbe opisanega sostorilstva prav tako izrečena kazen po 1. odstavku 196. člena KZ.

Z dopolnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena dne 11.5.1999, v kateri zagovornik obs. B.M. navaja, da je tajni policijski sodelavec kontaktiral z obsojencema, še preden je preiskovalni sodnik dne 27.2.1996 izdal odredbo, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, saj je bila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložena znatno po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pri tem je potrebno le dodati, da je zagovornik obs. B.M. to zatrjeval že v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ki pa je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 29.5.1998 pravnomočno zavrnjena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).