Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi v primeru, če je vsebina spremenjene izjave na predrugačeni listini resnična.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10. 7. 2015 obsojeno mag. T. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16. 3. 2016 pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi oziroma podredno, da ugotovi kršitev materialnega zakona. Bistvo predmetne zahteve za varstvo zakonitosti je v vložnikovi oceni, da obsojenki ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, s čimer zatrjuje vložnik kršitev kazenskega zakona. Po njegovem videnju je mogoče govoriti kvečjemu o obsojenkini nezavestni malomarnosti, ki za očitano kaznivo dejanje ne zadošča. Vložnik pri tem navaja, da je okoliščina, kdaj je obsojenka opravljala rubež, bistvenega pomena pri presoji njenega naklepa. Datum rubeža na sporni listini je obsojenka popravila za potrebe lastnega arhiva, še preden je prejela dopis Ministrstva za pravosodje in javno upravo (v nadaljevanju MPJU), pri čemer je datum zgolj popravila v pravilen datum. Ko je prispela prošnja za posredovanje spisa, se na ta popravek sploh ni več spomnila. Poprava datuma tudi sicer ni imela nobenega vpliva na že uspešno zaključen izvršilni postopek. Sicer pa je glede na več ugotovljenih slovničnih napak na zapisnikih povsem jasno, da je obsojenka pomotoma zapisala datum rubeža na izvirniku listine. Obsojenka tako ni imela nobenega interesa, še manj pa naklepa, da bi s popravkom dosegla karkoli nezakonitega. Vložnik nadalje navaja, da se je obsojenka zavedala za nezakonitosti odločbe MPJU o disciplinski odgovornosti, pa se zoper njo ni pritožila. Vedela je, da disciplinski postopek zaradi zastaranja ni več mogoč, saj zastaranje pregona pretrga šele vsako dejanje, ki ga minister opravi po izdaji sklepa o uvedbi disciplinskega postopka. Tudi iz navedenega izhaja, da obsojenka ni imela nobenega motiva karkoli ponarejati. Ker tudi ZKP v prvem odstavku 365. člena predvideva možnost poprave pisnih pomot, se vložnik vprašuje, zakaj nekaj podobnega ne bi imel na voljo izvršitelj, če ugotovi svojo napako na listini. Na to je opozoril že v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Vložnik tudi nasprotuje stališču nižjih sodišč, da je obsojenka ob posredovanju listin vedela, da zoper njo teče disciplinski postopek, saj je bil ta uveden šele z izdajo sklepa v aprilu 2012 in ne že 17. 10. 2011, kot sta to zmotno navedli sodišči. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 15. 7. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sta nižji sodišči ustrezno obrazložili obsojenkin naklep ter okoliščine v zvezi z njeno védnostjo o disciplinskem postopku in časom seznanitve z njegovo uvedbo. Izpodbijanje pravilnosti datuma seznanitve pa predstavlja poskus uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako sta nižji sodišči jasno obrazložili, da ni pomembno, ali je bil datum rubeža na listini pravilno spremenjen. Napake oziroma pomote na listinah je resda možno popraviti, vendar ne na način, da se listine ročno spreminjajo, temveč v ustrezni procesni obliki. Obsojenka o popravi ni obvestila izvršilnega sodišča. Okoliščine, ki se nanašajo na nadaljevanje disciplinskega postopka in njegov končni izid, pa na kazenskopravno presojo nimajo nikakršnega vpliva. Trditve vložnika, da se obsojenki kvečjemu lahko očita ravnanje iz malomarnosti, so zato neutemeljene.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil dne 26. 8. 2016. V izjavi prereka navedbe vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri svoji zahtevi za varstvo zakonitosti. O odgovoru se je dne 26. 8. 2016 izjavil tudi obsojenkin zagovornik odvetnik Vinko Šimc. Poudarja, da obsojenka ni ravnala naklepno. Obsojenka je pisno pomoto na listini popravila za potrebe lastnega arhiva, ko je bil izvršilni postopek že končan. Z uvedbo disciplinskega postopka se je obsojenka seznanila šele 26. 4. 2012, ko ji je bil vročen sklep o uvedbi postopka, zato je jasno, da obsojenka ni imela nikakršnega motiva, da bi listino ponaredila. Sicer pa ne obstaja noben predpis, ki bi urejal popravo pisnih pomot v zaključenih izvršilnih spisih.

B.

5. V obravnavani zadevi je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker je spremenjeno listino uporabila kot pravo, s tem da je 13. 12. 2011 na MPJU posredovala fotokopijo zaključnega poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo z dne 2. 11. 2011, v katerem je ročno spremenila datum rubeža z 20. na 21. 12. 2010. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da se je zoper obsojenko na predlog upnika G., d. o. o., vodil disciplinski postopek, v katerem ji je bilo med drugim očitano, da je kot izvršiteljica v izvršilnem postopku zoper dolžnika L., d. o. o., samovoljno spremenila datum razpisanega rubeža, in sicer z dne 21. 12. na dan 20. 12. 2010. Upnik je v disciplinskem postopku zatrjeval, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje pri rubežu, saj izvršiteljice 21. 12. 2010, ko naj bi se po njenem obvestilu opravljal rubež, na sporočenem naslovu dolžnika ni bilo. Na poziv MPJU je obsojenka dne 13. 12. 2011 posredovala fotokopijo zaključnega poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo z dne 2. 11. 2011, ki ga je v izvirniku z datumom rubeža 20. 12. 2010 pred tem že predložila izvršilnemu sodišču. Obtožni predlog je v predmetni kazenski zadevi obsojenki tudi očital, da je na posredovani listini lažno prikazala, da je bilo izvršilno dejanje opravljeno dne 21. 12. 2010, vendar sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni moglo ugotoviti, kdaj se je rubež dejansko izvajal, zato je ta del očitka izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, pri čemer je pojasnilo, da za očitano kaznivo dejanje to ni ključnega pomena. Temu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je v 5. točki obrazložitve sodbe pritožbene navedbe o tem, kdaj je obsojenka opravljala rubež, zavrnilo kot nerelevantne, ter pri tem pojasnilo, da je za očitano kaznivo dejanje bistveno, da je obsojenka datum rubeža na sporni listini spremenila, listino pa nato poslala MPJU, ki je med drugim zaradi očitka upnika, da je samovoljno opravljala rubež na drug in ne na dogovorjeni dan, odločalo o uvedbi disciplinskega postopka zoper njo.

6. Vložnik v predmetni zahtevi vztraja pri razlogih, ki jih je neuspešno uveljavljal že v pritožbi, in ki po njegovem videnju izključujejo obsojenkin naklep. Pri tem nasprotuje stališču nižjih sodišč, ki sta okoliščino, kdaj je bil rubež dejansko opravljen, šteli kot nepomembno pri presoji obsojenki očitanega kaznivega dejanja. Meni, da je ta okoliščina bistvenega pomena za oceno, ali je bil na strani obsojenke podan naklep, da ponaredi listino.

7. Vrhovno sodišče sprejema stališče in razloge nižjih sodišč, da za presojo obsojenkinega ravnanja in obstoja njenega naklepa ni odločilnega pomena, ali je obsojenka datum rubeža na sporni listini popravila v pravilen datum. Kaznivo dejanje ponarejanja listin je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. S tem kaznivim dejanjem se varujeta varnost in zaupanje v pravnem prometu. Po prvem odstavku 251. členu KZ-1 kaznivo dejanje ponarejanja listin med drugim stori, kdor spremenjeno1 listino uporabi kot pravo. Kaznivo dejanje v izvršitveni obliki uporabe spremenjene listine pa je podano, ko storilec takšno listino na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost.2 Pravno pomembnost izjave se ocenjuje glede na njeno sposobnost, da se z njo dokazuje neko pravno pomembno dejstvo ali da se z njo takšno dejstvo povzroči.3 Ko uporabi spremenjeno listino, se mora storilec zavedati, da je bila uporabljena listina nepooblaščeno vsebinsko spremenjena4, pri čemer ni pomembno, ali je spremenjena vsebina listine resnična. Povedano drugače, kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi v primeru, če je vsebina spremenjene izjave na predrugačeni listini resnična.5 Za presojo obsojenkinega naklepa pri očitanem kaznivem dejanju ponarejanja listin zato ni pomembno, ali je obsojenka na spremenjeno listino zapisala pravi(len) datum rubeža, s čimer naj bi po navedbah vložnika zgolj popravila pomoto, ki jo je napravila pri sestavi izvirnika. Ključna je ugotovitev, da je obsojenka datuma rubeža na zaključnem poročilu o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračunu plačila naknadno spremenila, čeprav je vedela, da je poročilo z datumom rubeža 20. 12. 2010 predhodno že posredovala v izvršilni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani. O tem, da naj bi pri sestavi izvirnika listine prišlo do pomote v zapisu dneva rubeža, pa obsojenka izvršilnega sodišča ni obvestila, prav tako sama tudi nikdar ni sporočila, da je datum rubeža na poročilu naknadno spremenila, pač pa je bilo to ugotovljeno šele po primerjavi s poročilom, ki ga je MPJU pridobil od izvršilnega sodišča. Obsojenka je tako spremenila vsebino v pravnem prometu že dostopne listine, ki ji je, upoštevajoč očitke v disciplinskem postopku, v bistvenem delu, to je glede datuma rubeža, ki je nedvomno predstavljal pravno pomembno dejstvo, dala drug pomen, nato pa je fotokopijo te listine posredovala MPJU na način, kot da je njena vsebina že od vsega začetka takšna oziroma kot da je bila listina že prvotno (izvorno) dana v pravni promet s takšno vsebino. Obsojenka je s tem na nedopusten način posegla v integriteto izvirne listine, saj je bila listina že v pravnem prometu, zato njene vsebine ni več mogla samovoljno spreminjati. Povedano z drugimi besedami, s posredovanjem izvirnika listine izvršilnemu sodišču, je obsojenka izgubila možnost, da naknadno na poljuben način razpolaga z vsebino te listine.6 Če bi obsojenka želela popraviti pomoto na izvirniku listine, bi to morala storiti na transparenten način, z obvestilom sodišču, da je na izvirniku listine prišlo do napačnega zapisa datuma rubeža, s čimer bi zagotovila in omogočila sledljivost sprememb oziroma naknadnih posegov na izvirniku listine. Obsojenka pa je vsebino listine, kot je razvidno iz ugotovitev izpodbijane sodbe, priredila za potrebe morebitnega disciplinskega postopka, saj jo je pri očitanem dejanju vodil namen, da se s posredovanjem fotokopije spremenjene listine razbremeni očitkov, ki jih je zoper njo v predlogu za uvedbo disciplinskega postopka zatrjeval upnik. Po povedanem vložnik zato ne more uspeti niti s sklicevanjem, češ da tudi 365. člen ZKP predvideva možnost odprave pisnih pomot, posledično pa vložnik tudi ne more uspeti z očitki, da se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredelilo, saj se v luči obravnavanega kaznivega dejanja in zgoraj izpostavljenih dejstev tovrstne navedbe pokažejo kot nerelevantne.

8. Po oceni Vrhovnega sodišča pa vložnik tudi z drugimi trditvami v zahtevi ne more uspešno izpodbiti zaključka nižjih sodišč, da je obsojenka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa. Presojo, da je očitano kaznivo dejanje obsojenka storila z direktnim naklepom, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je obsojenka, ob očitku, da je samovoljno spremenila datuma razpisanega rubeža, sporno listino predložila v obrambo, češ da so bila izvršilna dejanja opravljena pravilno, in z namenom razbremeniti se svoje odgovornosti, saj je vedela, da je prav izkazovanje datuma rubeža zanjo ključnega pomena. Sodišče je navedlo, da je obsojenka vedela, da zoper njo poteka disciplinski postopek, saj ji je bil že 17. 10. 2011 posredovan predlog upnika za uvedbo disciplinskega postopka, zato ji je bilo jasno, da je izkazovanje, kdaj se je rubež opravljal, zanjo ključnega pomena. Pri tem sodišče ni sledilo njenemu zagovoru, v katerem je trdila, da je datum rubeža spremenila le za potrebe lastnega arhiva, in da se na spremembo, ko je prišel poziv MPJU za posredovanje spisa, ni več spomnila, saj je ocenilo, da je izkustveno povsem neverjetno, da bi na tako ključno dejstvo pozabila. Takšnim razlogom in presoji sodišča prve stopnje je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (6. in 7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je obsojenka kaznivo dejanje ponarejanja listin storila z direktnim naklepom. Na enake očitke v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da obsojenka ob posredovanju listine ni vedela, da zoper njo teče disciplinski postopek, saj je bil ta uveden šele s sklepom z dne 10. 4. 2012, je obsojenkinemu zagovorniku razumno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, da sicer držijo pritožbene navedbe, da je bil disciplinski postopek zoper obsojenko uveden šele s sklepom z dne 10. 4. 2012, vendar pa je obsojenka o tem, da se MPJU odloča o uvedbi disciplinskega postopka zoper njo, vedela že prej, saj ji je bil že 17. 10. 2011 posredovan predlog upnika za uvedbo disciplinskega postopka. Zato je navedbe, da se je obsojenka o domnevnih kršitvah seznanila šele v aprilu 2012 in da ni imela motiva, da bi MPJU poslala spremenjeno listino, pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene. Ne glede na to, da je bil disciplinski postopek zoper obsojenko formalno resda uveden šele s sklepom z dne 10. 4. 2012, kot to v zahtevi pravilno izpostavlja vložnik, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da je bila po ugotovitvah v pravnomočni sodbi obsojenka z očitki o samovoljni spremembi datuma rubeža soočena že v oktobru 2011, torej še preden je posredovala sporno listino. Trditve vložnika, da je obsojenka vedela za nezakonitost odločbe MPJU in da disciplinski postopek zaradi zastaranja ni več mogoč, ter vse okoliščine, ki se nanašajo na nadaljevanje disciplinskega postopka ter njegov končni izid, pa so glede na vsa ugotovljena materialnopravna dejstva v obravnavanem primeru za presojo obsojenkinega naklepa nerelevantne. Tudi sicer te navedbe predstavljajo poskus napada na vsebino obsojenkine zavesti in volje pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar je ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Za presojo utemeljenosti zaključkov glede obstoja obsojenkinega naklepa so prav tako povsem nepomembne tudi trditve, da sprememba datuma na sporni listini ni imela nikakršnega vpliva na že uspešno zaključen izvršilni postopek. Z navedbami, da je obsojenka datum rubeža popravila zgolj za potrebe lastnega arhiva, še preden je prejela poziv MPJU, da se na ta popravek tedaj sploh ni več spomnila, zaradi česar naj ne bi imela nobenega interesa, še manj pa naklepa, da bi s popravkom datuma dosegla karkoli nezakonitega, ter da ni imela motiva oziroma interesa karkoli spreminjati v arhiviranih dokumentih, pa vložnik podaja lastno dokazno oceno in drugače prikazuje dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče glede na povedano ugotavlja, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona, ker naj obsojenka kaznivega dejanja ne bi storila naklepno, ni podana.

C.

11. Ker ni ugotovilo kršitve zakona, na katero se zahteva sklicuje, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenke, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Sprememba oziroma predrugačenje prave listine pomeni nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini, s čimer se spremeni vsebina, ki jo ima prava listina, oziroma dobi izjava v listini drug(ačen) smisel, kot ga ima v pravi listini. Prim. mag. Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 580, in sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 300/2009 z dne 8. 7. 2010 in I Ips 42876/2014-38 z dne 14. 1. 2016. 2 To so primeri predložitve takšne listine drugi osebi ali pristojnemu organu zaradi dokazovanja določenih pravno pomembnih dejstev. Gl. mag. Deisinger, M., ibid., str. 581, in Pavlović, Š., Kazneni zakon, zakonski tekst - komentari - sudska praksa - pravna teorija, 3. izdanje, Libertin naklada, d. o. o., Rijeka, 2015, str. 1191. 3 Tako mag. Deisinger, M., ibid., str. 582. 4 Prim. Pavlović, Š., ibid., str. 1191, in Fischer, T., Strafgesetzbuch mit Nebengesetzen, 61. Auflage, Verlag C.H.Beck, München, 2014, str. 2109. 5 Takšno stališče je zastopano tudi v Fischer, T., ibid., str. 2108, komentar k 267. paragrafu nemškega Strafgesetzbuch, ki z v bistvenem enako vsebino kot prvi odstavek 251. člena KZ-1 opredeljuje temeljno obliko kaznivega dejanja ponarejanja listin. 6 Prim. Fischer, T., ibid. str. 2109. Avtor navaja, da bo izdajatelj listine lahko odgovarjal za kaznivo dejanje ponarejanja listin v primeru, ko nepooblaščeno poseže v njeno vsebino. Za tak primer bo šlo, ko je listina že dostopna v pravnem prometu ali ko njen izdajatelj na kak drug način izgubi oblast samostojno razpolagati z listino (nem. Verfügungsgewalt), tako da je na drugi strani podan legitimen interes tretje osebe glede nedotaknjenosti in pravilnosti uporabe prave listine.