Jedro

Določba 68. člena ZDen in v zvezi z denacionalizacijskimi postopki 304. člen ZUP je namenjena zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka zaradi vračanja podržavljenega premoženja v naravi. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski organ, gre za zavarovanje izpolnitve vsaj verjetno izkazane obveznosti še pred izdajo odločbe, s katero se o njej odloči, če so za to izpolnjeni pogoji. Zavezancu za vrnitev podržavljenih nepremičnin naj se prepreči, da bi se izognil svoji denacionalizacijski obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnika za izdajo začasne odredbe prepovedi razpolaganja z zemljiščem parc. št. 2520/5 k.o. …, ki ga je tožnik vložil dne 21. 10. 2011. Zavrženje je utemeljila z ugotovitvijo, da je v 2. točki izreka sklepa št. 362-247/93-220 z dne 3. 12. 2009 zavrgla tožnikov predlog z dne 16. 11. 2009 za izdajo začasne odredbe prepovedi razpolaganja s parc. št. 2520/5 vl. št. 13 k.o. … do deleža 1/11. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je zavrnil drugostopenjski organ z odločbo št. 4904-127/2007-6 z dne 26. 2. 2010. Ob tem prvostopenjski organ še ugotavlja, da je bila parc. št. 2520/5 k.o. … s pravnomočno delno odločbo št. 362-247/1993-180 z dne 17. 6. 2008 vrnjena upravičencem v naravi in je odločba že izvršena v zemljiški knjigi. Ker je tožnik 21. 10. 2011 vložil enak predlog za izdajo začasne prepovedi razpolaganja, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira predlog, pa se nista spremenila, je bilo treba ponovni predlog po 129. členu ZUP zavreči. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjski sklep, odločitev pa utemeljilo z drugimi razlogi. Pojasnjuje, da je po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP mogoče zahtevo zavreči, če je bilo o enaki zahtevi že pravnomočno odločeno po vsebini, v konkretnem primeru pa je bil tožnikov predlog zavržen. Nadalje ugotavlja, da je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi 304. člena ZUP (podredno pa tudi na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji), torej na drugi pravni podlagi kot prvi predlog. Od prvega odločanja pa so se spremenila tudi procesna dejstva, saj je prvostopenjski organ obnovo dovolil. Ne glede na to, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, saj začasna odredba po prvem odstavku 304. člena ZUP ne more biti izdana. To določilo je namenjeno zavarovanju izpolnitve obveznosti, ki bo (verjetno) ugotovljena in naložena z aktom, s katerim se bo postopek končal in naj verjetnemu bodočemu zavezancu prepreči onemogočitev ali oviranje izpolnitve njegove verjetne bodoče obveznosti. V konkretnem primeru pa ne gre za bodočo potencialno obveznost denacionalizacijskih upravičencev, zoper katere je usmerjen predlog. Ti v celotni zadevi nikoli niso bili zavezanci, pač pa so v denacionalizacijskem postopku pridobili pravice s pravnomočno odločbo. Ta se z obnovo vrača v fazo, v kateri lahko pride do tega, da jim pravice ne bodo priznane ali jim bodo priznane v manjši meri. Vse dotlej pa jim pravice pripadajo na podlagi pravnomočne odločbe. Predlagana prepoved razpolaganja ni usmerjena zoper bodoče zavezance za vrnitev premoženja v naravi, temveč zoper upravičence do tega premoženja, ki jim je bila lastninska pravica na premoženju pravnomočno priznana in vzpostavljena. Temu začasni sklep iz 304. člena ZUP ni namenjen in ga v konkretni situaciji ni mogoče uporabiti, saj bi v nasprotnem primeru šlo za poseg v obstoječi položaj denacionalizacijskih upravičencev, ki ga ZUP ne predvideva in bi bil po mnenju drugostopenjskega organa tudi nesorazmeren. Iz istih razlogov tudi ni omogočena uporaba 68. člena ZDen. Tudi to določilo je namenjeno zavarovanju izpolnitve obveznosti, ki jo bo verjetno nosil denacionalizacijski zavezanec v razmerju do upravičenca. Po mnenju drugostopenjskega organa položaj predlagatelja obnove ščiti le 272. člen ZUP.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe v neposredni povezavi s postopkom obnove denacionalizacijskega postopka, ki jo je dosegel šele po dveh letih. Odločitev prvostopenjskega organa po načelu ne bis in idem je napačna v procesnem in materialnem smislu. Naziranje drugostopenjskega organa, da začasna odredba ne more biti izdana ne po 304. členu ZUP in ne po 68. členu ZDen, pa je zelo ozko. Iz te odločitve izhaja, da v upravnem postopku sploh ne more zaščiti svojega premoženja, čeprav mu je ravno upravni organ s svojo napačno in nezakonito odločbo odvzel premoženje. Meni, da bi upravni organ moral izdati poseben sklep o zadržanju izvršitve odločbe, zlasti zato, ker je vstopil v postopek šele po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in svojih pravic v rednem postopku ni mogel ščititi. Ker je odločba že izvršena, sklep o dovolitvi obnove ne more učinkovati po samem zakonu, zato je po mnenju tožnika dolžnost upravnega organa, da mu znotraj veljavnih predpisov omogoči zaščito in varstvo pravic. Zato bi moral bolj široko uporabiti 304. člen ZUP in 68. člen ZDen. Upravni organ je spregledal specifiko denacionalizacijskega postopka, ki ima glede položaja in medsebojnega odnosa strank več podobnosti s civilnim kot upravnim postopkom. Odnose med strankami je treba gledati s pozicije obnove postopka – tedaj se pokaže, da bodo sedanji (protipravni) lastniki zemljišča tj, upravičenci v postopku denacionalizacije, v postopku obnove zavezanci za vrnitev zemljišča, ker bodo morali oni tožniku vrniti njegov delež na zemljišču. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev o zavrženju tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe prepovedi razpolaganja z zemljiščem pravilna. Prvostopenjski organ jo je sicer res oprl na nepravilni razlog, češ da naj bi o identičnem predlogu že odločil. To napako pa je odpravil drugostopenjski organ.

Na obeh pravnih podlagah, na katerih je tožnik uveljavljal svoj predlog, na 304. členu ZUP in 68. členu ZDen, tudi po mnenju sodišča njegovemu predlogu ni mogoče ugoditi. Določba 68. člena ZDen in v zvezi z denacionalizacijskimi postopki 304. člen ZUP (glede na 6. člen ZDen ima 304. člen ZUP subsidiarno veljavo) je namenjena zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka zaradi vračanja podržavljenega premoženja v naravi. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski organ, gre za zavarovanje izpolnitve vsaj verjetno izkazane obveznosti še pred izdajo odločbe, s katero se o njej odloči, če so za to izpolnjeni pogoji. Zavezancu za vrnitev podržavljenih nepremičnin naj se prepreči, da bi se izognil svoji denacionalizacijski obveznosti.

Tožnik meni, da je določbi 68. člen ZDen in 304. člena ZUP treba razlagati širše, da bi tudi on, ki v postopku izdaje odločbe o denacionalizaciji, katera je že izvršena, ni sodeloval, lahko uporabil inštitut začasne odredbe. To pa ne omogoča niti njuna gramatikalna razlaga, saj denacionalizacijski upravičenci niso zavezanci, o obveznosti katerih se bo šele odločalo (če bo postopek obnovljen, se bo ponovno odločalo o njihovem zahtevku za vrnitev nepremičnin in bo organ pustil prejšnjo odločbo v veljavi, ali jo bo odpravil ali razveljavil in nadomestil z novo), niti namen teh določb, ki je opisan v prejšnji točki obrazložitve. Ker je zakonodajalec reševanje denacionalizacijskih zadev (razen zadev iz 5. člena ZDen) odkazal na upravnopravno področje, teče postopek po pravilih upravnega prava in se tožnik ne more sklicevati na civilnopravno naravo denacionalizacijskih zadev. Če meni, da so prizadete njegove civilne pravice, ima možnost sprožiti spor pred pristojnim sodiščem.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil sklep o zavrženju tožnikovega predloga za začasno odredbo na zakonu utemeljen.