Jedro

Naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi naročnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (v točkah 1 in 3 izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.652.120,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.10.2002 do plačila, v petnajstih dneh (točka 1 izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 275.972,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških 13.10.2004 do plačila, v petnajstih dneh (točka 3 izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se tožena stranka pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Po določbi 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, bi moralo sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, presoditi po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po mnenju tožene stranke je za odločitev bistveno, kdaj je bilo miniranje opravljeno. Izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da je tožnik na ogledu navajal datum miniranja

26.9.2001, po podatkih izvajalca miniranja, pa so se meritve miniranja opravljale v času od 28.9. do 4.10.2001. V tem času pa miniranje ni bilo take intenzivnosti, da bi glede na oddaljenost objektov tožnika, lahko povzročilo na njih poškodbe. Sodišče je v dokazni oceni datum miniranja 26.9.2001, sprejelo z utemeljitvijo, da je tožnik spremljal dogajanje in je torej vedel, kdaj je bilo miniranje. Takšen zaključek pa je nepravilen in preuranjen. Obstajajo podatki o tem, kdaj je bilo opravljeno miniranje (dokumentacija o prevozu streliva, meritve potresnih učinkov miniranja, poročilo izvajalca miniranja, gradbena knjiga ...), vendar sodišče teh podatkov ni sprejelo za verodostojne oziroma jih ni niti pridobilo, kot je to v dokazne namene predlagala tožena stranka, pri čemer sodišče ni obrazložilo, zakaj podatkov izvajalca miniranja ne sprejema kot verodostojne. Sodišče je smatralo, da podatek o tem, kdaj je bilo opravljeno miniranje, niti ni pomemben, čeprav je po stališču tožene stranke ta podatek bistven, saj je od njega odvisna pravilnost in zakonitost odločitve. Po mnenju izvedenca je nastanek poškodb na tožnikovi hiši mogoče povezati z dodatnimi sunki ob izvedbi miniranja, pri čemer je izvedenec upošteval navedbo tožnika o datumu oziroma času nastanka razpok. Svoje mnenje je torej gradil na trditvah tožnika, da je bilo miniranje opravljeno 26.9.2001, katero naj bi bilo take intenzitete, da je povzročilo poškodbe. Po stališču tožene stranke sodišče ni dovolj vestno presodilo dokaza o tem, kdaj je bilo opravljeno miniranje, saj bi moralo pokloniti vero podatkom izvajalca miniranja. Razlogi o odločilnem dejstvu, ali je bilo izvedeno miniranje 26.9.2001, so tudi nejasni oziroma med seboj v nasprotju tako, da je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Poleg tega je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmoten je zaključek, da so bila miniranja opravljena 26.9.2001, saj zbrani podatki od izvajalca miniranja, tega ne potrjujejo. Miniranje, ki je bilo opravljeno v času od 28.9. do 4.10.2001, pa ni bilo take intenzitete, da bi lahko povzročilo kakršnekoli poškodbe na objektih tožnika. V posledici vsega povedanega, je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je bila investitor izgradnje kanalizacije (tudi) v naseljih Z. in Š.. V zvezi s temi deli je bilo potrebno tudi miniranje, ki ga je opravil izvajalec M. d.d., Ljubljana. Tožnik trdi, da je v posledici miniranja, na njegovi nepremičnini (stanovanjski hiši, gospodarskem poslopju in pločniku na parc. št. 397/1 k.o. Dole), nastala škoda. Od tožene stranke kot naročnika del, zahteva povrnitev nastale premoženjske škode, na podlagi izjave z dne

5.1.1999 (priloga A3), s katero se je naročnik zavezal plačati vso eventualno nastalo škodo na zemljišču parc. št. 397/1 (med drugim tudi poškodbe zaradi miniranja), po uradni cenitvi sodnega cenilca, kot tudi na podlagi splošnih odškodninskih predpisov. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala po temelju, češ da miniranje ni moglo biti vzrok poškodb na tožnikovi nepremičnini, da torej med miniranjem in poškodbami ni vzročne zveze, pavšalno pa je izpodbijala tudi višino vtoževane škode.

Naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Naročnikova odgovornost je odvisna od odgovornosti izvajalca. Če odgovornosti izvajalca ni, tudi naročnikove odgovornosti ni. Če je izvajalec objektivno odgovoren, je tako odgovoren tudi naročnik, torej kot da bi deloval sam (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije, opr. št. II Ips 59/2003). Da je miniranje nevarna dejavnost, je nesporno. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR). Povzročitelj škode je torej odgovoren zanjo že brez svoje krivde (2. odst. 154. člena ZOR), že samo zato, ker se z nevarno dejavnostjo ukvarja (1. odst. 174. člena ZOR) in se torej domneva, da je škoda posledica te nevarne dejavnosti, imetnik pa se razbremeni te odgovornosti, če dokaže, da ni vzročne zveze med nastalo škodo in nevarno dejavnostjo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženi stranki tak dokaz ni uspel. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, zakaj šteje, da je škoda na tožnikovi nepremičnini nastala zaradi miniranja, da je podana vzročna zveza med nevarno dejavnostjo in škodo in da torej tožena stranka ni uspela dokazati, da škoda na tožnikovi nepremičnini ni posledica te nevarne dejavnosti. Nesporno je, da se je za potrebe izkopa kanalizacije opravilo miniranje (tudi) na tožnikovi parceli št. 397/1 k.o. Dole. Domneva torej se, da je škoda na tej nepremičnini (na stanovanjski stavbi, gospodarskem poslopju in pločniku, vse na navedeni parceli) posledica miniranja.

To domnevo potrjujejo tudi razlogi sodišča prve stopnje na straneh 4 in 5 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema (objektivna dejstva - največja izmerjena vrednost povečanega tlaka zaradi miniranja, je bila prav na stanovanjskem objektu tožnika; večji obseg miniranja prav na tožnikovi parceli; ugotovitve izvedenca - prav sunki, nastali pri miniranju, so sprostili nastanek poškodb; z ničemer ni izkazano, da so poškodbe obstajale že pred miniranjem, na kar kaže tudi dejstvo, da je tožnik že po nekaj dneh dosegel prepoved miniranja). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje (glede na povedano, da je vzrok škode prav miniranje), ni bistveno, ali je bilo prvo miniranje opravljeno že dne 26.9.2001, ali pa se je miniranje res vršilo samo od 28.9.2001 do 4.10.2001, kot je navedeno v uradni dokumentaciji (priloga C1), niti ne, ali je bilo miniranje izvedeno v okviru uradnih normativov. Pravilno sodišče prve stopnje izpostavlja, da četudi je bilo miniranje v skladu z normativi, pa je kljub temu povzročilo škodo, je tožena stranka kot investitor dolžna tožniku škodo povrniti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razpolagalo z dokumentacijo podjetja, ki je bilo izvajalec miniranja (priloga C1).

Dokaznega predloga o tem, katera dokumentacija naj bi se še pribavila, tožena stranka ni določno opredelila. Povsem upravičeno je sodišče prve stopnje dokazni predlog tožene stranke na pribavo "gradbene in tehnične dokumentacije o izvedbi miniranja, ki jo naj sodišču predložita V. podjetje in M. d.d., Ljubljana" in "na zaslišanje odgovornih oseb, ki so izvajale miniranje in opravljale nadzor, po podatkih družb iz prejšnje alineje, ki jih naj pridobi sodišče", zavrnilo že iz razloga, ker mora stranka dokaz, ki ga predlaga v izvedbo, konkretizirati. Stranka mora ponuditi dokaz z listino v smislu 1. odst. 226. člena in 1. odst. 228. člena ZPP, s tem, da listino označi po imenu, po kraju nastanka ali izdaje, po izdajatelju, po predmetu in morebitne druge okoliščine, ki listino identificirajo, dokaz s pričo pa tako, da navede dejstva, o katerih naj priča izpove, nato pa natančno navede podatke glede priče, ime in priimek, poklic in prebivališče (236. člen ZPP). Že opisana dokazna predloga sta glede na navedeno, preveč pavšalna. Načelo proste presoje dokazov namreč ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem bi šele sodišče opravljalo poizvedbe o obstoju dokumentacije in o osebah, ki bi kaj vedele povedati o spornih dejstvih oziroma trditvah strank.

Glede na povedano je torej povsem utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka temelj svojega zahtevka izkazala.

Višina je bila ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga tudi pritožbeno sodišče sprejema, tudi glede ugotovljene višine, saj v zvezi z višino tožena stranka tudi ni podala konkretnih pripomb (155., 189. člen ZOR).

Pritožbene navedbe so torej neutemeljene. Sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj dokazna ocena ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ko ni vestna, skrbna ter analitična (8. člen ZPP), razlogi sodbe so dovolj jasni in med seboj tudi niso v nasprotju, niti ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Dejansko stanje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in dovolj popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi določbe materialnega prava (že navedene določbe ZOR, izjava z dne

5.1.1999). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).