Jedro

V izpodbijani odločbi se pravilno ugotavlja, da je postopek v pravdni zadevi pravnomočno zaključen, da iz prošnje tožnice za brezplačno pravno pomoč in njene dopolnitve ni razvidno, da bi sodnica odločala protipravno ali nezakonito, in da tudi ni izkazana škoda, ki naj bi nastala tožnici kot posledica nepravilnega oziroma protipravnega odločanja sodnice, ter da s tem niso podane predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti nasproti državi v sodnem postopku, ki naj bi ga začela tožnica.

Pri tožbenih navedbah in predlaganih dokazih gre za nova dejstva in nove dokaze, ti pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času upravnega odločanja in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravo pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožeče stranke z dne 26. 11. 2010 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje, zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica vložila prošnjo zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi škode, povzročene z nepravilno odločitvijo sodnice A.A. v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. P 426/2007-I, ter kot oprostitev stroškov postopka. Na poziv sodišča, da navede, kakšna škoda ji je nastala, da natančno opredeli vrsto in višino škode in pojasni, zakaj meni, da je odločitev sodišča napačna ter se izjasni glede protipravnosti navedenega dejanja in vzročne zveze med odločitvijo sodišča in nastalo škodo, je tožnica navedla, da je škodo z ozirom na nihanje cen nepremičnin težko oceniti, meni pa, da ji je nastala v višini od 107 195,00 EUR do 490 750,00 EUR. Navedla je še, da ne zna opisati vzročne zveze, misli pa, da se o že odločeni zadevi ne da ponovno odločati, kot je storilo sodišče. Meni tudi, da je takšno odločanje protipravno, da je sodišče zavzelo zmotno materialnopravno stališče in da je ravnalo v nasprotju z ZPP, ker je ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale.

Pristojni organ je vpogledal prošnjo za BPP, dopolnitev vloge in vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevnem pravdnem postopku. Iz vpisnika sledi, da je postopek pravnomočno zaključen ter da je Višje sodišče pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da ni izpolnjen zakonski pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se zahteva, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilka verjetne izglede za uspeh v postopku, ki ga namerava začeti. Pri tem pristojni organ pojasnjuje, da po določbah Ustave in zakona (OZ) za škodo, ki jo povzroči državni organ, oziroma v konkretnem primeru sodnik, le-ta odškodninsko ne odgovarja, temveč je odgovorna za škodo država. Za njeno odgovornost morajo obstajati vsi elementi civilnega delikta, ki jih določa zakon (OZ). Le-teh pa tožnica v prošnji in dopolnitvi prošnje ni izkazala. Tako ni izkazala škode niti ni izkazala, da je sodnica odločala protipravno ali nezakonito. Zato tudi ni izkazana vzročna zveza, s tem pa niso podane predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti. To pa posledično pomeni, da je dodelitev BPP v tej zadevi nesmiselna, prošnja za dodelitev BPP pa neutemeljena. Ker morata biti za dodelitev BPP podana tako finančni kot vsebinski pogoj kumulativno, vsebinski pogoj pa ni podan, pristojni organ obstoja finančnega pogoja ni presojal. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zaprosila za BPP za vložitev tožbe zoper državo in ne zoper sodnico ter da je zato obrazložitev izpodbijane odločbe v 11. točki brezpredmetna. Gre za škodo, ki jo je povzročilo sodišče s tem, ko je tožnici vzelo pravico do izrednega pravnega sredstva. Natančneje tožnica navaja v tožbi, ki jo je vložila na sodišče in ki jo prilaga tej tožbi, s tem da naj se šteje za navedbe glede temelja, za katerega je pristojni organ za BPP ugotovil, da ni izkazan, oziroma da (škoda) ni posledica nepravilnega ravnanja sodnice. V povzetku tožnica pojasni, da je vložila revizijo s prošnjo za taksno oprostitev in da je sodišče prošnjo zavrglo zato, ker je že oproščena takse. Čez nekaj mesecev pa je prejela poziv za plačilo sodne takse, ker naj ne bi prosila za taksno oprostitev in ker naj bi sodišče naredilo napako, saj je dotedanja oprostitev veljala le za redni postopek in ne za postopek z izredni pravnim sredstev. Gre torej za napako sodišča in ne videti te napake je po mnenju tožnice veliko sprenevedanje. Zato tožnica sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in odloči tako, da se tožeči stranki dodeli zaprošena BPP. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s tožbenimi navedbami poudarja, da je bila tožeči stranki z odločbo Bpp 1282/2006 z dne 5. 10. 2006 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči 1. in 2. stopnje v pravdnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. P 426/2007 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Z odločbo Bpp 1282/2006 z dne 28. 1. 2009 pa je bilo nato ugotovljeno, da je bila tožnici BPP neupravičeno dodeljena. Odločba je postala pravnomočna dne 15. 4. 2009, tožnica pa je tako že v mesecu januarju vedela, da ni več upravičena do BPP v obliki oprostitve plačila stroškov. Tožnica je bila s prvo odločbo oproščena le stroškov postopka na I. in II. stopnji in ne za vložitev izrednega pravnega sredstva. Zato in glede na spremenjene določbe Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) je tožeča stranka pravilno predlagala oprostitev plačila sodnih taks za revizijo v okviru sodnega postopka, za katerega ji je bila brezplačna pravna pomoč odobrena. Sodišče je predlog s sklepom z dne 2. 7. 2009 zavrglo, tožeča stranka pa se zoper sklep ni pritožila, tako da je postal pravnomočen. Zato kasneje ni mogla uspeti z drugimi pravnimi sredstvi, to je z ugovorom zoper plačilni nalog in s predlogom za obnovo postopka. Iz navedenega je razvidno, da je tožnica v času, ko je prejela sklep, da se predlog za oprostitev stroškov revizije zavrže, že vedela, da je bila odločba o dodelitvi BPP odpravljena, zato bi se morala zoper sklep pritožiti in zahtevati, da se o njenem predlogu meritorno odloči. Ker tožeča stranka ni izkoristila pravnih sredstev, tega ne more sanirati z odškodninsko tožbo. Sicer pa trditve, da je pretrpela materialno škodo, ni izkazala.

Tožba ni utemeljena.

Potem ko je pregledalo listine, ki so v sodnem in v upravnih spisih, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z določbami ZBPP so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Tako se v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da je postopek v pravdni zadevi P 426/2007 pravnomočno zaključen, da iz prošnje tožnice za BPP in dopolnitve ni razvidno, da bi sodnica odločala protipravno ali nezakonito in da tudi ni izkazana škoda, ki naj bi nastala tožnici kot posledica nepravilnega oziroma protipravnega odločanja sodnice, ter da s tem niso podane predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti nasproti državi v sodnem postopku, ki naj bi ga začela tožnica.

Tako navedbe v prošnji kot v dopolnitvi, po katerih naj bi sodišče zavzelo zmotno materialnopravno stališče in opustilo ugotavljanje odločilnih dejstev oziroma ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter na ta način povzročilo tožnici škodo v višini od 100 do skoraj 500 000,00 EUR, se nanašajo izključno na (meritorno) odločitev, sprejeto v pravdnem postopku ter na pravilnost in zakonitost te odločitve. Ne nanašajo se pa na pravilnost oziroma zakonitost odločanja sodišč o tožničini prošnji za taksno oprostitev, o kateri je govora v tožbi oziroma priloženi odškodninski tožbi, v kateri se zatrjuje kršitev tožničine pravice do pravnega sredstva (revizije) ter iz tega naslova uveljavlja odškodnina (v višini 25 000,00 EUR). Pri tožbenih navedbah in predlaganih dokazih gre torej za nova dejstva in nove dokaze, ti pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času upravnega odločanja in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Da bi tožnica razlogov, ki jih vsebuje tožba, ne mogla navesti že v prošnji oziroma dopolnitvi, iz spisov in tožbe ne sledi. To pa pomeni, da gre pri dejstvih in dokazih, ki jih vsebuje tožba, za nedopustno tožbeno novoto, to pa obenem pomeni, da jih sodišče ni moglo upoštevati pri odločanju.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. O prošnji za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker je tožnica oproščena plačila sodnih taks na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah in torej že po samem zakonu.

Sodišče je odločilo v zadevi izven glavne obravnave na podlagi določb 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.